On kliče, medtem ko sanjamo

CHRISTUS VSTENE, ALLELUIA!

PRAV ZARES Vstal je, aleluja! Danes vam pišem iz San Francisca v ZDA na predvečer in vigilije božanskega usmiljenja ter beatifikacije Janeza Pavla II. V domu, v katerem bivam, se zvoki molitve, ki poteka v Rimu, kjer molijo Svetleče skrivnosti, pretakajo v sobo z nežnostjo curljajočega izvira in silo slapa. Človek si ne more pomagati, ampak biti preobremenjen z sadje vstajenja tako očitno, ko vesoljna cerkev v en glas moli pred beatifikacijo naslednika svetega Petra. The moč Cerkve - Jezusova moč - je prisotna tako v vidnem pričevanju tega dogodka kot v navzočnosti občestva svetih. Sveti Duh lebdi ...

Tam, kjer sem nastanjen, ima sprednja soba zid, obložen z ikonami in kipi: sv. Pio, Presveto srce, Fatimska in Guadalupska Gospa, sv. Therese de Liseux…. vsi so obarvani bodisi s solzami olja bodisi s krvjo, ki jim je padla z oči v zadnjih mesecih. Duhovni vodja para, ki tu živi, ​​je p. Seraphim Michalenko, namestnik postulatora kanonizacijskega procesa sv. Faustine. Na nogah enega od kipov je slika njegovega srečanja z Janezom Pavlom II. Zdi se, da v sobi prežemata oprijemljiv mir in navzočnost blažene matere ...

In tako, sredi teh dveh svetov ti pišem. Po eni strani vidim, kako solze veselja padajo z obrazov molijočih v Rimu; na drugi strani pa solze žalosti, ki padajo iz oči našega Gospoda in Gospe v tem domu. In še enkrat vprašam: "Jezus, kaj hočeš, da rečem tvojemu ljudstvu?" In v srcu zaznavam besede,

Povej svojim otrokom, da jih imam rada. Da sem sama usmiljenje. In Mercy pokliče moje otroke, da se zbudijo. 

ČEVLJENJE

Ne morem si kaj, da ne bi pomislil na drugo budnico, o kateri je Jezus govoril v Mateju 25.

Potem bo nebeško kraljestvo podobno kot deset devic, ki so vzele svetilke in odšle srečati ženina ... Nespametni, ko so vzeli svetilke, s seboj niso prinesli olja, modri pa so s svojimi svetilkami prinesli bučke z oljem. Ker je ženin dolgo zamujal, so vsi zaspali in zaspali. (Mat. 25: 1, 5)

Ko je papež Benedikt ravno molil iz Rima, z Marijo čakamo (na) »zori nove dobe« in morebitnem prihodu njenega Sina, Jezusa Kristusa. Čakamo na prihod Ženina, ki je bil "dolgo zamudo". Blizu polnoči je in svet se je stemnil.

V današnjih časih, ko je na ogromnih delih sveta vera v nevarnosti, da izgine kot plamen, ki nima več goriva, je glavna prednostna naloga, da je Bog prisoten na tem svetu in da moškim in ženskam pokaže pot do Boga. Ne kateri koli bog, ampak bog, ki je govoril na Sinaju; tistemu Bogu, katerega obraz prepoznamo v ljubezni, ki pritiska "do konca" (prim. Jn 13, 1)- v Jezusu Kristusu, križan in vstal. Resnična težava v tem trenutku naše zgodovine je v tem, da Bog izginja s človeškega obzorja in da z zatemnitvijo svetlobe, ki prihaja od Boga, človeštvo izgublja smer in ima vse bolj očitne uničujoče učinke. -Pismo njegove svetosti papeža Benedikta XVI. Vsem škofom sveta, 10. marec 2009; Catholic Online

