Ta teden sem razmišljal o zadnjih treh desetletjih, odkar naj bi se Gospa začela pojavljati v Međugorju. Razmišljal sem o neverjetnem preganjanju in nevarnosti, ki so jih pretrpeli vidci, in nikoli nisem vedel iz dneva v dan, ali jih bodo komunisti odposlali, kot je bilo znano, da je jugoslovanska vlada storila z "upori" (saj šest vidcev pod grožnjo ne da so bile prikazne napačne). Mislim na nešteto apostolatov, s katerimi sem se srečeval na svojih potovanjih, na moške in ženske, ki so se spreobrnili in poklicali na to goro ... predvsem duhovnike, ki sem jih spoznal, ki jih je Gospa tam romala. Tudi jaz mislim, da bo kmalu po tem ves svet potegnjen "v" Međugorje, saj se bodo razkrile tako imenovane "skrivnosti", ki so jih vidci zvesto hranili (o njih niso niti razpravljali, razen za tistega, ki je vsem skupen - trajni "čudež", ki bo ostal na Hribu prikazovanja.)
Mislim tudi na tiste, ki so se uprli neštetim milostim in sadom tega kraja, ki se pogosto berejo kot Apostolska dela na steroidih. Ni moje, da Medžugorje razglašam za resnično ali lažno - nekaj, kar Vatikan še naprej zaznava. Toda tega pojava tudi ne ignoriram in se sklicujem na tisti splošni ugovor, da je "to zasebno razodetje, zato mi ni treba verjeti" - kot da je to, kar ima Bog povedati zunaj Katekizma ali Biblije, nepomembno. To, za kar je Bog govoril po Jezusu v javnem razodetju, je nujno odrešenje; toda to, kar nam ima Bog povedati s preroškim razodetjem, je včasih potrebno za naše nadaljnje delo posvečenje. In tako bi rad zatrobil v trobento - z nevarnostjo, da bi me poklicali z vsemi običajnimi imeni mojih neprimernih ljudi -, kar se zdi povsem očitno: da je Marija, Jezusova Mati, že več kot trideset let prišla sem, da bi pripravi nas na Njen zmagoslavje - katerega vrhunec se zdi, da se hitro približujemo. In ker imam toliko novih bralcev pozno, želim s tem opozorilom objaviti naslednje: čeprav sem o Medžugorju v preteklih letih pisal razmeroma malo, mi nič ne daje več veselja ... zakaj je to tako?
nadaljujte z branjem →