ZDAJ da ste odločeni dokončati ta umik in ne obupati ... Bog ima eno najpomembnejših ozdravitev za vas ... zdravljenje vaše samopodobe. Mnogi od nas nimajo težav z ljubeznijo do drugih ... ko pa gre za nas same?
Začnimo… V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, amen.
Pridi Sveti Duh, ti, ki si sama Ljubezen in me podpiraj ta dan. Daj mi moč, da bom usmiljen — do mene. Pomagaj mi odpustiti sebi, biti nežen do sebe, ljubiti se. Pridi, Duh resnice, in me osvobodi laži o meni samem. Pridi, Duh moči, in uniči zidove, ki sem jih zgradil. Pridi, Duh miru, in dvigni iz ruševin novo stvarstvo, ki sem s krstom, vendar je pokopano pod pepelom greha in sramote. Predajam ti vse kar sem in kar nisem. Pridi Sveti Duh, moj dih, moje življenje, moj pomočnik, moj zagovornik. Amen.
Skupaj zapojmo in molimo to pesem …
Vse kar sem, vse kar nisem
V žrtvovanju ne uživate
Moja daritev, skesano srce
Zlomljenega duha, ne boste zavrgli
Iz zlomljenega srca se ne boš obrnil
Torej, vse kar sem in vse kar nisem
Vse, kar sem naredil, in vse, kar mi ni uspelo
Zapuščam, vse se Ti predajam
Čisto srce, ustvari v meni, o Bog
Prenovi moj duh, v meni me okrepi
Povrni mi veselje in hvalil bom tvoje ime
Duh me napolni zdaj in ozdravi mojo sramoto
Vse kar sem in vse kar nisem
Vse, kar sem naredil, in vse, kar mi ni uspelo
Zapuščam, vse se Ti predajam
O, nisem vreden Te sprejeti
O, ampak reci le besedo, in ozdravel bom!
Vse kar sem in vse kar nisem
Vse, kar sem naredil, in vse, kar mi ni uspelo
Zapuščam, vse se Ti predajam
Vse kar sem, vse kar nisem
Vse, kar sem naredil, in vse, kar mi ni uspelo
In zapuščam, vse se Ti predajam
—Mark Mallett iz Naj Gospod ve, 2005©
Razpad samopodobe
Ustvarjeni ste po Božji podobi. Moči vaše volje, intelekta in spomina so tisto, kar vas loči od živalskega kraljestva. Prav tako so tiste moči, ki nas spravljajo v težave. Človeška volja je vir mnogih naših gorj. Kaj bi se zgodilo z Zemljo, če bi zapustila svojo natančno orbito okoli Sonca? Kakšen kaos bi to sprožilo? Prav tako, ko se naša človeška volja oddalji od orbite okoli Sina, o tem takrat malo razmišljamo. Toda prej ali slej to pahne naša življenja v nered in izgubimo notranjo harmonijo, mir in veselje, ki je naša dediščina kot sinovi in hčere Najvišjega. Oh, kakšne bede si spravljamo nase!
Od tam naprej naš Intelekt in sklepanje porabimo čas bodisi za opravičevanje našega greha - bodisi za popolno obsojanje in krivdo sebe. In naše spomin, če ni priveden pred božanskega zdravnika, nas naredi za subjekt drugega kraljestva – kraljestva laži in teme, kjer smo vezani s sramom, neodpuščanjem in malodušjem.
Med mojim devetdnevnim tihim umikom sem v prvih nekaj dneh ugotovil, da sem bil ujet v cikel ponovnega odkrivanja Božje ljubezni do sebe … a tudi žalovanja zaradi ran, ki sem jih povzročil sebi in predvsem drugim. Zavpila sem v blazino: »Gospod, kaj sem naredila? Kaj sem naredil?" To se je nadaljevalo, ko so mimo šli obrazi moje žene, otrok, prijateljev in drugih, tistih, ki jih nisem ljubil, kot bi jih moral, tistih, ki jim nisem pričal, tistih, ki sem jih s svojo bolečino prizadel. Kot pravi pregovor, "Raniti ljudi boli ljudi." V svojem dnevniku sem zavpil: »O Gospod, kaj sem storil? Izdal sem Te, zatajil, Te križal. O Jezus, kaj sem storil!"
Takrat tega nisem videl, vendar sem bil ujet v dvojno mrežo tako neodpuščanja sebi kot gledanja skozi »temno povečevalno steklo«. To imenujem tako, ker je to tisto, kar satan položi v naše roke v trenutkih ranljivosti, ko poskrbi, da so naše napake in naši problemi videti nesorazmerno veliki, do te mere, da verjamemo, da je celo Bog sam nemočen pred našimi težavami.
Nenadoma je Jezus vdrl v mojo žalostinko z močjo, ki jo čutim še danes:
Moj otrok, moj otrok! Dovolj! Kaj imajo I Končano? Kaj sem naredil zate? Da, na križu sem videl vse, kar si naredil, in vse me je prebodlo. In zavpil sem: "Oče, odpusti mu, ne ve, kaj dela." Kajti če bi, otrok moj, tega ne bi storil.
Zato sem tudi jaz umrl zate, da boš ozdravljen po Mojih ranah. Moj mali otrok, pridi k Meni s temi bremeni in jih odloži.
Pustiti preteklost za seboj ...
Jezus me je nato spomnil na priliko, ko je izgubljeni sin končno prišel domov.[1]prim. Luka 15: 11-32 Oče stekel k sinu, ga poljubil in objel - pred fant bi se lahko izpovedal. Naj se ta resnica ujame, še posebej za tiste, ki čutite, da vam ni dovoljeno biti mirni dokler prideš v spovednico. Ne, ta prilika ovrže zamisel, da vas je zaradi vašega greha Bog manj ljubil. Ne pozabite, da je Jezus prosil Zaheja, tega ubogega davkarja, naj obeduje z njim pred se je pokesal.[2]prim. Luka 19:5 Pravzaprav Jezus pravi:
My otrok, vsi tvoji grehi niso ranili mojega Srca tako boleče, kot to počne tvoje sedanje pomanjkanje zaupanja, da bi po toliko prizadevanjih Moje ljubezni in usmiljenja še vedno dvomil v Mojo dobroto. —Jesus do sv. Faustine, Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, n. 1486
Prav tako oče ne tepe izgubljenega sina zaradi denarja, ki ga je zapravil, stiske, ki jo je povzročil, in družine, ki jo je izdal. Namesto tega svojega sina preobleče v novo obleko, mu natakne nov prstan na prst, nove sandale na njegove noge in razglasi praznik! Da telo, usta, roke noge, ki jih izdal so zdaj ponovno vzgojeni v božanskem sinovstvu. Kako je to mogoče?
No, sin je prišel domov. Pika.
Toda ali ne bi moral sin naslednjih nekaj let in desetletij grajati samega sebe za vse ljudi, ki jih je prizadel, in obžalovati vse zamujene priložnosti?
Spomnite se Savela (preden so ga preimenovali v Pavla) in kako je ubijal kristjane pred spreobrnitvijo. Kaj naj stori z vsemi tistimi, ki jih je ubil, in družinami, ki jih je ranil? Ali naj reče: »Jaz sem grozna oseba in zato nimam pravice do sreče«, čeprav mu je Jezus odpustil? Namesto tega je sveti Pavel sprejel tisto luč resnice, ki je obsijala njegovo vest. Pri tem so mu odpadle luske z oči in rodil se je nov dan. V veliki ponižnosti je Pavel začel znova, toda tokrat v resničnosti in zavedanju svoje velike šibkosti – kraja notranje revščine, skozi katero je v »strahu in trepetu« delal svojo odrešitev,[3]Phil 2: 12 kar se pravi otroško srce.
Kaj pa tiste družine, ki jih je ranilo njegovo prejšnje življenje? Kaj pa tisti, ki ste jih prizadeli? Kaj pa vaši otroci ali bratje in sestre, ki so zapustili dom, ki ste ga ranili zaradi lastne neumnosti in napak? Kaj pa nekdanji ljudje, s katerimi ste hodili in ki ste jih uporabljali? Ali sodelavci, ki ste jim zapustili slabo pričo v svojem jeziku in obnašanju itd.?
Sveti Peter, ki je izdal samega Jezusa, nam je zapustil lepo besedo, nedvomno iz lastne izkušnje:
… Ljubezen zajema množico grehov. (1. Petrovo 4: 8)
Tole je govoril Gospod v mojem srcu, ko je začel blažiti mojo žalost:
Moj otrok, ali bi moral objokovati svoje grehe? Obžalovanje je prav; odškodnina je prava; popravi se je prav. Potem, otrok, moraš VSE položiti v roke edinega, ki ima zdravilo za vsa zla; edini, ki ima zdravilo za zdravljenje vseh ran. Torej vidiš, otrok moj, zapravljaš čas z objokovanjem ran, ki si jih povzročil. Tudi če bi bili popolni svetnik, bi vaša družina – del človeške družine – še vedno doživljala zlo tega sveta, pravzaprav do zadnjega diha.
S svojim kesanjem namreč svoji družini kažete, kako se spraviti in kako prejeti milost. Zgledoval boš pravo ponižnost, novo najdeno krepost ter blagost in krotkost mojega Srca. S kontrastom svoje preteklosti in luči sedanjosti boste v svojo družino prinesli nov dan. Ali nisem jaz čudodelnik? Ali nisem Jutranja zvezda, ki oznanja novo zarjo (Raz 22)? Ali nisem vstajenje? [4]John 11: 15 Torej zdaj Mi izroči svojo bedo. Ne govori več o tem. Ne daj več dihati truplu starca. Glej, naredim nekaj novega. Pridi z mano…
Ironično je, da je prvi korak k zdravljenju z drugimi ta, da moramo včasih najprej odpustiti sebi. Naslednje je morda eden najtežjih odlomkov v vsem Svetem pismu:
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. (Matej 19:19)
Če ne ljubimo sebe, kako lahko ljubimo druge? Če ne moremo pokazati usmiljenja do sebe, kako smo lahko usmiljeni do drugih? Če ostro obsojamo sebe, kako ne bi storili enako drugim? In to počnemo, pogosto subtilno.
Čas je, enkrat za vselej, da prevzamete napake, neuspehe, slabe presoje, škodljive besede, dejanja in napake, ki ste jih storili v svojem življenju, in jih položite na prestol Usmiljenja.
Zaupljivo se približajmo prestolu milosti, da prejmemo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč. (Hebrejcem 4:16)
Jezus te sedaj vabi: Moje malo jagnje, prinesi mi svoje solze in jih eno za drugo položi na Moj prestol. (Lahko uporabite naslednjo molitev in dodate vse, kar vam pride na misel):
Gospod, prinašam ti solze...
za vsako hudo besedo
za vsako ostro reakcijo
za vsak zlom in jezo
za vsako kletvico in prisego
za vsako samosovražno besedo
za vsako bogokletno besedo
za vsako nezdravo seganje po ljubezni
za vsako prevlado
za vsak prijem pri kontroli
za vsak pogled poželenja
za vsako jemanje od mojega zakonca
za vsako dejanje materializma
za vsako dejanje "v mesu"
za vsak slab primer
za vsak sebičen trenutek
za perfekcionizem
za egocentrične ambicije
za nečimrnost
ker sem se preziral
za zavrnitev mojih daril
za vsak dvom v tvojo Previdnost
za zavrnitev tvoje ljubezni
zaradi zavračanja ljubezni drugih
ker dvomim o tvoji dobroti
za odpoved
za željo po smrti
za zavrnitev mojega življenja.
O oče, darujem ti vse te solze in se kesam za vse, kar sem storil in nisem storil. Kaj je mogoče reči? Kaj se lahko naredi?
Odgovor je: odpusti si.
Zdaj v svoj dnevnik napišite svoje polno ime z velikimi črkami in pod njimi besede "Odpuščam ti." Povabi Jezusa, naj spregovori tvojemu srcu. Če imate še kakšna vprašanja in pomisleke, jih zapišite v svoj dnevnik in poslušajte Njegov odgovor.
Naj Vse
Naj pade ves ego
Naj gre vsak strah
Pustite, da se vse oprijete sprostijo
Naj preneha vsak nadzor
Naj se vsak obup konča
Naj vse obžalovanje molči
Naj utihne vsa žalost
Jezus je prišel
Jezus je odpustil
Jezus je spregovoril:
"Končano je."
(Mark Mallett, 2023)
Zaključna molitev
Predvajajte spodnjo pesem, zaprite oči in pustite, da vam Jezus služi v svobodi odpuščanja sebi in zavedanju, da ste ljubljeni.
Valovi
Valovi ljubezni, preplavljajo me
Valovi ljubezni, potolaži me
Valovi ljubezni, pridite pomiriti mojo dušo
Valovi ljubezni, naredi me celega
Valovi ljubezni, ki me spreminjajo
Valovi ljubezni, kličejo me globoko
In valovi ljubezni, ti zdraviš mojo dušo
O, valovi ljubezni, ti me delaš celega,
Delaš me celega
Valovi ljubezni, zdravite mojo dušo
Kličeš me, kličeš, kličeš me globlje
Operi me, naredi me celega
Ozdravi me Gospod…
—Mark Mallett iz Divine Mercy Chaplet, 2007©
Na pot z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.
Zdaj na Telegramu. kliknite:
Sledite Marku in dnevnim »znamenjem časa« na MeWe:
Sledite Markovim spisom tukaj:
Poslušajte naslednje:
