Grešna ženska, by Jeff Hein
ONA napisal, da se opraviči, ker je tako nesramen.
Na country glasbenem forumu smo razpravljali o pretirani spolnosti v glasbenih videoposnetkih. Obtožila me je, da sem toga, hladna in potlačena. Jaz pa sem poskušal braniti lepoto spolnosti v zakramentalnem zakonu, monogamnosti in zakonske zvestobe. Poskušal sem biti potrpežljiv, ko so se njene žalitve in jeza dvigovale.
Toda naslednji dan je poslala zasebno sporočilo, v katerem se mi je zahvalila, ker je v zameno nisem napadel. V nekaj izmenjavah e-pošte je še naprej razlagala, da je splavila pred mnogimi leti in da se je zaradi tega počutila razdraženo in trpko. Izkazalo se je, da ona 
je bila katoličanka in zato sem ji zagotovil Kristusovo željo po odpuščanju in celjenju ran; Pozval sem jo, naj poišče njegovo usmiljenje v spovednici, kjer lahko slišati in vedo, brez dvoma, da ji je bilo odpuščeno. Rekla je, da bo. Bil je osupljiv obrat.
Nekaj dni kasneje je pisala, da je res šla k spovedi. Toda tisto, kar je rekla, me je osupnilo: "Duhovnik je rekel ne morem oprosti me, ker je potreboval škofovo dovoljenje - žal. " Takrat še nisem dojel, da je samo škof pooblaščen, da odpravi greh splava [1]Splav povzroči samodejno izobčenje Cerkve, ki jo lahko odpravi samo škof, ali tistih duhovnikov, ki jih je za to pooblastil.. Kljub temu sem bil šokiran, da škof v dobi, ko je splav tako pogost kot tetoviranje, ni dal diskrecijske oblasti, da bi odpravili ta hud greh.
Nekaj dni kasneje mi je nenadoma napisala grdo pismo. Obtožila me je, da pripadam kultu, temu in onemu, in me poklicala najhujša imena pod soncem. In s tem je spremenila e-pošto in je ni več ... Od takrat je nisem več slišala.
POZABENO KONTEKST
Zdaj delim to zgodbo v luči nedavnega namena papeža Frančiška, da duhovnikom v prihajajočem jubilejnem letu usmiljenja dovoli odvezo tistim, ki so splavili. Veste, splav je bil redek, ko so bili oblikovani zakoni, ki urejajo njegovo odvezo. Tudi razveze in razveze zakonskih zvez so bile redke, ko je Cerkev ustanavljala svoja sodišča. Tako redki so bili tudi tisti, ki so se ločili in ponovno poročili, ali tisti, ki so bili odkrito homoseksualci, ali tisti, ki so bili vzgojeni v istospolnih odnosih. Kar naenkrat se v nekaj generacijah Cerkev znajde v uri, ko moralne norme niso več norma; ko večina tistih, ki se v zahodnem svetu imenujejo katoličani, ne hodi več k maši; in ko je bila luč pristnega krščanskega pričevanja večinoma zatemnjena, saj so celo "dobri katoličani" ogrozili duha sveta. Naš pastoralni pristop v nekaterih primerih zahteva nov pregled.
Vstopi papež Frančišek.
Nekoč je bil nočni klub. Najraje je preživljal čas z revnimi. Zavrnil je ugodnosti svoje pisarne, raje se je vozil z avtobusom, hodil po ulicah in se družil z izobčenci. V tem procesu je začel prepoznavati in na dotik rane modernega človeka - tistih, ki so bili daleč stran od trdnjav kanonskega prava, tistih, ki so bili v svojih katoliških šolah brez katehizacije, nepripravljeni s prižnice in pozabljeni na zgovorne papeževe izreke in nauke, ki jih niti mnogi župniki niso motili brati. Kljub temu so jim rane krvavile, žrtve spolne revolucije
lucija, ki je obljubljala ljubezen, vendar ni pustila nič drugega kot zlom zlomljenosti, bolečine in zmede.
