Stray

ZDAJ BESEDA O MASOVNIH BRANJIH
za 9. december 2014
Spomenik sv. Juana Diega

Liturgična besedila tukaj

IT je bila skoraj polnoč, ko sem po potovanju v mesto pred nekaj tedni prispel na našo kmetijo.

"Tele je zunaj," je rekla moja žena. »S fanti smo šli ven in pogledali, a je nismo našli. Slišal sem jo, kako je dreknila proti severu, toda zvok je postajal vse dlje. "

Tako sem se usedel v svoj tovornjak in začel voziti po pašnikih, ki so ponekod imeli skoraj nogo snega. Še več snega, in to bi ga potiskalo, Sem si mislil. Tovornjak sem postavil v 4 × 4 in začel voziti okoli dreves, grmičevja in vzdolž ograj. Toda teleta ni bilo. Še bolj zmedeno, sledi ni bilo. Po pol ure sem se privolil v čakanje do jutra.

A veter je začel zaviti in snežiti je bilo. Njene sledi bodo morda prekrite do jutra. Misli so mi plule po množicah kojotov, ki pogosto krožijo po naši deželi, in se s svojimi jezivimi ponarejenimi lajami, ki pogosto prebadajo nočni zrak, posmehujejo našim psom.

"Ne morem je zapustiti," sem rekel ženi. In tako sem zgrabil svetilko in se spet podal.

ISKANJE

Ok, sveti Anthony. Prosim, pomagajte mi najti njene sledi. Odpeljal sem se na obrobje našega posestva in obupno iskal kakršne koli znake odtisov kopit. Mislim, ni mogla kar tako izginiti v zraku. Potem pa nenadoma tam Pokazali so se ... iz grmovja le nekaj metrov vzdolž ograje. Široko sem se privezal okoli dreves in se vrnil proti ograji, ki se je začela več kot kilometer usmeriti proti severu. Dobro, sledi so še tam. Hvala sveti Anthony. Zdaj mi prosim, pomagajte najti našo telico ...

Veter, sneg, tema, tuljenje ... vse to je gotovo dezorientiralo tele. Sledi so me vodile po poljih, močvirjih, čez ceste, skozi jarke, čez vlakovne steze, mimo lesenih kupov, na vrhu skal Pet milj je zdaj minilo tisto, kar je zdaj postalo več kot dve uri potovanja v noč.

Potem so naenkrat sledi izginile.

To je nemogoče. Nasmejal sem se in pogledal v nočno nebo, da bi našel vesoljsko plovilo, ki kroži, in nekoliko komičnega olajšanja. Brez tujcev. Tako sem se po nekaterih drevesih vrnil v njene jarke nazaj v jarek in nato spet nazaj, kjer so se nenadoma ustavili. Zdaj ne morem odnehati. Zdaj ne bom odnehal. Prosim, pomagaj mi, Lord. To žival potrebujemo za hranjenje svojih otrok.

Tako sem divjo uganil in samo zapeljal po cesti še sto metrov. In tam so bili - odtisi kopit, ki so se le za trenutek spet pojavili ob tekalnih površinah pnevmatik, ki so prekrivale njene prejšnje sledi. In so šli, končno zavili proti mestu, nazaj skozi jarke in polja.

DOMOV NA POTOVANJU

Ura je bila 3:30 zjutraj, ko so ji moji žarometi zasijali v očeh. Hvala Gospod, hvala ... Zahvalil sem se tudi "Tonyju" (ki mu včasih pravim tudi sv. Anthony). Stoječ tam, zmeden in utrujen (tele, ne jaz), sem nenadoma ugotovil, da nisem prinesel vrvi, lasa ali mobilnega telefona, da bi poklical pomoč. Kako naj te pripeljem domov, punca? Torej jaz zapeljal za njo in jo začel "potiskati" v smeri proti domu. Ko se vrne na cesto, jo bom še naprej držal, dokler ne pridemo domov. Verjetno si bo oddahnila, če bo hodila po ravnih tleh.

Toda takoj, ko je zavila krono ceste, je tele vztrajalo, da gre nazaj v jarek, nazaj v krogih, okrog štorih in dreves in kamenja in ... nikakor ni mogla ostati na cesti! "To si težko delaš, dekle!" Zaklical sem skozi okno. Torej, ko se je pomirila, sem ostal za njo in jo privolil malo na levo, malo na desno skozi jarke, polja in močvirja, dokler končno po več kot eni uri nisem videl luči doma.