V molitvi sem se spraševal, zakaj se zdi, da ljudje nadaljujejo življenje, kot da ni nič narobe. Zdi se, da tudi ljudje, ki sledijo Gospodu, ne čutijo težav s prihodnostjo, ki je pred nami. Mogoče pretiravam s tem, kar čutim, da se spušča (propad družbe) ... Potem pridejo besede iz Svetega pisma: 'jedli so in pili, se poročali itd ... ko je prišla velika poplava.„Razumem, to Pismo je zame dobilo nov pomen. Toda zakaj se zdi, da nekateri ljudje, ki sledijo Jezusu, ne čutijo ničesar? Ali so vloge nekaterih ljudi bolj "čuvaji ali preroki", ki so poklicani, da opozarjajo? Gospod mi nenehno daje pogled na to, kar prihaja, kadar koli začnem dvomiti. Torej mogoče nisem nor ?? —17. April 2011

Noro? Ne. Norec za Kristusa? Vsekakor. Ker je upreti se močni plimi zla na svetu protikulturno. Soočiti se s statusom quo in ga izzvati pomeni postati "znak protislovja". Prepoznati "znamenja časa" in odkrito govoriti o nevarnostih, s katerimi se soočamo ne samo kot Cerkev, ampak tudi za človeštvo kot celoto, se šteje za "neuravnoteženo". Resnica je, da narašča prepad med resničnostjo tega, kar se dogaja po vsem svetu, in tistimi, ki jih mnogi zaznavajo da se pojavljajo. To pismo je pred dnevi prejel duhovnik v Ontariu v Kanadi:

Vsekakor živimo v nenavadnih časih in zlahka lahko zaznamo hitro naraščanje sekularizma, zlasti znotraj Cerkve glede stališč, ki se nanašajo na versko prakso, evharistijo in zakramentalno življenje. Mnogi svoje življenje napolnijo z vsem, razen z Bogom, in ne gre toliko za to, da ne verjamejo več v Boga, ampak so Boga dejansko izrinili. - p. C.

Zakaj se zdi, da tako malo resnično razume parametre moralne, duhovne, gospodarske, družbene in politične krize, ki prihaja in prihaja? Ali je toliko ne želite videti? Or ne more vidite?

Kot sem že sinoči rekel v svojem prvem nagovoru v lokalni cerkvi tukaj, le redki vedo, da živimo v "čas usmiljenja, " v skladu z Gospodovim razodetjem sveti Faustini. Se pravi, da se le redki tega zavedajo ta čas se bo končal, in da smo morda bližje "polnoči", kot se mnogi zavedajo. ^[1]prim Zadnje sodbe

... Podaljšujem čas usmiljenja zaradi [grešnikov] ... Govorite svetu o mojem usmiljenju; naj vse človeštvo prepozna Moje nedoumljivo usmiljenje. To je znamenje za končne čase; potem ko bo prišel dan pravičnosti. Medtem ko je še čas, naj se zatečejo k izvoru moje usmiljenosti; naj se okoristijo s krvjo in vodo, ki sta jim pricurljali. -Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, Jezus sveti Favstini, n. 1160, 848

"Medtem ko je še čas ... ”, to je, medtem ko so duše še vedno budne in poslušajo. V zvezi s tem so besede papeža Benedikta v velikem tednu same po sebi "znamenje časa":

Zaradi naše zaspanosti do božje navzočnosti smo neobčutljivi na zlo: Boga ne slišimo, ker nočemo, da bi ga motili, in tako ostajamo brezbrižni do zla."... takšno ravnanje vodi do"a določena brezčutnost duše do moči zla."Papež je želel poudariti, da Kristusov graja njegovim zaspanim apostolom -" bodite budni in bdite "- velja za vso zgodovino Cerkve. Jezusovo sporočilo je, je dejal papež, "trajno sporočilo za vse čase, ker zaspanost učencev ni problem tistega trenutka, temveč celotne zgodovine, "zaspanost" je naša, tistih, ki nočemo videti polne sile zla in ne želijo vstopiti v svojo strast. " —PAPE BENEDIKT XVI, Katoliška tiskovna agencija, Vatikan, 20. april 2011, Splošno občinstvo

SRČNA KATASTROFA

Medtem ko delci sevanja z Japonske še naprej padajo; kot krvave revolucije še naprej kotalil vzhod; kot Kitajska se dviguje do svetovne nadvlade; kot svetovna prehrambena kriza še naprej stopnjuje; saj neprimerljive nevihte in potresi še naprej tresejo svet ... tudi teh "Znaki časa" se zdijo prebudili razmeroma malo. Razlogi, kot jih je opisal sveti oče zgoraj, so predvsem v tem, da so srca zaspala - mnogi preprosto nočejo videti in zato ne morejo videti. To je najbolj očitno v srcih, ki še naprej živijo grešno življenje.