Kardinal Mario Bergoglio je kmalu preden se je izkazal za naslednika Petra, dejal kolegom prelatom:
Evangelizirati pomeni, da mora Cerkev izhajati iz sebe. Cerkev je poklicana, da izstopi iz sebe in gre na obrobja ne le v geografskem smislu, ampak tudi v eksistencialne obrobja: tiste skrivnosti greha, bolečine, krivice, nevednosti, dela brez religije, misli in vse bede. Ko Cerkev ne pride ven iz sebe, da bi evangelizirala, postane samo-referenca in potem zboli ... Samo-referenčna Cerkev zadrži Jezusa Kristusa v sebi in mu ne pusti, da bi prišel ven ... Če misli na naslednjega papeža, mora biti človek, ki od premišljevanja in čaščenja Jezusa Kristusa pomaga Cerkvi priti do eksistencialnih obrob, ki ji pomaga biti plodna mati, ki živi od sladkega in tolažilnega veselja evangelizacije. -Revija za sol in svetlobo, str. 8, številka 4, posebna izdaja, 2013
V tej viziji se po dveh letih nič ni spremenilo. Pri maši nedavno spomin 
Žalostna Gospa je papež Frančišek ponovil tisto, kar je postalo njegovo poslanstvo: Cerkev spet narediti dobrodošlico materi.
V teh časih, ko ne vem, ali je to prevladujoč smisel, je pa v svetu sirote velik občutek, je to osiroteli svet. Ta beseda ima velik pomen, pomemben, ko nam Jezus reče: "Ne puščam vas kot sirote, dajem vam mater." In to je tudi (vir) ponosa za nas: imamo mamo, mamo, ki je z nami, nas varuje, spremlja, ki nam pomaga, tudi v težkih ali strašnih časih ... Naša mati Marija in naša mati Cerkev vedo kako božati svoje otroke in pokazati nežnost. Misliti na Cerkev brez tega materinskega občutka pomeni misliti na togo združenje, združenje brez človeške topline, siroto. —PAPE FRANJO, Zenith, 15. september 2015
Papež Frančišek je med svojim pontifikatom na precej dramatičen način razkril, da so mnogi v Cerkvi pozabili na kontekst, v katerem se danes znajde. In to je isti kontekst, v katerem je Jezus 
Kristus je postal človek in vstopil v svet:
… Ljudje, ki sedijo v temi, so videli veliko luč, na tistih, ki prebivajo v deželi, zasenčeni s smrtjo, je nastala luč ... (Mat. 4:16)
Danes, bratje in sestre, je res tako, kot je rekel Jezus: "Kot v Noetovih dneh." Tudi mi smo postali ljudje v popolni temi, saj je luč vere in resnice skorajda ugasnila v mnogih delih sveta. Kot rezultat smo postali kultura smrti, »dežela, ki jo zasenči smrt«. Prosite svojega "povprečnega" katoličana, naj vam razloži čistilišče, opredeli smrtni greh ali citira sv. Pavla in dobili boste prazen pogled.
Smo ljudje v temi. Ne, mi smo ranjen ljudje v temi.
ŠKANDAL MILOSTI
Jezus Kristus je bil škandal, vendar ne za pogane. Ne, pogan
so mu sledili, ker bi jih imel rad, se jih dotaknil, ozdravil, 
nahranite jih in kosite v njihovih hišah. Seveda niso razumeli, kdo je bil: mislili so, da je prerok, Elija ali politični rešitelj. Kristus je bil žaljiv zaradi učiteljev postave. Kajti Jezus ni preklinjal prešuštnice, ni preziral davkarja ali ukoril izgubljenega. Namesto tega jim je odpustil, jih pozdravil in poiskal.
Hitro naprej do naših dni. Papež Frančišek je postal škandal, a za pogane ne. Ne, pogani in njihovi liberalni mediji ga imajo raje, ker ljubi brez presoje, se jih dotika in jim dovoli, da ga intervjuvajo. Seveda ga tudi oni ne razumejo, njegove izjave zvijajo v skladu s svojimi pričakovanji in dnevnimi redi. In res, spet učitelji zakona jokajo. Ker je papež ženski umil noge; ker papež ni obsojal pokesanega duhovnika, ki je imel homoseksualne nagnjenosti; ker je za sinodsko mizo pozdravil grešnike; kajti podobno kot Jezus, ki je zdravil v soboto, tudi papež postavi zakon v službo ljudem in ne ljudem v postavo.
Usmiljenje je škandal. Vedno je bilo in tudi vedno bo, ker zavlačuje pravičnost, odpušča neodpustljivo in k sebi kliče najverjetnejših izgubljenih sinov in hčera. Tako so "najstarejši bratje", ki so ostali zvesti in se zdijo manj nagrajeni za svojo zvestobo kot izgubljeni bratje, ki so se domov vrnili iz svojih pijan, pogosto razburjeni. Zdi se, da je to nevaren kompromis. Zdi se ... krivično? Ko je Jezus trikrat zanikal Kristusa, je Jezus najprej za Peter napolnil svoje ribiške mreže do polnosti. [2]prim Čudež usmiljenja
Usmiljenje je škandalozno.
