Ljubezen in resnica

Ljubezen ni čustvo ali občutek. Tudi ljubezen ni zgolj strpnost. Ljubezen je dejanje, ki daje prednost najboljšim interesom drugega. To pomeni predvsem prepoznavanje fizičnih potreb drugega.

Če brat ali sestra nima kaj obleči in nima dneva hrane in jim eden od vas reče: "Pojdite v miru, grejte se in dobro jejte," vendar jim ne daš telesnih potrebščin, kaj koristi? (Jakob 2:15)

Pomeni pa tudi, da njihove duhovne potrebe postavimo v bližino sekunde. Tu so sodobni svet in celo deli sodobne Cerkve izgubili vid. Kakšen smisel je poskrbeti za revne in popolnoma prezreti, da bi se lahko telesa, ki jih hranimo in oblačila, usmerili k večni ločitvi od Kristusa? Kako lahko skrbimo za obolelo telo in kljub temu ne služimo bolezni duše? Evangelij moramo podati tudi kot živi Beseda ljubezni kot upanje in zdravljenje tistega, kar umira, je najbolj večno.

Svojega poslanstva ne moremo omejiti na to, da smo preprosto socialni delavci. Biti moramo apostoli. 

Resnico je treba iskati, najti in izraziti v "gospodarstvu" dobrodelnosti, vendar je dobrodelnost treba razumeti, potrditi in izvajati v luči resnice. Na ta način ne samo, da služimo dobrodelnosti, razsvetljeni z resnico, ampak tudi pomagamo verodostojnosti resnice, ki dokazuje njeno prepričljivo in verodostojno moč v praktičnem okolju družbenega življenja. Danes to ni nič manj pomembnega v družbenem in kulturnem kontekstu, ki relativizira resnico, jo pogosto malo upošteva in izkazuje vse večje zadržke, da bi priznal njen obstoj. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Karitas v Varitate, n 2

Vsekakor ne pomeni izročiti letaka vsem, ki vstopijo v narodno kuhinjo. To tudi ne pomeni nujno sedeti na robu bolnikove postelje in citirati Sveto pismo. Dejansko je današnjemu svetu hudo od besed. Uvertura o »potrebi po Jezusu« se izgubi na sodobnih ušesih brez življenja, ki živi v središču te potrebe.

Ljudje bolj voljno poslušajo priče kot učitelje in kadar ljudje poslušajo učitelje, je to zato, ker so priče. Cerkev bo torej evangelizirala svet predvsem z vedenjem Cerkve, z živim pričevanjem zvestobe Gospodu Jezusu. —PAPEJ PAVLE VI, Evangelizacija v sodobnem svetu, n. 41.

RESNICE

Navdihujejo nas te besede. Ampak jih ne bi poznali če jih ne bi govorili. Besede so potrebne, kajti vera pride mimo sluha:

Kajti "vsak, ki bo zaklical Gospodovo ime, bo rešen." Toda kako lahko pokličejo tistega, v katerega niso verjeli? In kako lahko verjamejo vanj, za katerega še niso slišali? In kako lahko slišijo, ne da bi kdo oznanjeval? (Rim 10: 13–14)

Mnogi pravijo, da je »vera osebna stvar«. Ja, je. Ne pa vaša priča. Vaša priča naj kriči svetu, da je Jezus Kristus Gospod vašega življenja in da je upanje sveta.

Jezus ni prišel, da bi ustanovil kmečki klub, imenovan »katoliška cerkev«. Prišel je ustanoviti živo Telo vernikov, zgrajeno na Petrovi skali in temeljnih kamnih apostolov in njihovih naslednikov, ki bodo prenašali Resnico, ki osvobaja duše od večne ločenosti od Boga. In tisto, kar nas ločuje od Boga, je nepokorjeni greh. Že prvo Jezusovo oznanilo je bilo: "Pokori se, in verjemite v evangelij «. ^[1]Ground 1: 15 Tisti, ki se v Cerkvi ujamejo zgolj v program »socialne pravičnosti«, ki spregleda in ignorira duševno bolezen, oropa resnično moč in plodnost svoje dobrodelnosti, kar naj bi na koncu povabilo dušo na »poti« v »življenje «V Kristusu.

Če ne spregovorimo resnice o tem, kaj pravzaprav je greh, njegovih učinkih in možnih večnih posledicah resnega greha, ker nam ali našemu poslušalcu postane neprijetno, potem smo Kristusa znova izdali. In pred dušo smo pred seboj skrili ključ, ki odklene njihove verige.

Dobra novica ni samo v tem, da nas Bog ljubi, ampak v tem, da se moramo pokesati, da bomo deležni koristi te ljubezni. Srce evangelija je to Jezus nas je prišel rešiti našega greha. Naša evangelizacija je torej ljubezen in resnica: ljubiti druge v resnico, da jih bo resnica osvobodila.

Vsak, ki stori greh, je suženj greha ... Pokajte se in verjemite v evangelij. (John 8: 34, Marko 1:15)

Ljubezen in resnica: ne morete se ločiti od enega. Če ljubimo brez resnice, bomo lahko ljudi vodili v prevaro, v drugo obliko suženjstva. Če resnico govorimo brez ljubezni, so ljudje pogosto zagnani v strah ali cinizem ali pa naše besede preprosto ostanejo sterilne in votle.

Tako mora biti vedno, vedno oboje.

NE BOJTE SE 

Če čutimo, da nimamo moralne avtoritete, da bi govorili resnico, bi morali pasti na kolena, se pokesati svojih grehov in zaupati Jezusovi neizčrpni usmiljenosti ter nadaljevati poslanstvo oznanjevanja dobre novice s Kristusom osredotočen način življenje. Naša grešnost ni izgovor, ko je Jezus plačal tako visoko ceno, da jo je oprostil.

Prav tako ne smemo dovoliti, da nas odvračajo škandali Cerkve, čeprav svet resnično otežuje sprejemanje naših besed. Naša obveznost oznanjevanja evangelija prihaja od samega Kristusa - ni odvisna od zunanjih sil. Apostoli niso prenehali oznanjevati, ker je bil Juda izdajalec. Peter tudi ni molčal, ker je izdal Kristusa. Resnice niso oznanjali na lastnih zaslugah, temveč na zaslugah Njega, ki se imenuje Resnica.

Bog je ljubezen.

Jezus je Bog.

Jezus je rekel: "Jaz sem resnica."

Bog je ljubezen in resnica. Vedno bi morali odražati oboje.