Kako dolgo?

 

OD pismo, ki sem ga nedavno prejel:

Že dve leti berem vaše zapise in menim, da so tako na pravi poti. Moja žena dobiva lokuse in toliko tega, kar zapiše, je vzporedno z vašim.

Moram pa povedati z vami, da sva bila z ženo v zadnjih nekaj mesecih tako razočarana. Počutimo se, kot da izgubljamo bitko in vojno. Ozri se in poglej vse zlo. Kot da Satan zmaguje na vseh področjih. Počutimo se tako neučinkovite in tako polne obupa. Čutimo, da se odpovemo, v času, ko Gospod in Blažena mati najbolj potrebuje nas in naše molitve !! Zdi se nam, da postajamo "dezerter", kot je pisalo v enem od vaših spisov. Skoraj 9 let sem se postil vsak teden, v zadnjih 3 mesecih pa sem to lahko storil le dvakrat.

Govorite o upanju in zmagi, ki prihaja v bitki Mark. Imate kakšno spodbudno besedo? Kako dolgo bomo morali zdržati in trpeti v tem svetu, v katerem živimo? 

Dragi prijatelj, pred nekaj leti sem sedel za klavir in napisal pesem, ki v mnogih pogledih izraža utrujenost in žalost, ki ju slišim v tvojem pismu. Zdaj želim deliti to pesem z vami, preden preberete preostanek tega pisma. To se imenuje Kako dolgo? Lahko si ogledate spodnji video ali kliknete naslov, da skladbo slišite v visoki kakovosti. 

Pesem: Kako dolgo?

(Kliknite naslov, da zaslišite pesem. Predvajanje bi se moralo začeti takoj. Če z miško pritisnete Ctrl, lahko prenesete datoteko za brezplačno, ki je v formatu Mp3. Video spodaj.)
 

 

BOG JE NAŠ PILOT

Na nedavnem letu v Združene države sem skozi okno gledal v oblake, ko sem se spuščal v Chicago, se sončil na mojem obrazu. Nato pa smo se nenadoma potopili v temne, goste oblake, ki so se vrtinčili z vetrom in dežjem. Letalo je zadrhtelo, ko so piloti krmarili turbulenco. Nenadoma sem naval adrenalina, ko so tla izginila in občutek padca me je prevzel.

In pomislil sem si: "Hmm ... vedno sije, kjer je Bog." Dejansko je nad oblaki vedno sončno vreme. Bog je luč. Živi v svetlobi. V njem ni teme. Ko prebivam v Bogu, to je ostati v njegovi volji, Živim v tej svetlobi, ne glede na to, kakšna tema me obdaja.

Res je, dragi bralec, da je stopnja krvožednosti in perverznosti, ki je zasenčila to generacijo, globoko zaskrbljujoča. Odpadništvo v Cerkvi in ​​občutek brezvodnosti na lokalni ravni je za vernike preizkušnja z ognjem. Delitev v družinah in naraščanje nasilnih kaznivih dejanj sta ogrozila varnost mnogih, medtem ko je splošna izguba občutka za greh v družbi na splošno to generacijo pustila duhovno podhranjeno in čustveno oslabljeno.

To so Veliki oblaki, ki so v naših časih povzročili tako razočaranje. Toda Bog je še vedno naš pilot. In Marija sedi na sedežu kopilota. To ni letalo, ki bo kmalu strmoglavilo, ampak tisto, ki zagotovo pristane. Vprašali ste "Kako dolgo bomo morali zdržati in trpeti na tem svetu, v katerem živimo?" Odgovor je:

Prav smo po urniku.

Na žalost bo veliko duš skočilo iz te obrti, preden bo pristala; drugi bodo panično raztrgali drug drugega; obstajala bo majhna skupina, ki bo poskušala vdreti v pilotsko kabino in se boriti s popolnim nadzorom stran od Boga, drugi pa bodo mirno sedeli in molili ali s svojimi besedami in dejanji tolažili okolico.

Ta nevihta je res grozna. Toda današnje sporočilo iz nebes je:

Pripravimo za pristanek.