URA MILOSTI
Nekateri preučujejo prerokbe, vendar kljub temu ne prepoznajo "znakov časa". Živimo Knjigo razodetja, ki ni nič manj kot priprava na poročni praznik Jagnjeta. In Jezus nam pove, kaj zadnja ura vabila na ta praznik bo videti tako:
Potem je rekel svojim služabnikom: 'Praznik je pripravljen, toda povabljeni niso bili vredni priti. Pojdite torej na glavne ceste in povabite na praznik, kogar koli najdete. ' Služabniki so šli na ulice in zbrali vse, kar so našli, tako slabih kot dobrih, dvorana pa je bila polna gostov ... Mnogi so povabljeni, malo pa izbranih. (Mat. 22: 8–14)
Kako škandalozno! In zdaj papež Frančišek dobesedno odpira vrata nebeškega kraljestva na zemlji, ki je v skrivnosti prisotno skozi Chu
rch (glej Odpiranje širokih vrat usmiljenja). V cerkvene dvorane je povabil nitkarje in grešnike, feministke in ateiste, drugače misleče in krivoverce, zmanjševalce populacije in evolucioniste, homoseksualce in prešuštnike, »slabe in dobre«. Zakaj? Ker je Jezus sam, kralj tega poročnega praznika, sporočil, da živimo v "času usmiljenja", v katerem je kazen začasno prekinjena:
Videl sem Gospoda Jezusa, kot kralj v velikem veličanstvu, ki je zelo strogo gledal na našo zemljo; toda zaradi priprošnje njegove matere je podaljšal čas svojega usmiljenja ... Gospod mi je odgovoril, »Podaljšujem čas usmiljenja zaradi [grešnikov]. A gorje jim, če ne prepoznajo tega časa mojega obiska. " - razodetje do sv. Favstine, Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, n. 126I, 1160
Skozi prigovarjanje, solze in molitve Matere, ki vidi, da smo na videz osiroteli in izgubljeni v temi, je svetu zagotovila še zadnjo priložnost, da se obrne na svojega Sina in se reši, preden se veliko ljudi pokliče pred prestol sodbe. Jezus je res rekel:
… Preden pridem kot pravičen sodnik, najprej široko odprem vrata svojega usmiljenja. Kdor noče skozi vrata Mojega usmiljenja, mora skozi vrata moje pravičnosti ... -Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik svete Faustine, n. 1146
… Poslušajte glas Duha, ki govori celotni Cerkvi našega časa, to je čas usmiljenja. Prepričan sem v to. —POPE FRANCIS, Vatikan, 6. marec 2014, www.vatican.va
Toda to ne pomeni, da tisti, ki so povabljeni lahko še naprej nosijo svoja oblačila, obarvan z grehom. Ali pa bodo slišali svojega Mojstra, ki je rekel:
Moj prijatelj, kako to, da si prišel sem brez poročnega oblačila? (Mat. 22:12)
Pristna usmiljenost vodi druge k kesanju. Evangelij je podan ravno za spravo grešnikov z Očetom. In zato papež Frančišek še naprej krepi cerkveni nauk, ne da bi se - po njegovih besedah - »obsedal« nad njim. Prva naloga je, da vsem sporočimo, da nihče zaradi svojega greha ni izključen iz Kristusovega odpuščanja in usmiljenja.
VARNEJŠE KOT MISLITE ... VEČ PRIHODNEJŠE, KOT SMO BILI
Hvala bogu smo uživali v močnih, jasnih, pravovernih naukih stoletja svetih papežev, še posebej v naših časih, pa svetega Janeza Pavla II. In Benedikta XVI. V rokah držimo katekizem, ki vsebuje odločilno in neizpodbitno apostolsko vero. Ni škofa, nobene sinode, nobenega papeža, ki bi lahko spremenil ta nauk.
Toda zdaj smo poslali pastirja, ki nas kliče, da zapustimo udobje naših ribiških čolnov, varnost naših samostanskih rektorija, samozadovoljstvo naših župnij in iluzije, da živimo 
vere, ko v resnici nismo, in iti na obrobja družbe, da bi našli izgubljene (kajti tudi mi smo poklicani, da vabimo "dobre in slabe"). Pravzaprav je papež Frančišek, še vedno kardinal, celo predlagal, naj Cerkev zapusti svoje obzidje in se postavi na javni trg!
