IMAGINE božično jutro je, vaš zakonec se z nasmehom nagne in reče: »Tukaj. To je za vas." Odviješ darilo in najdeš majhno leseno škatlo. Odpreš ga in iz majhnih smolnih koščkov se dvigne val parfuma.
"Kaj je to?" vprašaš.
»To je mira. V starih časih so ga uporabljali za balzamiranje trupel in zažigali kot kadilo na pogrebih. Mislil sem, da bo nekoč super na tvojem zbujanju.«
"Uh ... hvala ... hvala, draga."
PRAVI BOŽIČ
Marsikje po svetu je božič postal nekakšen psevdoromantičen praznik. To je sezona toplih mehkih in šibkih čustev, veselih praznikov in toplih kreditnih kartic. Toda prvi božič je bil povsem drugačen.
Zadnja stvar, o kateri ženska razmišlja skoraj devet mesecev nosečnosti, je potovanje. Na oslu, pri tem. Ampak ravno to 
kar sta morala storiti Jožef in Marija, ker je bil rimski popis obvezen. Ko sta prispela v Betlehem, je bila najbolj, kar je Jožef lahko poskrbel za svojo ženo, smrdljiv hlev. In potem se je v tistem najbolj zasebnem trenutku začela pojavljati množica obiskovalcev. tujci. Umazani pastirji, ki dišijo po kozah, pobadajo novorojenčka. In potem so prišli ti modreci in njihovi darovi. Frankincense ... lepo. Zlato… nujno potrebno. In miro?? Zadnja stvar, o kateri želi novorojenčka razmišljati, medtem ko se guta po svilnati koži svojega novorojenčka, je njegova pogreb. Toda ta preroški dar smirne je presegel trenutek in napovedal, da bo ta majhen dojenček postal holokavst za človeštvo, ga ponudili na križu in položili v grob.
To je bil božični večer.
Kar je sledilo, ni bilo veliko boljše. Jožef prebudi svojo ženo in ji reče, da ne morejo več domov v udobje in domačnost svojih sten, kjer njunega otroka čaka lesena posteljica, ki jo je izdelal. V sanjah se mu je prikazal angel in takoj bodo pobegnili v Egipt (nazaj na tistega osla). Ko začnejo pot v tujino, začnejo poslušati zgodbe o Herodovih vojakih, ki so ubijali moške dečke, mlajše od dva. Ob cesti srečujejo zajokane matere ... obraze žalosti in bolečine.
To je bil pravi božič.
BOŽIČNA REALNOST
Bratje in sestre, tega ne pišem zato, da bi bil “žurerka”, kot se reče. Toda ta božič vse luči, drevesa in darila, omela, čokolada, puran in omaka ne morejo skriti dejstva, da so, tako kot Jožef in Marija, Jezusovo telo -Cerkev - preživlja izjemne delovne težave. Kot vidimo a naraščajoča nestrpnost do krščanstva po vsem svetu, lahko začneš zavohati aromo mire, ki se ponovno dviguje po mestih in vaseh. Nestrpnost svetovnih Herodov vre pod površjem. Pa vendar je to preganjanje Cerkve najbolj boleče, ker prihaja tudi od koder v.
Bilo je leto »velikih stisk«, je ta teden v svojem božičnem voščilu rimski kuriji dejal papež Benedikt XVI. Spomnil se je videnja svete Hildegarde, kjer je Cerkev videla kot lepo
ženska, katere oblačila in obraz so se umazali in umazali zaradi greha.
... vizija, ki na šokanten način opisuje, kaj smo preživeli v zadnjem letu [s škandali spolne zlorabe v duhovništvu, ki prihajajo na površje]… V viziji svete Hildegarde je obraz Cerkve obarvan s prahom in tako smo ga videli. Njeno oblačilo je raztrgano - zaradi grehov duhovnikov. Tako, kot je to videla in izrazila, je tako, kot smo to doživeli letos. To ponižanje moramo sprejeti kot spodbudo k resnici in poziv k prenovi. Rešuje samo resnica. —PAPE BENEDIKT XVI, božični nagovor v Rimski kuriji, 20. december 2010, catholic.org
Resnica, ki jo je Benedikt dejal lani, po vsem svetu bledi kot plamen, ki bo kmalu utripal. Poleg tega, ko se ozremo po svetovni pokrajini, se zavijamo pod ekstremno vreme in grožnja vojne in terorizem, še naprej vidimo namerno dekonstrukcija suverenih narodov (skozi gospodarski kolaps in naraščajoči družbeno-politični kaos) in vzpon svetovnega neopaganskega imperija da za Cerkev ne bo prostora v njenih »gostilnah«. Pravzaprav ni veliko prostora za mnoge v naši družbi, ki veljajo za »mrtvo breme«. Herodov duh spet lebdi nad ranljivimi v tej kulturi smrti.
Faraon v preteklosti, ki ga je preganjala navzočnost in naraščanje izraelskih otrok, jih je podvrgel vsakršnemu zatiranju in odredil, naj se ubije vsak moški otrok, rojen iz Hebrejk (prim. 1: 7-22). Danes malo močnih na zemlji deluje enako. Tudi njih preganja sedanja demografska rast ... Posledično raje kot da se želijo spoprijeti s temi resnimi problemi in jih rešiti s spoštovanjem dostojanstva posameznikov in družin ter nedotakljive pravice vsakega človeka do življenja, obsežen program kontracepcije. - POJDITE JOHN PAUL II, Evangelium Vitae, "Evangelij življenja", n. 16.
