AS delitev in strupenost povečuje v naših časih, ljudi žene v zavoje. Pojavljajo se populistična gibanja. Skrajno leve in skrajno desne skupine zavzemajo svoja stališča. Politiki se premikajo k popolnemu kapitalizmu ali k novi komunizem. Tisti v širši kulturi, ki sprejemajo moralne absolutne, so označeni kot nestrpni, medtem ko tisti, ki sprejemajo karkoli veljajo za junake. Tudi v Cerkvi se oblikujejo skrajnosti. Nezadovoljni katoličani bodisi skočijo s Petrove Barke v ultra-tradicionalizem bodisi preprosto popolnoma opustijo vero. In med tistimi, ki ostanejo zadaj, je vojna zaradi papeštva. Obstajajo tisti, ki predlagajo, da ste, razen če javno kritizirate papeža, razprodajo (in bog ne daj, če si ga drznete citirati!) In nato tisti, ki predlagajo kaj kritika papeža je razlog za izobčenje (mimogrede, obe stališči sta napačni).
Takšni so časi. Takšne so preizkušnje, na katere je blažena mati opozarjala stoletja. In zdaj so tukaj. Po Svetem pismu se »končni časi« odvijejo tako, da se človeštvo obrne nase.
Prišel je še en konj, rdeč. Njegov jezdec je dobil moč, da odvzame mir z zemlje, da bi se ljudje med seboj pobijali. In dobil je ogromen meč. (Razodetje 6: 4)
Skušnjava je, da se vpije v te skrajnosti. Točno to želi Satan. Divizija si zamišlja vojno in vojna rojeva uničenje. Satan ve 
ne more zmagati v vojni, vsekakor pa nas lahko premami, da se medsebojno raztrgamo, uničimo družine in zakone, skupnosti in odnose ter celo pripeljemo narode v boj - če sodelujemo pri njegovih lažih. Po tisočih letih človeškega obstoja in priložnosti, da se učimo iz preteklosti, tukaj ponovno ponavljamo zgodovino. Brez kesanja v človeškem stanju ni napredka. Kristus se spet razodeva (tokrat z našimi lastnimi žalostmi), da je in bo središče vesolja in kakršnega koli pristnega človeškega napredka. Toda morda bo potreben Antikrist, preden bo ta generacija s trdim vratom sprejela to resnico.
Satan lahko sprejme bolj zaskrbljujoče orožje prevare - lahko se skrije - lahko nas zavede v majhnih stvareh in tako premakne Cerkev, ne vse hkrati, ampak malo in malo iz njenega resničnega položaja. Verjamem, da je v zadnjih nekaj stoletjih na ta način naredil veliko ... Njegova politika je, da nas razdeli in razdeli, da nas postopoma oddalji od naše moči. In če bo prišlo do preganjanja, bo morda takrat; potem morda ko smo vsi v vseh delih krščanstva tako razdeljeni in tako zmanjšani, tako polni razkola, tako blizu krivoverstva. Ko se bomo prepustili svetu in se zanašali na njegovo zaščito ter se odpovedali svoji neodvisnosti in svoji moči, bo [Antikrist] razjezil nas, kolikor mu Bog dovoli. Potem se bo lahko rimsko cesarstvo razpadlo, Antikrist pa se pojavlja kot preganjalec, varuški narodi pa se vdrejo. - Blagoslovljeni John Henry Newman, Predloga IV: Preganjanje antikrista
KRŠČANSKI EKSTREMI
Papež Frančišek vam je morda všeč ali pa tudi ne, a nekaj je gotovo: njegov pontifikat je imel učinek tresenje Cerkve, s tem preizkušamo, ali je naša vera v Kristusa, v institucijo ali kar preprosto v nas same.
Jezus se je opisal na ta način:
Jaz sem način in Resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni. (Janez 14: 6)
V teh treh naslovih najdemo skrajnosti v Cerkvi. Najprej kratek pregled:
Smer
Jezus ni samo govoril resnice, temveč nam je pokazal, kako jo živeti - ne zgolj navzven, temveč kot gibanje srca, žrtvene (agape) ljubezni. Jezus je ljubil, to je, služil do njegovega zadnjega diha. Pokazal nam je način, ki ga moramo sprejeti tudi v medsebojnem odnosu.
Resnica
Jezus ni samo ljubil, ampak je tudi poučeval, kaj je Pravica način življenja in ne življenja. To pomeni, da moramo ljubezen v resnici, sicer lahko tisto, kar se zdi kot "ljubezen", uniči, namesto da bi oživilo.
