"TAMO je ena strašna resnica v krščanstvu, ki v naših časih, še bolj kot v prejšnjih stoletjih, vzbuja neumorno grozo v srcu človeka. Ta resnica je o večnih peklenskih bolečinah. Že ob samo namigovanju na to dogmo se misli zaskrbijo, srca se stisnejo in zadrhtijo, strasti postanejo toge in vnete proti doktrini in nezaželenim glasom, ki jo oznanjujejo. " [1]Konec sedanjega sveta in skrivnosti prihodnjega življenja, avtor Fr. Charles Arminjon, str. 173; Zavod Sophia Institute
To so besede p. Charles Arminjon, napisano v 19. stoletju. Koliko bolj veljajo za občutljivost moških in žensk v 21. stoletju! Kajti ne samo, da je kakršna koli razprava o hudiču politično korektna ali jo drugi štejejo za manipulativno, ampak tudi nekateri teologi in duhovščina so ugotovili, da usmiljeni Bog ne more dovoliti večnosti takšnega mučenja.
To je žalostno, ker ne spremeni resničnosti, da je pekel resničen.
KAJ JE PEKLO?
Nebesa so izpolnitev vsake pristne človeške želje, ki jo lahko povzamemo kot želja po ljubezni. Toda naš človeški koncept tega, kako je videti, in kako Stvarnik izraža to ljubezen v rajski lepoti, ne dosega toliko, kot je nebesa, toliko kot mravlja ne more doseči in se dotakniti roba vesolja .
Pekel je prikrajšanje nebes ali bolje rečeno prikrajšanje Boga, skozi katerega obstaja vse življenje.
To je izguba njegove prisotnosti, usmiljenja in milosti. To je kraj, kamor so bili poslani padli angeli, in nato, kamor gredo tudi duše, ki nočejo živeti v skladu s zakon ljubezni na Zemlji. To je njihova izbira. Kajti Jezus je rekel:
Če me ljubiš, boš spoštoval moje zapovedi ... "Amen, pravim ti, česar nisi storil za enega od teh najmanj, nisi storil zame." In ti bodo odšli v večno kazen, pravični pa v večno življenje. (Janez 14:15; Mat. 25: 45–46)
Po mnenju več cerkvenih očetov in zdravnikov je pekel v središču zemlje, [2]prim. Luka 8:31; Rim 10: 7; Razodetje 20: 3 čeprav se Magisterium v zvezi s tem še ni dokončno izrekel.
Jezus se ni izogibal govorjenju o peklu, kar je sv. Janez opisal kot a "Ognjeno jezero in žveplo." [3]prim. Raz. 20:10 V svoji razpravi o skušnjavi je Jezus opozoril, da bi bilo bolje, da si odrežemo roke kot greh - ali "majhne" vodimo v greh - kot z dvema rokama "Pojdite v geheno v neugasljivi ogenj ... kjer" njihov črv ne pogine in ogenj ne ugasne. " [4]prim. Marko 9: 42-48
Izhajajoč iz stoletnih mističnih in obsmrtnih izkušenj nevernikov in svetnikov, ki so jim na kratko prikazali pekel, Jezusovi opisi niso bili pretiravanje ali hipebola: pekel je tisto, kar je rekel, da je. To je večna smrt in vse posledice odsotnosti življenja.
LOGIKA PEKLA
Če pekel dejansko ne obstaja, potem je krščanstvo navidezno, Jezusova smrt je bila zaman, moralni red izgubi temelje in dobrota ali zlo na koncu nimata velike razlike. Kajti če nekdo živi svoje življenje zdaj, ko se prepušča zlu in sebičnemu užitku, drugi pa v kreposti in samopožrtvovanju - in vendar oba končata v večni blaženosti -, kakšen motiv mora biti »dober«, razen tega, da se morda izognemo zapor ali kakšno drugo nelagodje? Tudi zdaj, za mesnega človeka, ki verjame v pekel, ga plameni skušnjave zlahka premagajo v trenutku močne želje. Koliko bolj bi ga premagalo, če bi vedel, da bo sčasoma delil enake radosti kot Frančišek, Avguštin in Faustina, če si bo privoščil ali ne?
V čem je smisel Odrešenika, še manj pa tistega, ki se je strinjal s človekom in trpel najgroznejša mučenja, če smo na koncu
vseeno vse shranjene? Kaj je temeljni namen moralnega reda, če bodo Nerosi, Stalini in Hitlerji v zgodovini kljub temu prejeli enake nagrade kot Mati Tereze, Thomas Moores in svetniški frančiškani iz preteklosti? Če je nagrada pohlepnih enaka nesebičnemu, potem res, pa kaj če so rajske radosti v najslabšem primeru nekoliko zapoznele v shemi večnosti?
Ne, takšna nebesa bi bila krivična, pravi papež Benedikt:
Grace ne odpoveduje pravičnosti. Ne naredi napake v prav. To ni goba, ki obriše vse, tako da je vse, kar je kdo naredil na zemlji, enako vredno. Dostojevski je imel na primer prav, da je v svojem romanu protestiral proti tovrstnim Nebom in tovrstni milosti Brata Karamazovi. Na koncu zločinci ne sedijo za mizo za večnim banketom poleg svojih žrtev brez razlike, kot da se ni nič zgodilo. -Spe Salvi, n 44, vatican.va
Kljub protestom tistih, ki si predstavljajo svet brez absolutnosti, je vedenje o obstoju pekla spodbudilo več ljudi k kesanju kot veliko dobrih pridig. Že sama misel na večno brezno žalosti in trpljenja je bilo dovolj, da so nekateri odrekli enourno zadovoljstvo namesto večnosti bolečine. Pekel obstaja kot zadnji učitelj, zadnji smerokaz, da grešnike reši strašnega potopitve svojega Stvarnika. Ker je vsaka človeška duša večna, ko zapustimo zemeljsko ravnino, živimo naprej. Toda tu moramo izbrati, kje bomo živeli večno.