Približno pol milje stran je zavohala materin vonj in spet začela vreti, glas je bil hripav in utrujen. Ko smo se vrnili na dvorišče in so se videli vidni znani koralji, je skočila in stekla do vrat, kjer sem jo spustil noter, in šla naravnost na materino stran ...

PRIPRAVITE POT

Vsi vemo, kako je izgubiti se, duhovno izgubil. Tavamo stran od tega, za kar vemo, da je prav. Odhajamo iskati bolj zelene pašnike, ki jih zamika volkov glas, ki obljublja užitek, a prinese obup. Duh je pripravljen, meso pa je šibko. ^[1]prim. Matej 26:42 In čeprav vemo bolje, nam ne gre bolje, in tako se izgubimo.

Toda Jezus vedno, vedno nas pride iskat.

Če ima človek sto ovac in se ena izmed njih zavede, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v hribih in se odpravil iskat zapuščenega? (Današnji evangelij)

Zato prerok Izaija piše: "Udobje, dajte tolažbo mojim ljudem ..." Ker je Odrešenik prišel ravno zaradi izgubljenih - in to vključuje tudi kristjana, ki ve bolje, a ne gre bolje.

Tako je Izaija nadalje zapisal:

V puščavi pripravi pot GOSPODOVO! Naredite naravnost v puščavi avtocesto za našega Boga! (Prvo branje)

Veste, Gospodu lahko otežimo, da nas najde, ali pa ga olajšamo. Kaj je enostavno? Ko izravnamo gore ponosa in doline opravičila; ko kosimo visoke trave laži, v katere se skrivamo, in nasade samozadovoljstva, kjer se pretvarjamo, da imamo nadzor. Se pravi, da lahko Gospodu hitro pomagamo, da nas najde ko postanemo ponižen. Ko rečem: »Jezus, tu sem, takšen kot sem ... oprosti mi. Najdi me. Jezus mi pomagaj. «

In bo.

Potem pa morda pride težji del. Domov. Veste, pot so že pripravili, prehojeni in dobro prevoženi od svetnikov in iskrenih duš. To je avtocesta v puščavi, ravna pot do Očetovega srca. Pot je božja volja. Preprosto. To je dolžnost trenutka, tiste naloge, ki jih zahtevata moja poklicanost in življenje. Toda po tej poti je mogoče stopiti le dve nogi molitev in samoodpoved. Molitev je tisto, zaradi česar smo trdno na tleh in vedno naredimo korak proti domu. Samoodpoved je naslednji korak, ki noče pogledati levo ali desno, se sprehajati po jarkih greha ali raziskovati glas volka, ki kliče, kliče .... vedno kliče kristjana s poti. Pravzaprav moramo zavrniti laž, da je naša usoda, da se večkrat izgubimo, nato najdemo in nato izgubimo v neskončnem ciklu. Po Svetem Duhu in po dejanju naše volje lahko ostanemo vedno na "zelenih pašnikih" v bližini "mirnih voda" ^[2]prim. Psalm 23: 2-3 kljub našim napakam. ^[3]"Venialni greh grešniku ne odvzame posvečujoče milosti, prijateljstva z Bogom, dobrodelnosti in posledično večne sreče." -Katekizem katoliške cerkve, n. 1863.

Na enak način ni želja vašega nebeškega Očeta, da bi se eden od teh majhnih izgubil. (Evangelij)

Bratje in sestre, mi smo tisti, ki zapletamo duhovno življenje, najprej s svojim potepanjem in nato z dolgo potjo domov. Zato je Jezus rekel, da moramo postati kot majhni otroci, da vstopimo v Božje kraljestvo - vrata, ki vodijo v večno življenje - kajti pot lahko najprej najde le zaupanje.

Ta advent naj vas Jezus vodi po pravih poteh, zavrne skušnjave, da bi zašli v nečistoto, pohlep in samozadovoljstvo. Mu zaupate? Ali verjamete, da vas bo njegova pot vodila v življenje?

Ko je Jožef pripeljal Marijo v Betlehem, je šel po najvarnejši in najzanesljivejši poti ... kjer sta spoznala Tistega, ki jih je ves čas iskal.