Vol in rit


"Rojstvo Kristusa",
Lorenzo Monako; 1409

 

Prvič objavljeno 27. decembra 2006

 

Zakaj leži v tako hudem posestvu, kjer se hranijo vol in rit?  -Kateri otrok je to ?,  Christmas Carol

 

NE spremstvo stražarjev. Nobene legije angelov. Niti dobrodošla preproga velikih duhovnikov. Boga, ki se je učlovečil v mesu, na svet pozdravijo vol in rit.

Medtem ko so si zgodnji očetje ta dva bitja razlagali kot simbol Judov in poganov in s tem celotnega človeštva, je pri polnočni maši prišla na misel nadaljnja razlaga.

 

TUT KOT VOL

Prinaša nam bolečino. Pusti praznino. To vzbuja nemirno vest. Pa vendar se na to še vedno vračamo: isti stari greh. Da, včasih smo kot »nemi kot vol«, ko gremo vedno znova v iste pasti. Pokesamo se, nato pa ne storimo potrebnih korakov, da ne bi spet padli. Ne izogibamo se bližnja priložnost grehain tako nenehno padajo nazaj v greh. Resnično moramo zmediti angele!

To ni nič bolj očitno kot v kolektivnem smislu. Ko še naprej zavržemo od svojih narodov Boga in moralne zakone, ki jih je vzpostavil, vidimo, da se naše prebivalstvo zmanjšuje (v "kulturi smrti"), narašča nasilje, naraščajo samomori, narašča pohlep in korupcija in naraščajoče globalne napetosti. Vendar ne vzpostavimo povezave. Mi smo neumni kot vol.

Tudi mi v tej "intelektualni" in "razsvetljeni" dobi ne preučujemo z zgodovinskega stališča, kako je krščanstvo preoblikovalo civilizacijo, od časov rimskega imperija do danes. To je preprosto dejstvo. Toda kmalu pozabimo - ali najpogosteje - na izbiro ne videti. Neumno. Preprosto neumno.

Vendar je ta vol dobrodošel v Gospodovi hlevu. Jezus ni prišel po vodnjak, prišel je po bolnike.

 

TRBOTOREN KOT RIT

Ta osel predstavlja tiste, ki smo "trmasti kot rit". To obešanje starih neuspehov, ki se jih nočemo spustiti, tepljamo se po glavi z utrujenimi starimi dvema za štiri.

Danes Jezus pravi:

Izpusti. Ta greh sem ti že odpustil. Zaupaj v mojo usmiljenost. Ljubim te. To je namen mojega prihoda: vzeti grehe proč za vedno. Zakaj jih pripeljete nazaj v hlev?

To je tudi tista trma naj nas Bog ljubi. Spomnim se besed prijatelja, ki mi je nekoč rekel: "Naj te Bog ljubi." Da, tečemo po tem ali onem dejanju, vendar nikoli ne dovolimo, da Bog naredi dejanje namesto nas. In dejanje, ki ga želi storiti, je, da ljubi nas zdaj, takšne kot smo. »Ampak jaz nisem vreden. Sem razočaran. Pregrešen sem, «odgovorimo.

In Jezus pravi,

Da, nisi vreden in si grešen. Nisi pa razočaranje! Ste razočarani, ko vidite otroka, ki se uči hoditi, a nato pade? Ali ko vidite novorojenčka, ki se ne more hraniti? Ali mali, ki joka v temi? Ti si ta otrok. Pričakujete več, kot pričakujem! Kajti samo jaz te lahko naučim hoditi. Nahranil te bom. Tolažil vas bom v temi. Postala vas bom vredna. Ampak moraš mi dovoliti, da te ljubim!

Najhujša trma je nepripravljenost, da se vidimo v Božanski luči resnice, ki razkriva greh, da bi ga osvobodili; prepoznati svojo revščino v duhu, svojo potrebo po Odrešeniku. Skoraj vsi imajo svoj delež v tej trmi, ki nosi drugo ime: Pvožnjo. Toda tudi ta srca Kristus pozdravlja v svoji hlevu. 

Ne, to ni bil svoboden in vzpenjajoč se orel niti močan in mogočen lev, ampak vol in rit ki ga je Bog priznal v hlev svojega rojstva.

Ja, upanje zame še obstaja.

 

Bog je postal človek. Prišel je prebivati ​​med nami. Bog ni oddaljen: on je 'Emmanuel, Bog z nami. Ni tujec: ima obraz, obraz Jezusa. —PAPE BENEDIKT XVI, božično sporočilo “Urbi et Orbi“, 25. decembra 2010

 

 

Natisni prijazno, PDF in e-pošta
Objavljeno v DOMOV, DUHOVNOST.

Komentarji so zaprti.