EVANĐELJE KAJANJA
Kontekst tega pisanja je po sinodi v Rimu, ki je (na srečo) pri mnogih - tako ortdoksih kot naprednjakih -, ki so pozabili na resnično poslanstvo Cerkve: evangelizirati, sprejela vest. Da rešim duše. Da bi jih končno rešili pred večno prekletostjo.
Če želite vedeti, kako resen je greh, si oglejte razpelo. Oglejte si krvavo in zlomljeno Jezusovo telo, da boste razumeli pomen Svetega pisma:
Toda kakšen dobiček ste imeli takrat od stvari, ki se jih zdaj sramujete? Kajti konec teh stvari je smrt. Toda zdaj, ko ste se osvobodili greha in postali Božji sužnji, vas korist, ki jo imate, vodi k posvečenju in njen konec je večno življenje. Kajti plača za greh je smrt, Božji dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. (Rim 6: 21-23)
Jezus je prevzel plačilo za greh. Izplačal jih je v celoti. 
Spustil se je k mrtvim in zlomil verige, ki so zapirale vrata raja, odprl je pot v večno življenje vsem, ki mu zaupajo, in vsem, kar od nas zahteva.
Kajti Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi vsak, ki verjame vanj, poginil, ampak bi imel večno življenje. (Janez 3:16)
Toda tisti, ki recitirajo te besede in kljub temu zanemarjajo konec tega poglavja, ne delajo samo slabe duše, temveč tvegajo, da bodo postali tista ovira, ki drugim preprečuje vstop v večno življenje:
Kdor verjame v Sina, ima večno življenje, kdor pa Sina ne uboga, ne bo videl življenja, ampak božja jeza ostane na njem. (Janez 3:36)
"Jeza" Boga je njegova pravičnost. To pomeni, da plačilo za greh ostane tistim, ki ne prejmejo daru, ki jim ga ponudi Jezus, daru njegovega usmiljenja, ki nam odvzame grehe skozi odpuščanje- kar potem pomeni, da mu bomo sledili v skladu z naravnimi in moralnimi zakoni, ki nas učijo, kako živeti. Cilj Očeta je pritegniti vsakega človeka v občestvo z Njim. Nemogoče je biti v enotnosti z Bogom, ki je ljubezen, če nočemo ljubiti.
Kajti po milosti ste bili rešeni po veri, in to ni od vas; je božji dar; ni iz del, zato se nihče ne more pohvaliti. Saj smo njegovo delo, ustvarjeno v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog vnaprej pripravil, da bi morali v njih živeti. (Efež 2: 8-9)
Ko gre za evangelizacijo, potem ostane naše sporočilo nepopolno, če grešnika zanemarimo, da obstaja pekel kot odločitev, ki jo sprejmemo tako, da vztrajamo v resnem grehu in ne v »dobrih delih«. To je Božji svet. To je njegov ukaz. In vsi bomo nekega dne presojeni, ali smo se odločili vstopiti v njegov red ali ne (in oh, kako se je potrudil, da je obnovil življenjski red Duha v nas!).
Vendar poudarek evangelija ni grožnja, temveč vabilo. Kot je rekel Jezus, "Bog ni poslal svojega Sina na svet, da bi ga obsodil, ampak da bi se po njem rešil svet." [5]prim. Janez 3:17 Prva homilija svetega Petra po binkoštih to popolnoma izraža:
Pokajte se torej in se ponovno obrnite, da bodo vaši grehi pobrisani, da bodo časi osvežitve prišli iz Gospodove navzočnosti ... (Apd. 3:19)
Pekel je kot temna lopa z divjim psom za vrati, ki je pripravljen uničiti, terorizirati in požreti vsakogar, ki vstopi. Težko bi bilo
usmiljen, da pusti drugim, da se vanjo sprehajajo iz strahu, da jih ne bodo "užalili". Toda naše glavno sporočilo kot kristjanov ni tisto, kar leži tam, ampak onkraj vrtnih vrat nebes, kjer nas Bog pričakuje. In "Obrisal jim bo vsako solzo z oči in smrti ne bo več, ne bo več niti žalovanja, joka in bolečine ..." [6]prim. 21: 4
Pa vendar tudi pri svojem pričevanju ne uspemo, če drugim sporočamo, da so Nebesa »takrat«, kot da se ne začnejo zdaj. Kajti Jezus je rekel:
Pokajte se, kajti bliža se nebeško kraljestvo. (Mat. 4:17)
Večno življenje se lahko začne v njegovem srcu tukaj in zdaj, tako kot večna smrt in vsi njeni "sadovi", se začne zdaj za tiste, ki se prepuščajo praznim obljubam in votlemu glamurju greha. Imamo milijone pričevanj odvisnikov od mamil, prostitutk, morilcev in majhnih laikov, kot sem jaz, ki lahko potrdijo, da Gospod živi, njegova moč je resnična, njegova beseda je resnična. In njegovo veselje, mir in svoboda čakajo vse, ki danes zaupajo vanj, kajti ...
... zdaj je zelo sprejemljiv čas; glej, zdaj je dan odrešenja. (2. Kor. 2: 6)
Dejansko bo tisto, kar bo večino prepričalo v resničnost evangelijskega sporočila, ko v vas »okusijo in vidijo« Božje kraljestvo ...