 

NAD OBLAKAMI

Ko se je naše letalo strmoglavilo v spustu do letališča, sem ugotovil, da takoj, ko sem pogledal noter, naravnost, občutek padca izgine. Toda kadarkoli sem pogledal zunaj goste oblake, so mi kot domišljija zaplesale zastrašujoče misli, da bi strmoglavili v tla ali trčili v zgradbo ali drugo letalo.

V tej sedanji Nevihti si ne moremo pomagati, ampak občutek turbulenca. Le najbolj nespametni se pretvarjajo, da nobena povezava z izjemnimi družbenimi in okoljskimi pretresi našega časa do boleče moralne krize ni. Obstaja pa velika skušnjava strahu in obupa. To je vprašanje Kje popravimo si oči. Verjemite mi, s tem se moram urno boriti v tem skrivnostnem apostolatu! Toda rešitev je taka: odmaknite pogled od Gromovcev ko ti začnejo krasti mirin poglejte globoko v svoje srce do tistega, ki prebiva v njem, in pozorno usmerite svoje oči vanj:

Ker smo obkroženi s tako velikim oblakom prič, se rešimo vsakršnega bremena in greha, ki se nas držijo, in vztrajajmo pri vodenju dirke, ki je pred nami, pri tem pa smo pozorni na Jezusa, voditelja in izpopolnjevalca vere. (Heb 11: 1-2)

Če želite pogledati Jezusa, je treba nekaj dela! Da, to pomeni, da pobereš svoj križ, se odrečeš telesnim užitkom in greš po Učiteljevih krvavih stopinjah. Se tudi to zdi dolgočasno? Samo za tistega brez vere! Vemo namreč, da nam vztrajanje pri vodenju te dirke ne prinaša samo krone večnega življenja, temveč tudi predoblike nebeškega kraljestva tukaj na zemlji.

Ko sem končno pristal v Dallasu, sem se pridružil okoli petdesetim vernikom tamkajšnje Cerkve in v Najsvetejšem smo oboževali Gospoda. V toliko srcih je bil tak izliv milosti, tak blagoslov miru in veselja ... resnično smo srečali Jezusa. Nekateri ljudje so celo doživljali fizično zdravljenje. Da, nebeško kraljestvo pripada tistim, ki se kot prestoli približujejo prestolu.

Resnično želim kričati: Jezus obljublja, da tisti, ki pridejo k Njega da nasitijo žejo - s posluhom
spoštovanje njegovih zapovedi, z iskanjem v zakramentih, z meditacijo o Božji besedi ...

... kdor pije vodo, ki jo bom dal, ne bo nikoli žejen; voda, ki jo bom dal, bo v njem postala izvir vode, ki teče v večno življenje. (Janez 4:14)

Pomlad je radost. Voda je mir. Vodnjak je brezpogojna ljubezen. Za živo pomlad je Sveti Duhin to so plodovi, ki jih obilno rodi v srcu, ki je plodno vera- ali ste v vojni obkroženi z veliko vojsko ali živite v mirni samoti. Jezus bo dal te vode v izobilju. Toda vedro, ki ga spustite v vodnjak, ne sme biti napolnjeno z dvomom ali grehom, sicer ne bo ničesar. Vaše srce je to vedro. Imeti mora praznino, ali bolje rečeno, samopraznjenje to je vera in zaupanje, kesanje in predaja. (Ne zavajajte se! Ne morete biti Kristusova nevesta, če ostanete v postelji z grehom.)

Naj tvoja duša zavpije: "O Bog, čutim, kot da se ta svet spušča z glavo najprej v tla, da me obdaja tema, da komaj pridem do sape, ko čas dirka ... vendar zaupam vte popolnoma zato, ker si rekel, da so se štele celo dlake na moji glavi. Če ti je mar za vrabce, koliko potem zaupam, da si ti, ki je prelil tvojo kri zame, me bo zdaj nosil. "

To je molitev tistega, ki svoje oči upira v Jezusa. Preden preberete moje zadnje misli, želim deliti še eno pesem, ki sem jo napisal. Naj postane molitev na tvojih ustnicah in pesem v tvojem srcu:

Pesem: Fix My Eyes

 

ZVEZDE SVETOSTI

Zlo ni edini oblak, ki nas obdaja. Obstaja tudi tisti "oblak prič", o katerem je govoril sv. Pavel. To so duše, ki so šle pred nami in nam lahko skozi pričevanje svojega življenja zdaj pokažejo pot. Kako lahko pozabimo na pogum svetega Ignacija Antiohijskega, ki je prosil za mučeništvo? Ali sveta Perpetua, ki je trepetajočo roko gladiatorja vodila do njenega grla? Ali sveti Maksimilijan Kolbe, ki je svoje življenje zamenjal za drugega zapornika v taborišču smrti? V naših časih vidimo močno življenje matere Terezije ali papeža Janeza Pavla II., Ki pa čeprav ni bilo brez trpljenja, je postalo živ plamen ljubezni, ne glede na to, ali je pobiral telesa iz žlebov v Kalkuti ali razglašal resnico v obraz komunizma in druge oblike materializma.

Od kod tovrstno veselje, pogum in gorečnost sredi tako strašnih neviht? Prihaja iz Jezusovega razmišljanja v njihovih dušah ... in nato posnemanja tega, kar vidijo.

Pred časom so se mi porodile besede:

Ko je tema temnejša, postanejo Zvezde svetlejše.

Na čas, v katerem živimo, lahko gledamo kot na depresivno ali kot na priložnost za pričevanje. Ko je svet poln junk food, ali duše ne bodo sčasoma začele iskati pravega obroka? Ko se bodo porabili za iluzorne želje materializma in neoviranega hedonizma, ali ne bodo tako kot izgubljeni sin iskali Očetovo hišo? Verjamem, da bodo in so ... in ti in jaz moramo biti zanje kot Jezusove roke, noge in usta. Ko je tema temnejša, mora biti svetost vašega življenja vedno bolj očitna. 

Bodite brezhibni in nedolžni, Božji otroci brez napak sredi ukrivljene in pokvarjene generacije, med katerimi kot luči na svetu zasijete, ko se držite besede življenja ... (Fil 2-15)

Upam si trditi, da je to ura največje evangelizacije, ki bo kmalu zajela zemljo. To je ura slave Cerkve, ko bo naenkrat potegnila v naročje številne tatove, ki bodo vzklikali: "Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo ...", hkrati pa zasmehovan in preganjan, tudi iz lastnih vrst. Čas je, da se Sveti Duh izlije na človeštvo, tako da bodo naši sinovi in ​​hčere prerokovali, naši mladeniči bodo videli vizije, starci pa bodo sanjali o prihodnosti, polni upanja.

To so dnevi priprav na pristanek, spust v dobo miru, ko bodo vsa stvarstva znova zažarela kot rajski vrt, ko se bo Jezusova vladavina razširila do konca zemlje. Ni dan obupa, ampak zarja upanja; ni ura za spanje, ampak priprava na boj.

In tisti, ki upirajo pogled na Jezusa, tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti, vpijejo, "Kako dolgo, Gospod, kako dolgo?"... res bodo zadovoljni.

Vode so se dvignile in hude nevihte so nad nami, vendar se ne bojimo utopitve, saj trdno stojimo na skali. Naj morje divja, skale ne more prebiti. Naj se valovi dvignejo, ne morejo potopiti Jezusovega čolna. Česa se moramo bati? Smrt? Življenje zame pomeni Kristusa, smrt pa je dobiček. Izgnanstvo? Zemlja in njena polnost pripadata Gospodu. Zaplemba našega blaga? Na ta svet nismo prinesli ničesar in mu zagotovo ne bomo vzeli ničesar ... Zato se osredotočam na sedanje razmere in vas, prijatelji, pozivam, da imate zaupanje. —St. Janez Zlatousti, Liturgija ur, letnik IVP. 1377

 
Če želite poslušati vzorce vse Markove glasbe, pojdite na:
www.markmallett.com

NADALJNJE BRANJE:

Podcast: Predvajaj v novem oknu | Prenos