KDAJ Nekaj časa sem se osvobajal preizkušenj in skušnjav, priznam, da sem mislil, da je to znak naraščanja svetosti ... končno, hoja po Kristusovih korakih!
... Dokler mi Oče nežno ni spustil nog na tla stiske. In spet sem ugotovil, da sam samo delam otroške korake, se spotaknem in izgubim ravnotežje.
Bog me ne odloži, ker me ne ljubi več, niti me ne zapušča. Namesto tega se zavedam, da so v duhovnem življenju doseženi največji koraki, ne pa skok naprej, ampak navzgor, spet v njegovo naročje.