Bodite pozorni na te neumne in nesmiselne ljudi, ki imajo oči in ne vidijo, imajo ušesa in ne slišijo ... Srce teh ljudi je trmasto in uporniško; obrnejo se in odidejo ... (Jer 5:21, 23; prim. Mk 8:18)

Čeprav se je ta "zaspanost" pojavljala skozi "celotno zgodovino Cerkve", ima naš čas edinstveno znanilo:

Greh stoletja je izguba občutka za greh. —PAPEJ PIJ XII., Radijski nagovor katehetskemu kongresu ZDA v Bostonu; 26. oktober 1946: AAS Discorsi e Radiomessaggi, VIII (1946), 288

Kot katarakta, ki se nabere na očesu in naredi vse "megleno", se nepogrešeni greh kopiči nad srcem in preprečuje, da bi duševne oči jasno videle. Blaženi John Henry Newman je bil duša, ki je jasno videla in nam ponuja preroško vizijo našega časa:

Vem, da so vsi časi nevarni in da v vsakem trenutku resni in zaskrbljeni umi, živi na božjo čast in človekove potrebe, niso sposobni šteti nobenega časa za tako nevarnega kot svojega. Ves čas sovražnik duš z besom napada Cerkev, ki je njihova resnična Mati, in vsaj grozi in straši, če mu ne uspe narediti hudobije. In vsi časi imajo svoje posebne preizkušnje, ki jih drugi niso. In doslej bom priznal, da so v nekaterih drugih časih za kristjane obstajale določene nevarnosti, ki v tem času ne obstajajo. Brez dvoma, vendar vseeno to priznam, še vedno mislim ... naša ima temo, drugačno po naravi kot tista, ki je bila pred njo. Posebna nevarnost časa pred nami je širjenje tiste kuge nezvestobe, ki so jo apostoli in naš Gospod sam napovedovali kot najhujšo katastrofo v zadnjih časih Cerkve. In vsaj senca, svet prihaja tipična podoba zadnjih časov. —Blaženi John Henry kardinal Newman (1801-1890 AD), pridiga ob otvoritvi semenišča sv. Bernarda, 2. oktobra 1873, Nezvestoba prihodnosti

Kako bi izgledala "tipična podoba zadnjih časov"?

... v zadnjih dneh bodo grozljivi časi. Ljudje bodo sebični in ljubitelji denarja, ponosni, ošabni, žaljivi, neposlušni do svojih staršev, nehvaležni, nereligiozni, brezčutni, nepomirljivi, obrekovalni, razuzdani, brutalni, sovražijo dobro, izdajalci, brezobzirni, domišljavi, ljubitelji užitka in ne ljubitelji Boga, saj se pretvarjajo, da religija zanika svojo moč. (2. Tim 3: 1-5)

Jezus jo je povzel kot tako:

… Zaradi naraščanja zločinov se bo ljubezen mnogih ohladila. (Mat. 24:12)

Se pravi, duše bodo padle mrtev zaspan.

In tako se celo v nasprotju z našo voljo v mislih poraja misel, da se zdaj približujejo tisti dnevi, o katerih je naš Gospod prerokoval: »In ker se je krivica razširila, bo dobrodelnost mnogih ohladila« (Mat. 24:12). —PAPE PIJ XI, Miserentissimus Redemptor, Enciklika o popravi na sveto srce, n. 17. 

