KAJ ali pomeni postati a dobro živeti?
OKUSI IN VIDITE
Kaj je z dušami, ki so dosegle določeno stopnjo svetosti? Tam je neka lastnost, "snov", pri kateri se nekdo želi zadrževati. Mnogi so po srečanjih z blaženo materjo Terezijo ali Janezom Pavlom II. Pustili spremenjene ljudi, čeprav se včasih med njima ni govorilo veliko. Odgovor je, da so te izredne duše postale živi vodnjaki.
Kdor verjame vame, kot piše v Svetem pismu: 'Reke žive vode bodo tekle iz njega.' (Janez 7:38)
Psalmist piše:
O okusite in poglejte, da je Gospod dober! (Ps 34)
Ljudje so lačni in žejni ključi in glej Gospod, danes. Iščejo ga pri Oprah Winfrey, v steklenički s pijačo, v hladilniku, v nedovoljenem seksu, na Facebooku, v čarovništvu ... na veliko načinov in poskušajo najti srečo, za katero so bili ustvarjeni. Toda Kristusov načrt je bil, da ga bo človeštvo našlo v njegovi Cerkvi- ne institucija, po sebi- ampak v svojih živih članih, svojih živi vodnjaki:
Mi smo veleposlaniki Kristusa, kot da nas Bog privlači. (2. Kor 5:20)
To stoletje je žejno po pristnosti ... Svet od nas pričakuje preprostost življenja, duh molitve, poslušnosti, ponižnosti, nenaklonjenosti in samopožrtvovanja. —PAPEJ PAVLE VI, Evangelizacija v sodobnem svetu, 22, 76
To je mislil sv. Pavel, ko je rekel:
Križan sem s Kristusom; ne živim več jaz, ampak Kristus, ki živi v meni (Gal 2)
Če ta stavek razbijemo na tri dele, najdemo anatomija "dobro živeti."
"MENE KRIŽALI"
Ko se izvrta vodnjak, je treba na površino odstraniti ves mulj, kamenje in tla. To pomeni, da smo "križani s Kristusom": na svetlo pripeljemo ves mulj samega sebe, skalo upora in tla greha. Za krščansko dušo je zelo težko biti posoda čistih živih voda s temi, ki so zmešani vanj. Svet ima okus, vendar ga nenasitne slane vode omalijo milosti, po katerih so hrepeneli.
Bolj ko nekdo umre samemu sebi, bolj Kristus vstane v sebi.
Če pšenično zrno ne pade na tla in ne umre, ostane samo pšenično zrno; če pa umre, rodi veliko sadja. (Janez 12:24)
Vendar "izvrtana luknja" ni dovolj. Obstajati mora ohišje, ki lahko "vsebuje" Živo vodo Svetega Duha ...
"ŠE VEČ KDO ŽIVIM"
V vodnjakih je vzdolž notranjih sten zgrajen ovoj iz kamna ali betona, ki preprečuje, da bi zemlja "zdrsnila" v vodnjak. 
Takšno ohišje gradimo z "dobrimi deli". Ti kamni so obrazec kristjana, zunanje znamenje, ki pravi "Jaz sem posoda živih voda." Kot pravi Sveto pismo,
Vaša luč mora zasijati pred drugimi, da bodo lahko videli vaša dobra dela in slavili vašega nebeškega Očeta ... Izkažite mi svojo vero brez del, jaz pa vam bom izkazal svojo vero iz svojih del. (Matevž 5:16; Jakob 2:18)
Da, svet mora okusiti in glej, da je Gospod dober. Brez vidnega vodnjaka je težko najti žive vode. Brez ohišja se bo vodnjak začel vdreti pod "poželenjem mesa in poželenjem oči in ponosom življenja" (1 Janez 2:16) in porasel s trnjem "posvetne tesnobe in vabe bogastva "(Mat. 13:22). Po drugi strani pa vodnjaki s samo "dobra dela", vendar jim manjka "vsebina" verodostojne žive vere v Kristusa - Žive vode - so pogosto "kot pobeljene grobnice, ki se na zunaj zdijo čudovite, v notranjosti pa so polne kosti mrtvih in vse vrste umazanije ... na zunaj ste videti pravični, v notranjosti pa ste hinavski in hudobni. " (Mat. 23: 27-28).
V svoji prvi enciklici papež Benedikt poudarja, da ima ljubezen do bližnjega dve komponenti: ena je deluje ljubezni, dobro dejanje samo, drugo pa je ljubezen koga prenašamo na drugega, to je Bog, ki je ljubezen. Oba morata biti prisotna. V nasprotnem primeru kristjan tvega, da bo zgolj socialni delavec in ne božansko imenovana priča. Ugotavlja, da apostoli niso smeli…
...izvajajte povsem mehansko distribucijsko delo: to naj bi bili moški, "polni Duha in modrosti" (prim. Apostolska dela 6: 1–6). Z drugimi besedami, socialna služba, ki naj bi jo opravljali, je bila popolnoma konkretna, hkrati pa tudi duhovna služba. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Deus Karitas Est, št.21
Če sledim Jezusovim zapovedim in na tej poti ustvarjam dobra dela, pomeni, da ne živim več jaz, oziroma živim zase, ampak za bližnjega. Vendar ne želim dati "jaz", ampak Kristus ...
"KRISTUS, KI ŽIVI V MENI"
Kako živi Kristus v meni? Skozi srčno vabilo, to je molitev.