Namesto da bi bili zgolj Cerkev, ki sprejema in sprejema, poskušamo biti Cerkev, ki izhaja iz sebe in gre moškim in ženskam, ki ne sodelujejo v župnijskem življenju, ne vedo veliko o tem in so do njega ravnodušni. Organiziramo misije na javnih trgih, kjer se običajno zbere veliko ljudi: molimo, obhajamo mašo, ponujamo krst, ki ga opravimo po kratki pripravi. —Kardinal Mario Bergoglio (PAPE FRANCIS), Vatikansko Insider, 24. februarja 2012; vaticaninsider.lastampa.it/en
Ne, to ne zveni kot dvanajst mesecev RCIA. Sliši se bolj kot Apostolska dela.
Potem je Peter vstal z enajsterico, povzdignil glas in jim oznanil ... Tisti, ki so sprejeli njegovo m
esaže so krstili in dodali približno tri tisoč oseb tistega dne. (Apd. 2:14, 41)
KAJ PA ZAKON?
»Ah, kaj pa liturgični zakoni? Kaj pa sveče, kadila, rubrike in obredi? Maša na mestnem trgu ?! « Kaj pa sveče, kadila, rubrike in obredi v Auschwitzu, kjer so zaporniki obhajali liturgijo v spomin s krušnimi drobtinami in fermentiranim sokom? Ali jih je Gospod srečal tam, kjer so bili? Ali nas je spoznal tam, kjer smo bili pred 2000 leti? Ali nas bo spoznal zdaj, kjer smo? Ker vam povem, večina ljudi nikoli ne bo stopila v katoliško župnijo, če jih ne bomo pozdravili. Prišla je ura, ko mora Gospod spet hoditi po prašnih cestah človeštva, da bi našel izgubljene ovce ... tokrat pa bo šel skozi vas in jaz, roke in noge.
Zdaj me ne razumite narobe - življenje sem dal v bran resnici naše vere ali sem vsaj poskusil (Bog je moj sodnik). Ne morem in ne bom branil nikogar, ki izkrivlja evangelij, izražen danes v njegovi polnosti skozi našo Sveto tradicijo. Sem spadajo tudi tisti, ki poskušajo uvesti pastoralne prakse, ki so shizoprenične - ki sicer ne spreminjajo zakona, a ga kljub temu kršijo. Da, na nedavni sinodi so tudi tisti, ki želijo storiti prav to.
Toda papež Frančišek ni storil nič od navedenega. Je bil v svojih spontanih pripombah vir zmede in delitve, s
presenetljive geste in malo verjetni "gostje na večerji"? Brez vprašanj. Je Cerkev nevarno približal tanki meji med usmiljenjem in krivoverstvom? Mogoče. Toda Jezus je naredil vse to in še več, do te mere, da ni samo izgubil privržencev, temveč so ga njegovi izdali in zapustili in na koncu vsi križali.
Kljub temu, kot odmev oddaljenega grmenja, besede papeža Frančiška, izrečene po prvem lanskem zasedanju sinode, še naprej odmevajo v moji duši. Kako se sprašujem, ali lahko katoličani, ki so spremljali te seje, pozabijo močan govor, ki ga je imel Frančišek ob koncu? Nežno je kaznoval in spodbujal tako "konzervativne" kot "liberalne" prelate, naj bodisi zalivajo Božjo besedo bodisi jo zatrejo, [3]prim Pet popravkov nato pa Cerkvi zagotovil, da ne namerava spremeniti nespremenljivega:
Papež v tem kontekstu ni vrhovni gospodar, temveč vrhovni služabnik - »služabnik božjih služabnikov«; porok poslušnosti in skladnosti Cerkve z božjo voljo, Kristusovim evangelijem in cerkvenim izročilom, pri čemer odstrani vsako osebno muho, čeprav je - po volji samega Kristusa - »najvišji Pastor in učitelj vseh zvestih «in kljub temu, da je užival» vrhovno, polno, takojšnjo in splošno navadno moč v Cerkvi «. —PAPE FRANJO, zaključna beseda o sinodi; Katoliška tiskovna agencija, 18. oktober 2014 (moj poudarek)
Tisti, ki sledijo mojim spisom, vedo, da sem mesece posvetil obrambi papeštva - ne zato, ker verjamem v papeža Frančiška, po sebi, ampak ker je moja vera v Jezusa Kristusa, ki se je udejavil, da je ključe kraljestva dal Petru, ga razglasil za skalo in se odločil, da bo na njem zgradil svojo Cerkev. Papež Frančišek je natančno izjavil, zakaj pontifik ostaja večno znamenje enotnosti Kristusovega telesa in trdnjave resnice, kar je Cerkev.
