Razumevanje križa

 

SPOMIN NAŠE GOSPODE ŽALOSTI

 

"PONUDBA " To je najpogostejši katoliški odgovor, ki ga dajemo drugim, ki trpijo. Obstajajo resnica in razlog, zakaj to povemo, pa vendar res razumeti kaj mislimo? Ali resnično poznamo moč trpljenja in Kristus? Ali res »dobimo« križ?

Mnogi od nas smo Strah pred klicem, bojim se Gredo v globino ker čutimo, da je krščanstvo končno mazohistična duhovnost, kjer se odrečemo kateremu koli užitku življenja in preprosto trpimo. Toda resnica je, če ste kristjan ali ne, v tem življenju boste trpeli. Bolezen, nesreča, razočaranje, smrt ... pridejo vsi. Toda tisto, kar Jezus dejansko počne s križem, je to vse spremeniti v veličastno zmago. 

V križu se skriva ljubezenska zmaga ... V njej se končno skriva popolna resnica o človeku, človekovi resnični postavi, njegovi bedi in veličini, njegovi vrednosti in ceni, ki so jo zanj plačali. —Kardinal Karol Wojtyla (ST. JOHN PAUL II.) Iz Znak nasprotij, 1979 str. ?

Dovolite mi torej, da razčlenim ta stavek, da bomo lahko upali razumeti vrednost in resnično moč v sprejemanju našega trpljenja. 

 

POPOLNA RESNICA O ČLOVEKU

I. "človekova resničnost ... njegova vrednost"

Prva in najpomembnejša resnica Križa je ta ljubljen si. Nekdo je dejansko umrl zaradi ljubezni do vas osebno. 

Ravno s premišljevanjem o dragoceni Kristusovi krvi, znamenju njegove darovalne ljubezni (prim. Jn 13, 1), vernik se nauči prepoznati in ceniti skoraj božansko dostojanstvo vsakega človeka in lahko z vedno prenovljenim in hvaležnim začudenjem vzklikne: "Kako dragocen mora biti človek v očeh Stvarnika, če je dobil tako velikega Odrešenika" in če je Bog "dal svojega edinstvenega Sina", da človek "ne bi poginil, ampak bi imel večno življenje!" —ST. PAPEJ Janez Pavel II., Evangelium Vitae, n 25

Naša vrednost je v resnici, da smo narejeni po Božji podobi. Vsak od nas, telo, duša in duh, je odsev Stvarnika samega. To »božansko dostojanstvo« ni le tisto, kar je sprožilo Satanovo zavist in sovraštvo do človeške rase, ampak tisto, kar je Očeta, Sina in Svetega Duha navsezadnje pripeljalo do zarote do tako velikega dejanja ljubezni do padlega človeštva. Kot je Jezus rekel sveti Favstini, 

Če vas moja smrt ni prepričala v Mojo ljubezen, kaj bo?  —Jesus do sv. Faustine, Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, n. 580

 

II. "Njegova bednost ... in cena, ki je bila plačana zanj"

Križ ne razkriva le človekove vrednosti, temveč tudi obseg njegove ubogosti, to je resnost greha. Greh je imel dva dolgotrajna učinka. Prvi je ta, da je uničil čistost naše duše tako, da je takoj zlomil sposobnost duhovnega občevanja z Bogom, ki je presvet. Drugič, greh - ki je porušenje reda in zakonov, ki urejajo dušo in vesolje - je v stvarstvo vnesel smrt in kaos. Povejte mi: kateri moški ali ženska lahko še danes obnovi stanje svetosti svoje duše? Poleg tega, kdo lahko ustavi pohod smrti in razpada, ki ga je človek sprožil nase in vesolje? To lahko stori samo milost, samo božja moč. 

Kajti po milosti ste bili rešeni po veri, in to ni od vas; to je božji dar ... (Ef 2)

Ko torej gledamo na križ, ne vidimo samo božje ljubezni do nas, ampak tudi stroški našega upora. Cena je ravno zato, ker če smo ustvarjeni z "božanskim dostojanstvom", potem samo Božanska lahko povrne to padlo dostojanstvo. 

Kajti če je zaradi prestopka te osebe umrlo veliko ljudi, koliko bolj sta za mnoge prekipeli božja milost in milostni dar ene osebe Jezusa Kristusa. (Rim 5:15)

 

III. "Njegova veličina"

In zdaj smo prišli do najbolj neverjetnega vidika Kristusove žrtve na križu: to ni bilo le darilo, ki nas je rešilo, ampak povabilo k sodelovanju pri odrešenju drugih. Takšna je veličina božjih sinov in hčera. 

Resnica je, da samo v skrivnosti učlovečene Besede človeška skrivnost prevzame luč ... Kristus ... človeka popolnoma razkrije človeku samemu in pojasni njegov vrhovni klic. -Gaudium et spes, Vatikan II, n. 22.