Glej, stojim pred vrati in potrkam; če kdo sliši moj glas in odpre vrata, vstopim k njemu in jem z njim, on pa z mano. (Raz. 3:20)
To je molitev nariše Svetega Duha v moje srce, ki moje besede, dejanja in misli napolni z Božjo navzočnostjo. Ta prisotnost torej izteče iz mene v presahle duše tistih, ki želijo potešiti svojo duhovno žejo. Danes smo nekako izgubili razumevanje nujnosti molitve v krščanskem življenju. Če je krst začetna milostna poplava, je molitev tista, ki me nenehno napolni z živo vodo, da jo pije moj brat. Ali je mogoče, da najbolj zasedeni, najaktivnejši, na videz najbolj nadarjeni krščanski strežniki dajejo svetu včasih malo več kot prah? Da, mogoče je, kajti tisto, kar moramo dati, ni samo naše znanje ali služba, ampak živi Bog! Dajemo mu tako, da se nenehno praznimo - umaknemo se s poti, nato pa se z njim ves čas napolnjujemo skozi notranje molitveno življenje, "ne da bi prenehali". Škof, duhovnik ali laik, ki pravi, da »nima časa za molitev«, je tisti, ki mora najbolj moliti, sicer bo njegov apostolat izgubil moč, da spremeni srce.
Po mojem mnenju je tudi molitev tista, ki mi omogoča odkrivanje in gradnjo
y poklicanost, kamni, ki so potrebni, da postanejo vidna oaza v puščavi sveta:
Molitev upošteva milost, ki jo potrebujemo za zaslužna dejanja. -Katekizem katoliške cerkve, n. 2010.
Tako kot obtočna črpalka tudi sama dobra dela, če so narejena v duhu pristne ljubezni, še bolj pritegnejo Žive vode v dušo, kar postane ritmičen vzorec med notranjim in zunanjim življenjem kristjana: kesanje, dobra dela, molitev ... vrtanje precej globlje, gradi svojo obliko in jo napolni z Bogom.
Ljubezen raste skozi ljubezen. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Deus Karitas Est, št.18
Ostanite v meni, kakor ostajam v vas ... Kdor ostane v meni in jaz v njem, bo obrodila veliko sadov, saj brez mene ne morete storiti ničesar ... Če boste spoštovali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni. (Janez 15: 4-5, 10)
KAKŠEN DOBRO ŽELITE BITI?
To ne pomeni, da Bog ne more delovati prek voljnih ali celo nenaklonjenih posameznikov. Dejansko je veliko tistih, ki imajo "karizme", ki se zdijo močne. Toda pogosto so kot zvezde padalke, ki za trenutek zaslepijo, nato pa so kmalu pozabljene, njihovo življenje se za kratek trenutek razvedri, vendar ne pusti trajnega kompasa. Tu govorim o teh fiksne zvezde, tista plamteča sonca, imenovana "svetniki", katerih svetloba nenehno seže do nas tudi dolgo po tem, ko je njihovo zemeljsko življenje izgorelo. To je tisti živi vodnjak, ki ga morate postati! Vodnjak, ki ponuja Žive vode, ki spreminjajo in preoblikujejo svet okoli vas in zapustijo Njegovo Prisotnost še dolgo potem, ko Vaša prisotnost izgine.
Naj povzamem vse, kar sem tukaj rekel, z besedami svetega Pavla - enega največjih živih vodnjakov krščanstva, katerega leto še naprej praznujemo. Kristjanovo življenje temelji na Jezusu, kakor je vodnjak zgrajen na zemlji.
Če kdo gradi na tem temelju z zlatom, srebrom, dragimi kamni, lesom, senom ali slamo, bo delo vsakega prišlo na dan, kajti Dan ga bo razkril. Razkril se bo z ognjem, ogenj pa bo preizkusil kakovost vsakega dela. (1. Kor 3-12)
S čim gradiš svoj vodnjak? Zlato, srebro in dragi kamni ali les, seno in slama? Kakovost tega vodnjaka določa "notranje življenje" duše, odnos, ki ga imate z Bogom. In molitev is odnos - občestvo ljubezni in resnice, izraženo v pokorščini in ponižnosti. Takšna duša se pogosto niti ne zaveda, da gradi vodnjak dragocenih draguljev ... drugi pa se. Kajti v njem lahko okusijo in vidijo, da je Gospod dober. Jezus je rekel, da drevo poznamo po sadju. Skrito notranje življenje drevesa je tisto, ki določa sadje: zdravje korenin, sokov in jedra. Kdo lahko vidi dno vodnjaka? To je tisto globoko notranje življenje vodnjaka, kjer črpajo sveže Vode, kjer vladajo tišina, tišina in molitev, ki jo lahko Bog pronica v dušo, tako da lahko drugi spustijo skodelico svoje želje v vaše srce in najdejo Tisti, po katerem so hrepeneli.
Takšna kristjanka se že desetletja pojavlja, da ustvarja mati Marija. Apostoli, ki bodo nastali v maternici njene ponižnosti živi vodnjaki v Veliki puščavi našega časa. Tako pravi: "Molite, molite, molite"da boste morali dati Vode.
Svetniki - upoštevajte primer blažene Terezije iz Kalkute - so od srečanja z evharističnim Gospodom nenehno obnavljali svojo sposobnost ljubezni do bližnjega, nasprotno pa je to srečanje dobilo svoj resničnost in globino v služenju drugim. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta torej neločljivi, tvorita eno samo zapoved ... Na primeru blažene Terezije iz Kalkute imamo jasen prikaz dejstva, da čas, posvečen Bogu v molitvi, ne samo, da ne zmanjša učinkovite in ljubeče službe za našega soseda, vendar je v resnici neizčrpen vir te storitve. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Deus Karitas Est, št. 18, 36
Ta zaklad hranimo v lončenih posodah ... (2. Kor 4)