KRIZA VERE
Žalostno je slišati o na videz dobronamernih katolikih, ki o papežu Frančišku govorijo kot o „lažnem preroku“ ali dogovarjanju z 
Antikrist. Ali ljudje pozabljajo, da je sam Jezus za enega izmed dvanajstih izbral Juda? Ne bodite presenečeni, če je sveti oče Judasem dovolil, da so z njim sedeli za mizo. Spet vam povem, da obstajajo tisti, ki preučujejo prerokbe, a le malo jih je videti, da jih razumejo: da mora Cerkev slediti svojemu Gospodu skozi lastno strast, smrt in vstajenje. [4]prim Frančiška in Cerkev, ki prihaja Na koncu so Jezusa križali ravno zato, ker je bil napačno razumljen.
Takšni katoličani razkrivajo pomanjkanje vere v Kristusove petrine obljube (ali svojo aroganco, ko jih postavljajo na stran). Če je bil človek, ki je zasedel Petrovo sedež veljavno izvoljen, potem je v uradnih razglasitvah maziljen s karizmo nezmotljivosti. Kaj če papež poskuša spremeniti pastoralno prakso, ki v resnici postane škandalozna? Potem bo treba, tako kot Paul, popraviti tudi "Petra". [5]prim. Gal 2: 11-14 Vprašanje je, ali boste izgubili vero v Jezusovo sposobnost, da gradi svojo Cerkev, če bo tudi "skala" kamen spotike? Če nenadoma odkrijemo, da je papež rodil deset otrok ali, ne daj Bože, storil hudo kaznivo dejanje nad otrokom, ali boste izgubili vero v Jezusa in njegovo sposobnost vodenja Petrove barkice, tako kot v preteklosti, ko so papeži so druge zaradi svojih nezvestob škandalizirali? To je gotovo vprašanje tukaj: kriza vere v Jezusa Kristusa.
BITI V KAVČI, KI JE MAJKA
Bratje in sestre, če se bojite, da boste osiroteli v nevihti, ki je zdaj prišla na svet, je odgovor, da sledite zgledu svetega Janeza: nehajte spraševati, računati in se sekirati in preprosto položite glavo na dojke Učitelja in poslušajte njegove božanske utripe. Z drugimi besedami, moli. Tam boste slišali tisto, kar verjamem, da sliši papež Frančišek: utripajoče božansko usmiljenje, ki vlije dušo modrost. Janez je s poslušanjem tega Srca postal prvi apostol, ki se je umil v krvi in vodi, ki je izvirala iz Kristusovega srca.
In prvi apostol, ki je sprejel mater kot svojo.
Če je naše brezskrbno srce naše blažene matere naše zatočišče, potem Sveti Janez je simbol, kako vstopiti v to zatočišče.
LJUBEZEN V RESNICI
Kako hrepenim po iskanju te izgubljene ovce, ženske, s katero sem govorila, ki si je prizadevala najti to mater, ki bi ji odpustila splav in jo pomirila z nežnimi milovanji božje ljubezni in usmiljenja. Tistega dne je bil to nauk zame, da sem se natančno držal črke zakona Prav tako tvega izgubo duš, morda toliko kot tisti, ki jo želijo razliti. Pristna usmiljenost, ki je karitas in veritate »Ljubezen v resnici« je ključ in srce Kristusa in njegove matere.
Sobota je bila narejena za človeka, ne človek za soboto. Zato je Sin človekov gospodar celo sobote. (Marko 2:27)
Ne bi smeli ostati zgolj v svojem varnem svetu, v devetindevetdesetih ovcah, ki se nikoli niso oddaljile od jate, ampak bi morali iti ven s Kristusom v iskanju ene izgubljene ovce, pa naj bo še tako daleč tavala. —PAPE FRANCIS, splošna avdienca, 27. marec 2013; novice.va
POVEZANO BRANJE O PAPEJU FRANJU
Zgodba o petih papežih in veliki ladji
Odpiranje širokih vrat usmiljenja
Ta papež Frančišek! ... Kratka zgodba
Frančiška in Cerkev, ki prihaja
Frančiška in Cerkev, ki prihaja
Tanka črta med usmiljenjem in herezijo: Del I, Del II, & Del III
Hvala za podporo tej polnočasni strežbi.
Mark ta mesec prihaja v Louisiano!
klik tukaj da vidim, kje prihaja "Turneja resnice".
Opombe
| ↑1 | Splav povzroči samodejno izobčenje Cerkve, ki jo lahko odpravi samo škof, ali tistih duhovnikov, ki jih je za to pooblastil. |
|---|---|
| ↑2 | prim Čudež usmiljenja |
| ↑3 | prim Pet popravkov |
| ↑4 | prim Frančiška in Cerkev, ki prihaja |
| ↑5 | prim. Gal 2: 11-14 |