Tu se skriva »katoliško« razumevanje trpljenja: Jezus ga ni odpravil s križem, temveč je pokazal, kako človeško trpljenje postane pot v večno življenje in končni izraz ljubezni. Kljub temu 

Kristus je Odrešenje dosegel v celoti in do meja, hkrati pa ga ni končal…. zdi se, da je del samega bistva Kristusovega odrešitvenega trpljenja, ki ga je treba nenehno dokončevati. —ST. PAPEJ Janez Pavel II., Salvifici Doloros, n. 3, vatican.va

Toda kako ga je mogoče dokončati, če se je že povzpel v nebesa? Sveti Pavel odgovarja:

Veselim se svojega trpljenja zaradi vas in v svojem mesu zapolnjujem tisto, kar primanjkuje Kristusovim stiskam v imenu njegovega telesa, ki je cerkev ... (Kol 1)

Kajti Jezusove skrivnosti še niso popolnoma izpopolnjene in izpolnjene. Resnično so popolni v Jezusovi osebi, vendar ne v nas, ki smo njegovi člani, niti v Cerkvi, ki je njegovo mistično telo. —St. John Eudes, traktat "O Jezusovem kraljestvu", Liturgija ur, Vol. IV, str. 559

Kaj Jezus sam lahko storim je zasluga za vse človeštvo milosti in odpuščanja, zaradi katerih bi bili sposobni večnega življenja. Vendar je bilo dano Njegovemu mistično telo najprej prejeti te zasluge z vero, nato pa, distribuirati te milosti svet in tako sam po sebi postal »zakrament«. To bi moralo za nas spremeniti pomen besede »Cerkev«.

Kristusovo telo ni zgolj zbirka kristjanov. Je živo orodje odrešenja - razširitev Jezusa Kristusa skozi čas in prostor. Svoje odrešujoče delo nadaljuje skozi vsakega člana svojega telesa. Ko človek to razume, vidi, da ideja o »ponudbi« ni le teološki odgovor na vprašanje človeškega trpljenja, temveč poziv k sodelovanju pri odrešenju sveta. —Jason Evert, avtor, Sveti Janez Pavel Veliki, njegovih pet ljubezni; str. 177

Cerkev je kot zakrament Kristusovo orodje. "Zanj je sprejet tudi kot orodje za zveličanje vseh," "univerzalni zakrament odrešenja", s katerim Kristus "hkrati razodeva in uresničuje skrivnost Božje ljubezni do ljudi." -Katekizem katoliške cerkve, n 776

Torej vidite, zato nas Satan prestraši, da pobegnemo pred Getsemanski vrt in celo samo senco križa ... pred trpljenjem. Ker pozna "popolno resnico o človeku": da (potencialno) nismo zgolj opazovalci strasti, ampak dejanski udeleženci, kolikor svoje trpljenje sprejmemo in združimo z Jezusom Kristusom kot člani Njegovega mističnega telesa. Tako se Satan boji moškega ali ženske, ki razume in potem živi to resničnost! Za ...

... slabosti vseh človeških trpljenj se lahko vlijejo z isto Božjo močjo, ki se kaže v Kristusovem križu ... tako da vsaka oblika trpljenja, ki ji daje moč novo križe, ne bi smela postati več človekova šibkost, temveč božja moč. —ST. Janez Pavel II., Salvifici Doloros, n. 23., 26.

Na vse načine smo prizadeti ... v telesu prenašamo Jezusov umiranje, da se lahko tudi Jezusovo življenje kaže v našem telesu. (2. Kor. 4: 8, 10)

 

DVOSTRANSKI MEČ

Trpljenje ima torej dva vidika. Eno je, da vdamo v svoje življenje zasluge Kristusove strasti, smrti in vstajenja z zapuščanjem Božji volji, in drugič, da te zasluge potegnemo drugim. Po eni strani, da bi posvetili svoje duše, in drugič, da bi črpali milosti za odrešenje drugih. 

Trpljenje bolj kot kar koli drugega odpira pot milosti, ki spreminja človeške duše. —ST. Janez Pavel II., Salvifici Doloros, n. 27.

If "Po milosti ste bili rešeni po veri," ^[1]Eph 2: 8 potem vera v akcijo zajema vaše vsakodnevne križe (kar imenujemo »ljubezen do Boga in bližnjega«). Te vsak dan križi pomenijo način, s katerim se "stari jaz" usmrti z mečem odrekanja, da se lahko obnovi "novi jaz", tista resnična podoba Boga, v katerem smo ustvarjeni. Kot je rekel Peter, "Usmrčen po telesu, oživel je v duhu." (1. Pet. 3:18) Takšen je torej vzorec tudi za nas. 

Torej usmrtite tiste dele zemlje, ki so zemeljski: nemoralnost, nečistost, strast, zla želja in pohlep, ki je malikovanje ... Nehajte se lagati, saj ste s svojimi praksami slekli starega jaza in postavili o novem jazu, ki se obnavlja, za vednost, po podobi svojega stvarnika. (Kol 3: 5–10)

Zato, ker je Kristus trpel v telesu, se tudi vi oborožite z enakim odnosom ... (1 Pet 3: 1)

Drugi rob meča je, da kadar izberemo pot ljubezni in ne vojne z drugimi, poti kreposti in ne poroka, soglasja k boleznim in nesrečam in ne nasprotovanja od božje dopustilne volje ... lahko »ponudimo« ali sprejeti za druge žrtvovati in bolečine, ki jih prinašajo ta trpljenja. Sprejemanje bolezni, potrpežljivost, zanikanje popustljivosti, zavračanje skušnjave, prenašanje suhega, držanje jezika, sprejemanje šibkosti, prošnja za odpuščanje, sprejemanje ponižanja in predvsem služenje drugim pred samim seboj… so vsakdanji križi, ki služijo "Zapolnite tisto, kar primanjkuje v Kristusovem trpljenju." Na ta način ne samo, da pšenično zrno - »jaz« - umre, da bi obrodilo sadove svetosti, ampak »lahko veliko pridobite od Jezusa Kristusa za tiste, ki morda ne potrebujejo fizične pomoči, vendar so pogosto ki strašno potrebujejo duhovno pomoč. " ^[2]Kardinal Karol Wojtyla, citirano v Sveti Janez Pavel Veliki, njegovih pet ljubezni avtor Jason Evert; str. 177

Trpljenje »ponujeno« pomaga tudi tistim, ki sicer morda ne iščejo milosti. 

 

KRIŽOVE VESELJE

Nazadnje, razprava o križu bi popolnoma propadla, če ne bi vključevala resnice, do katere vedno vodi Vstajenje, to je do veselja. To je paradoks križa. 

Zaradi veselja, ki je ležalo pred njim, je zdržal križ, zaničeval njegovo sramoto in zasedel na desni strani božjega prestola ... Takrat se zdi, da vsa disciplina ni razlog za veselje, temveč za bolečino, vendar kasneje prinaša mirne sadove pravičnosti tistim, ki so v to usposobljeni. (Heb 12: 2, 11)

To je "skrivnost" krščanskega življenja, ki jo želi Satan pred Kristusovimi privrženci skriti ali prikriti. Laž je, da je trpljenje krivica, ki vodi samo do pomanjkanja veselja. Prevzeto trpljenje prej očisti srce in njegovo izdelavo lahko prejemanja veselja. Ko torej reče Jezus "sledi mi", Na koncu želi spoštovati njegove zapovedi, kar vključuje resnično smrt samega sebe, da bi mu sledili do Kalvarije in skozi njo, tako da bo vaš "Veselje je lahko popolno." ^[3]prim. Janez 15:11

Spoštovanje zapovedi…. pomeni premagovanje greha, moralnega zla v različnih oblikah. In to vodi do postopnega notranjega čiščenja…. Če s časom vztrajno sledimo Kristusu, našemu Učitelju, se čedalje manj obremenjujemo z bojem proti grehu in vedno bolj uživamo v božanski luči, ki prežema vse stvarstvo. —ST. Janez Pavel II., Spomin in identiteta, str. 28-29

»Pot« do radosti večnega življenja, ki se začnejo celo tu na zemlji, je križev pot. 

Pokazali mi boste pot do življenja z obilico veselja v vaši navzočnosti ... (Psalm 16:11)

Ob tem spominu na Žalostno Marijo se obrnimo nanjo, ki je »podoba Cerkve, ki prihaja«. ^[4]PAPEJ BENEDIKT XVI, Spe Salvi,n.50 Tam je v senci križa meč prebodel njeno srce. In iz tistega srca "polnega milost «, ki je svoje trpljenje voljno združila s trpljenjem svojega Sina, je v sebi postala posrednica milosti. ^[5]prim. »To Marijino materinstvo v milostnem redu se neprekinjeno nadaljuje od privolitve, ki jo je zvesto dala ob oznanjevanju in ki jo je vzdržala, ne da bi se omajala pod križem, do večne izpolnitve vseh izvoljenih. Odnesena v nebesa ni pustila na stran te odrešujoče službe, ampak nam s svojim večkratnim priprošnjo še naprej prinaša darove večne odrešitve. . . . Zato v Cerkev prikličejo Blaženo Devico pod naslovi Zagovornica, Pomočnica, Dobrotnica in Posrednica. " (CCC, n. 969 n)   Po Kristusovem ukazu je postala Mati vseh ljudstev. Zdaj pa s svojim krstom, ki smo jih dobili "Vsak duhovni blagoslov v nebesih," ^[6]Eph 1: 3 smo poklicani, da dovolimo, da meč trpljenja prebode naša srca, da bomo, tako kot Mati Marija, tudi mi postali udeleženci odrešenja človeštva s Kristusom, našim Gospodom. Za ...

To trpljenje je tisto, ki gori in razjeda zlo z njim plamen ljubezni in tudi iz greha potegne velik razcvet dobrega. Vse človeško trpljenje, vsa bolečina, vsa nemoč vsebuje v sebi obljubo odrešenja, obljubo veselja: "Zdaj se veselim svojega trpljenja zaradi vas," piše sveti Pavel (Kol 1:24).—ST. Janez Pavel II., Spomin in identiteta, str. 167-168

 

POVEZANO BRANJE

Zakaj vera?

Skrivna radost

 

Blagor vam in hvala za
podpira to ministrstvo.

 

Na potovanje z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.