Tako kot Sveta družina, ki je pobegnila v Egipt, obstaja tudi "Izgnanstvo»prihaja…
Novi mesijanisti bodo v želji po preobrazbi človeštva v kolektivno bitje, ločeno od svojega Stvarnika, nevede povzročili uničenje večjega dela človeštva. Sprožili bodo grozote brez primere: lakote, kuge, vojne in na koncu božansko pravičnost. Na začetku bodo uporabili prisilo, da bi dodatno zmanjšali prebivalstvo, nato pa, če to ne uspe, bodo uporabili silo -Michael D. O'Brien, Globalizacija in novi svetovni red, 17. marca 2009
Toda reči več danes pomeni izgubiti končno perspektivo ...
KONČNA PERSPEKTIVA
... In to je, da je v vseh bojih in preizkušnjah tistega prvega božiča, Bil je navzoč Jezus.
Jezus je bil tam, ko je popis uničil Mariji in Jožefove načrte. Bil je tam, ko niso našli prostora v gostilni. Tam je bil v tisti neprijetni in hladni hlevu. Bil je tam, ko je bil dan dar mirte, ki spominja na vedno prisotno trpljenje človeškega stanja in križev pot. Bil je tam, ko je bila Sveta družina poslana v izgnanstvo. Bil je tam, ko je bilo več vprašanj kot odgovorov.
In Jezus je zdaj tukaj z vami. Z vami je sredi božiča, ki morda bolj diši po miri kot po kadilih, ki predstavlja več trnja kot zlata. In morda je vaše srce bolj šibko in osiromašeno zaradi greha in utrujenosti, kot hlev, kot pravi Holiday Inn.
Kljub temu je Jezus tu! Prisoten je! Vodnjak Milosti in usmiljenja teče tudi pozimi pozimi. Tako kot Jožef in Marija, je tudi vaša pot predaja za predajo protislovju za protislovjem, nazadovanje za nazadovanjem, brez odgovora brez odgovora. Ker res, božja volja is odgovor. In njegova volja se vam izraža tako v trpljenju kot v tolažbi, v bolečini in v veselju.
Moj sin, ko prideš služit GOSPODU, se pripravi na preizkušnje. Bodi iskrenega srca in stanoviten, nemoten v času stiske. Okleni se ga, ne zapusti ga; tako bo vaša prihodnost odlična. Sprejmite vse, kar vas doleti, v hudi nesreči bodite potrpežljivi; kajti v ognju se preizkuša zlato in vredni možje v lončku ponižanja. Zaupaj v Boga in on ti bo pomagal; zravnajte svoje poti in upajte vanj. Vi, ki se bojite GOSPODA, pričakujte njegovo usmiljenje, ne obračajte se stran, da ne padete. Ti, ki se bojiš GOSPODA, zaupaj vanj in tvoje plačilo ne bo izgubljeno. Ti, ki se bojite GOSPODA, upajte na dobro, v trajno veselje in usmiljenje … Tisti, ki se bojite GOSPODA, pripravite svoja srca in se ponižajte pred njim. Padmo v GOSPODOVE roke in ne v roke ljudi, kajti usmiljenje, ki ga izkazuje, je enako njegovemu veličastvu. (Sirah 2:1-9, 17-18)
Kako pripraviti svoje srce, ko ga kot staro hlev zaprejo z gnojem greha in naslonijo pod težo človeške šibkosti? Najboljši lahko. To pomeni, da se v zakramentu spovedi obrnemo na Njega, na Njega, ki je naš duhovnik, ki prihaja odvzeti grehe sveta. Vendar ne pozabite, da je tudi mizar. In s termiti razjedeni les človeške šibkosti se lahko okrepi s sveto evharistijo, ko se mu približamo v zaupanju, odprtosti in s srcem, pripravljenim hoditi po njegovi sveti volji.
Ta sveta volja, ki vedno deluje v vaše dobro, tako kot lahko plamen segreje ali zažge, skuha ali porabi. Tako je tudi z Božjo voljo, v tebi izpolni, kar je potrebno, zaužije tisto, kar je brezbožno, in oplemeniti tisto, kar je dobro. Vse to, tako kot tudi ta majhna lesena škatlica mire, je »darilo«. Težji del je predati se Božjemu načrtu, še posebej, če se ne ujema z vašim načrtom, vašim »načrtom«. Zaupati celo temu Bogu je načrt!
V svojem srcu vem, kakšen dar bom prosil za božič, ko pokleknem ob tistih jaslicah, kjer leži moj duhovnik, moj kralj in tesar. In to je dar, da sprejmemo njegovo voljo in mu zaupamo ko se tako pogosto počutim zapuščeno in zmedeno. Odgovor je, da pogledamo v oči tega Kristusovega otroka in vemo, da je prisoten; in da, če je On z mano - in me nikoli ne bo zapustil -, zakaj se bojim?
Toda Sion je rekel: »GOSPOD me je zapustil; moj Gospod me je pozabil." Ali lahko mati pozabi svojega dojenčka, je brez nežnosti za otroka svojega trebuha? Tudi če bi pozabila, te ne bom nikoli pozabil. Glej, na dlaneh sem napisal tvoje ime... Vedno sem s teboj, do konca veka. (Izaija 49:14–16, Mt 8:20)