Življenje
Ko sledimo poti med varovali resnice, se vodi v Supernatural Kristusovo življenje. Ko išče Boga kot svoj cilj s tem, da uboga njegove zapovedi, to je ljubiti v resnici, izpolnjuje hrepenenje srca tako, da daje sebe, ki je Vrhovno življenje.
Jezus so vsi trije. Skrajne mere pridejo takrat, ko ignoriramo enega ali dva od ostalih.
Danes zagotovo obstajajo tisti, ki promovirajo "pot", vendar z izključitvijo "resnice". Toda Cerkev ne obstaja zgolj zato, da bi revne nahranila in oblekla, predvsem pa jim prinesla odrešenje. Med apostolom in socialnim delavcem je razlika: ta razlika je "Resnica, ki nas osvobaja." Tako obstajajo tisti, ki zlorabljajo besede našega Gospoda, ki je rekel "Ne obsojaj" kot da bi predlagal, naj nikoli ne prepoznamo greha in drugega pokličemo k kesanju. Toda na srečo je papež Frančišek na svoji prvi sinodi obsodil to lažno duhovnost:
Skušnjava do uničujoče težnje po dobroti, ki v imenu varljive usmiljenosti veže rane, ne da bi jih prej pozdravila in obdelala; ki obravnava simptome in ne vzroke in korenine. To je skušnjava »dobrotnikov«, prestrašenih in tudi tako imenovanih »naprednjakov in liberalcev«. -Katoliška novinska agencija, 18. oktober 2014
Po drugi strani pa lahko resnico uporabimo kot palico in zid, da nas loči od sveta, od zahtev »poti« in je tako učinkovit evangelizator. Dovolj je reči, da v Svetem pismu niti Kristusa niti Apostolov ni nobenega primera, ki bi trobil evangelij od zgoraj 
na pečini. Namesto tega so vstopili v vasi, vstopili v svoje domove, vstopili na javne trge in govorili resnica v ljubezni. Torej tudi znotraj Cerkve obstaja skrajnost, ki zlorablja Sveto pismo, kjer je Jezus očistil tempelj ali grajal farizeje - kot da je to privzeti način evangelizacije. Je…
... sovražna nefleksibilnost, to je, da se želimo zapreti znotraj zapisane besede ... znotraj zakona, znotraj gotovosti tega, kar vemo, in ne tistega, kar se moramo še naučiti in doseči. Od Kristusovega časa je to skušnjava gorečih, skrbnih, skrbnih in tako imenovanih - danes - »tradicionalistov« in tudi intelektualcev. -Katoliška novinska agencija, 18. oktober 2014
Ko gre za naslavljanje greha drugih, je potrebna previdnost in previdnost. Med Kristusom in nami je tako velika razlika kot med sodnikom in porotnikom. Porotnik sodeluje pri uporabi zakona, vendar sodnik na koncu izreče kazen.
Bratje, tudi če je človek ujet v kakšnem prestopku, ga morate vi, duhovni, popraviti v nežnem duhu, gledati vase, tako da vas tudi ne bo zamikalo ... ampak to delajte z nežnostjo in spoštovanjem, pri čemer morate imeti vest čisto , da se bodo tisti, ki blatijo vaše dobro vedenje v Kristusu, sramotili sami, ko boste obžalovani. (Galačanom 6: 1, 1. Petrovo 3:16)
Resnico je treba iskati, najti in izraziti v "gospodarstvu" dobrodelnosti, vendar je dobrodelnost treba razumeti, potrditi in izvajati v luči resnice. Na ta način ne samo, da služimo v dobrodelne namene, razsvetljene z resnico, ampak tudi pomagamo verodostojnosti resnice ... Dejanja brez znanja so slepa, znanje brez ljubezni pa sterilno. —PAPE BENEDIKT XVI, Karitas v Veritate, n. 2., 30.
Nazadnje vidimo skrajnosti tistih, ki si ne želijo nič drugega kot »življenje« ali vzponi verskih izkušenj. »Pot« včasih pritegne pozornost, toda »resnica« je najpogosteje na poti.