In tam, kjer se je ljubezen ohladila, kjer se je resnica v naših časih zadušila kot umirajoči plamen, je "ogrožena sama prihodnost sveta":

Upreti se temu mrku razuma in ohraniti njegovo sposobnost, da vidi bistveno, da vidi Boga in človeka, da vidi, kaj je dobro in kaj je res, je skupni interes, ki mora združiti vse ljudi dobre volje. Ogrožena je sama prihodnost sveta. —PAPE BENEDIKT XVI, nagovor v Rimski kuriji, 20. december 2010

Kdor hoče odpraviti ljubezen, se pripravlja na odpravo človeka kot takega. —PAPE BENEDIKT XVI, enciklično pismo, Deus Caritas Est (Bog je ljubezen), n. 28b

VEČER BOŽANSKEGA USMILJENJA

In tako smo prispeli na budnico nedelje božjega usmiljenja. Jezus je rekel, da bo ta praznik njegovega usmiljenja za nekatere "zadnje upanje zveličanja" (glej Zadnje upanje odrešenja). Razlog je v tem, ker je bila naša generacija, ki sta jo v zadnjem stoletju zaznamovali dve svetovni vojni in na robu tretje, tako utrjena zaradi greha, da je nekaterim edina možna pot in upanje na odrešenje preprosta in poštena apel k Božji usmiljenosti: “Jezus, zaupam vate. " V komentarju besed, ki ji jih je izrekel Jezus, nam je sveta Faustina zdaj, v tej pozni uri sveta, dala osupljivo jasnost na opozorila papeža Benedikta in Jezusovo povabilo k zaupate v njem:

Vsa milost izvira iz usmiljenja in zadnjo uro obiluje usmiljenje do nas. Nihče naj ne dvomi o Božji dobroti; četudi so bili grehi človeka temni kot noč, je Božja usmiljenost močnejša od naše bede. Samo eno je potrebno: da grešnik odpira vrata svojega srca, pa naj bo še tako malo, da spusti žarek božje usmiljene milosti, potem pa bo Bog naredil ostalo. Uboga pa je duša, ki je tudi v zadnji uri zaprla vrata Božji usmiljenosti. Ravno takšne duše so v Olivnem vrtu pahnile Jezusa v smrtno žalost; res je iz njegovega najbolj usmiljenega srca izteklo božansko usmiljenje. -Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, Jezus sveti Favstini, n. 1507

Te duše, ki so Jezusu prinesle tako žalost, so tudi duše, ki so zaspale. Molimo z vso močjo, da zberemo, da bodo čutili, kako jih Mojster resnično pretrese, ko se konča ta čas usmiljenja:

"Naj te ne bo strah! Resnično odprite vrata Kristusu! " Odprite svoja srca, svoja življenja, svoje dvome, težave, radosti in naklonjenosti njegovi rešilni moči in mu dovolite, da vstopi v vaša srca. —BLAŽEN Janez Pavel II., Praznovanje velikega jubileja, Janez Latern; besede v navedkih iz prvega nagovora Janeza Pavla II. 22. oktobra 1978

Naj mi, ki si prizadevamo, da bi bile naše "svetilke polne olja" ^[2]prim. Matej 25:4 prosite v pričakovani veri, da bo »ocean milosti«, ki ga je Jezus obljubil, da se bo izlil na nedeljo božjega usmiljenja, resnično napolnil naša srca, jih ozdravil in nas držal budne, ko se bodo prvi udari polnoči približali zaspanemu svetu.

Grožnja sodbe zadeva tudi nas, Cerkev v Evropi, Evropi in na Zahodu nasploh ... Gospod tudi vpije na naša ušesa ... "Če se ne pokesate, pridem k vam in odstranim vaš svetilnik s svojega mesta." Tudi svetlobo nam lahko odvzamejo in dobro nam je, da to opozorilo odzvanja s svojo resnostjo v naših srcih, medtem ko vpijemo Gospodu: "Pomagaj nam, da se pokesamo!" —Papež Benedikt XVI., Odprtje homilije, Škofovska sinoda, 2. oktober 2005, Rim.

Kliknite tukaj, da Odjava or Prijavi se v ta časopis.

Molite z Markovo glasbo! Pojdi do:

www.markmallett.com

-------

Kliknite spodaj, če želite to stran prevesti v drug jezik: