Papež Janez Pavel II. S svojim morebitnim atentatorjem
THE merilo ljubezni ni v tem, kako se obnašamo s prijatelji, temveč s svojimi sovražniki.
POT STRAHA
Kot sem napisal v Veliko razprševanje, sovražniki Cerkve rastejo, njihove bakle so zasvetile z utripajočimi in zvitimi besedami, ko začnejo pohod v Getsemanski vrt. Skušnjava je teči - izogniti se konfliktom, se izogniti resnici in celo skriti svojo krščansko identiteto.
In vsi so ga zapustili in pobegnili ... (Marko 14:50)
Da, veliko lažje se je skriti za drevesi strpnosti ali listi samozadovoljstva. Ali pa popolnoma izgubite vero.
Za njim mu je sledil mladenič, ki je imel le laneno krpo na telesu. Prijeli so ga, a on je pustil krpo za seboj in goli pobegnil. (v.52)
Spet drugi bodo sledili na daljavo - dokler ne pritisnete.
Takrat je začel preklinjati in prisegati: "Moškega ne poznam." In takoj je zapel petelin ... (Mat. 26:74)
POT LJUBEZNI
Jezus nam pokaže drugo pot. S svojo izdajo začne Premagati Njegovi sovražniki s ljubezen.
Ko Juda poljubi njegovo lice, izrazi svojo žalost in ne grajo.
Jezus ozdravi uho, odrezano straži velikega duhovnika - enega izmed vojakov, ki so ga poslali, da bi ga prijeli.
Jezus obrne drugo lice, ko mu veliki duhovniki klofnejo in pljuvajo.
Pred Pilatom se ne brani, vendar se strinja z njegovo avtoriteto.
Jezus prosi usmiljenje nad svojimi krvniki: "Oče, odpusti jim ..."
Medtem ko je Jezus nosil same grehe zločinca, križanega poleg njega, je dobremu tatu obljubil raj.
Vodenje celotnega postopka križanja je stotnik. Ko zagleda Jezusove odzive na vse svoje sovražnike, vzklikne: "Ta človek je bil res Božji Sin."
Jezus ga je prevzel z ljubeznijo.
Tako bo zasijala Cerkev. Ne bo z pamfleti, knjigami in pametnimi programi. Bolj bo s svetostjo ljubezni.
Samo sveti ljudje lahko obnovijo človeštvo. —PAPEJ Janez Pavel II., Vatikan, 27. avgust 2004
URA SLAVE
Ko se retorika povečuje, moramo svoje sovražnike preplaviti potrpežljivost. Ko se sovraštvo zaostruje, moramo preganjalce zasuti z nežnost. Ko se obsodbe in laži večajo, moramo pretiravati s svojimi neprimernimi člani odpuščanje. In ko se nasilje in okrutnost prelivata na naša tla, moramo naše tožilce zasuti z usmiljenje.
Zato bi morali začeti ravno ta trenutek velika naše žene, možje, otroke in znance. Kajti kako lahko ljubimo svoje sovražnike, če svojim prijateljem ne odpustimo?
Kdor trdi, da prebiva v Jezusu, bi moral živeti tako, kot je živel ... ljubi svoje sovražnike, delaj dobro tistim, ki te sovražijo, blagoslovi tiste, ki te preklinjajo, moli za tiste, ki te trpijo. (1. Janezov 2: 6, Luka 6: 27-28)
Usmiljenje je oblačilo svetlobe, ki nam ga je Gospod dal v krstu. Ne smemo dovoliti, da bi se ta luč ugasnila; nasprotno, v nas mora rasti vsak dan in tako na svet prinašati Božjo veselo vest. —PAPE BENEDIKT XVI, velikonočna homilija, 15. april 2007
Kliknite tukaj, da Odjava or Prijavi se v ta časopis.