DOBRI EKSTREM
Obstaja pa ena skrajnost, v katero smo vsekakor poklicani. Gre za popolno in popolno prepuščanje Bogu. To je popolno in popolno spreobrnjenje naših src, ki za seboj pušča grešno življenje. Z drugimi besedami, svetost. Današnje prvo mašno branje razširja to besedo:
Zdaj so očitna telesna dela: nemoralnost, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čarovništvo, sovraštvo, rivalstvo, ljubosumje, izbruhi besa, dejanja sebičnosti, prepiri, frakcije, priložnosti zavisti, napitki, orgije in podobno. Opozarjam vas, kot sem vas že opozoril, da tisti, ki to počnejo, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. Nasprotno pa je sad Duha ljubezen, veselje, mir, potrpljenje, prijaznost, radodarnost, zvestoba, nežnost, samokontrola. Proti takim ni zakona. Zdaj tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso z njegovimi strastmi in željami. (Gal 5: 18-25)
Danes je veliko kristjanov, ki so v skušnjavi, ko preučujejo stanje Cerkve in sveta. Vidite jih po celotni blogosferi in družabnih omrežjih, kako slačijo škofe in mahajo s prstom proti papežu. Odločili so se, da je čas, da vzamejo bič in sami očistijo tempelj. No, morajo slediti svoji vesti.
Moram pa slediti svojemu. Prepričan sem, da v tej uri ni potrebna jeza, temveč svetost. S tem ne mislim žalostne pobožnosti, ki ostaja 
tiho pred grehom. Moški in ženske, ki so predani Resnici, živijo pot in tako širijo življenje, ki je z eno besedo ljubezen Boga. To je rezultat vstopa v ozko pot kesanja, ponižnosti, služenja in neomajne molitve. To je ozek način samoodpovedi, da se napolni s Kristusom, tako da Jezus spet hodi med nami ... skozi nas. Povedano drugače:
... Cerkev ne potrebuje kritikov, temveč umetnike ... Ko je poezija v popolni krizi, ni pomembno, da s prstom kazamo na slabe pesnike, temveč da pišemo čudovite pesmi in s tem odpravljamo svete izvire. -Georges Bernanos (umrl 1948), francoski avtor, Bernanos: Cerkveno obstoj, Ignacijev tisk; citirano v Veličastno, Oktober 2018, str
Pogosto dobim pisma, v katerih me prosim, naj komentiram, kaj je papež rekel, naredil ali počne. Nisem prepričan, zakaj je moje mnenje resnično pomembno. Ampak to sem rekel enemu vprašalcu: WVidimo, da so naši škofje in naši papeži tako osebno zmotni kot ostali. Ker pa vodijo, potrebujejo naše molitve bolj kot mi njihove! Ja, če sem iskren, me bolj skrbi pomanjkanje svetosti kot duhovščine. Jaz si prizadevam, da bi Kristus govoril nad njihovimi osebnimi šibkostmi prav iz tega razloga, da jim je Jezus izjavil:
Kdor te posluša, posluša mene. Kdor te zavrne, zavrne mene. In kdor me zavrne, zavrne tistega, ki me je poslal. (Luka 10:16)
Božji odgovor na kulturno propadanje so vedno svetniki: moški in ženske, ki so inkarnirali evangelij—Svetost—to je protistrup za moralni kolaps okoli nas. Vriskanje na glas drugih ali nad njim lahko dobi prepir, redko pa dušo. Ko je Jezus očistil tempelj z bičem in grajal farizeje, v evangelijih ni bilo poročila, da bi se v tistem trenutku kdo pokesal. Toda veliko se sklicujemo na to, kdaj je Jezus potrpežljivo in ljubeče razkril to resnico prekaljenim grešnikom, da se jim je srce stopilo. Dejansko so mnogi tudi sami postali svetniki.
Ljubezen nikoli ne odpove. (1. Kor. 13: 8)
Moralna korupcija v Cerkvi se zagotovo ni rodila samo v našem času, ampak prihaja od daleč in ima svoje korenine v pomanjkanju svetosti ... V resnici se propad (Cerkve) rodi vsakič, ko svetost ni postavljena na prvo mesto kraj. In to velja za vse čase. Prav tako ni mogoče trditi, da zadostuje varovanje pravega nauka, da bi imeli dobro Cerkev ... Samo svetost je subverzivna glede tega peklenskega reda, v katerega smo potopljeni. —Italijanski katoliški učenjak in pisatelj Alessandro Gnocchi v intervjuju z italijanskim katoliškim avtorjem Aldom Marijo Valli; objavljeno v Letter # 66, dr. Robert Moynihan, Znotraj Vatikana
Beseda zdaj je polnočasna služba, ki
nadaljuje z vašo podporo.
Blagor vam in hvala.
Na pot z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.
