mama!

Francisco de Zurbaran (1598-1664)

HER prisotnost je bila oprijemljiva, njen glas je bil jasen, ko je govorila v mojem srcu, potem ko sem pri maši prejel Najsvetejši. Naslednji dan po konferenci Plamen ljubezni v Filadelfiji sem v nabito polni sobi spregovoril o potrebi, da se popolnoma zaupam Mary. Toda, ko sem pokleknil po obhajilu, ko sem razmišljal o razpelu, ki visi nad svetiščem, sem razmišljal o pomenu "posvečenja" Mariji. »Kaj pomeni, da se popolnoma dam Mariji? Kako nekdo posveti vse svoje dobrine, pretekle in sedanje, materi? Kaj v resnici pomeni? Katere so prave besede, ko se počutim tako nemočno? "

Takrat sem začutil, kako v mojem srcu govori neslišen glas.

Ko dojenček zavpije za mamo, niti ne izrazi jasnih besed niti se popolnoma izrazi. A otroku je dovolj, da joka, mama pa hitro pride, ga dvigne in pripne na svoje dojke. Tudi moj otrok, dovolj je, da preprosto zavpiješ »Mama« in prišel bom k tebi, te pritrdil na Milostne dojke in ti dal milosti, ki jih potrebuješ. To je v najpreprostejši obliki zame posvečenje.

Od takrat so te besede spremenile moj odnos z Marijo. Ker sem se pogosto znašel v situacijah, ko ne morem moliti, ne najdem moči, da sestavim prave besede, in zato preprosto rečem: "Mama!" In ona pride. Vem, da pride, ker je dobra mati, ki teče k svojim otrokom, kadar koli jih pokličejo. Pravim "teče", vendar za začetek ni nikoli daleč.

Ko sem premišljeval o tej globoki materinski podobi, ki je prodrla v globino mojega bitja, sem začutil, da je naš Gospod dodal naslednje besede:

Pozorni bodite torej na vse, kar vam pove.

To pomeni, da naša mati ni pasivna. Ne mazi naše nečimrnosti in ne boža našega ega. Namesto tega nas zbere v naročju, da bi nas približala Jezus, da nas okrepi, da postanemo boljši apostoli, da nas goji, da bi postali bolj sveti. In potem, ko zakličemo mamo, s čimer se "navežemo" na njo, ki je "polna milosti", moramo prisluhniti njeni modrosti, poučevanju in vodenju. Kako? No, zato sem včeraj rekel, da moramo moli, moli, moli. Kajti v molitvi se naučimo slišati glas Dobrega pastirja, ne glede na to, ali govori neposredno v naša srca, po svoji materi ali prek druge duše ali okoliščine. Tako moramo biti vpisani v šola molitve tako se lahko naučimo biti poslušni in dovzetni za milost. Na ta način nas Gospa ne more samo negovati, temveč nas vzgajati v polno Kristusovo starost, v polno zrelost kot kristjani. ^[1]prim. Ef 4:13

Po analogiji se tu spet spomnim, ko sem pred nekaj leti po triintridesetih dnevnih pripravah prvič posvetil Gospe. Bilo je v majhni kanadski župniji, kjer sva se z ženo poročila že nekaj let prej. Želel sem narediti majhen znak ljubezni do Naše matere in zato sem prispel v lokalno lekarno. Vse, kar so imeli, so bili ti navadni nageljni. "Žal mi je, mama, ampak to je najboljše, kar ti moram dati." Odpeljala sem jih v cerkev, postavila k nogam njenega kipa in posvetila.

Tisti večer smo se udeležili sobotnega nočnega bdenja. Ko smo prispeli do cerkve, sem pogledal do kipa in videl, ali so moje rože še tam. Niso bili. Ugotovil sem, da jih je hišnik verjetno enkrat pogledal in vrgel stran! Ko pa sem pogledal na drugo stran svetišča, kjer je bil Jezusov kip, so bili moji nageljni popolnoma vazasto razporejeni! Pravzaprav so bili okrašeni z "Otroškim dihom", ki ga ni bilo v rožah, ki sem jih kupila. Takoj sem v duši razumel: kdaj Mariji se izročimo tako, kot ji je Jezus zaupal svoje življenje, vzame nas takšne, kot smo - majhne in nemočne, grešne in zlomljene - in nas v šoli svoje ljubezni naredi kopije sebe. Nekaj ​​let kasneje sem prebral te besede, ki jih je Gospa spregovorila s s. Lucijo iz Fatime:

V svetu želi uveljaviti vdanost mojemu Brezmadežnemu Srcu. Obljubljam odrešenje tistim, ki ga bodo sprejeli, in tiste duše bo Bog ljubil kot rože, ki sem jih postavil, da okrasijo njegov prestol. —Blažena mati S. Luciji iz Fatime. Ta zadnja vrstica se glasi: "rože" se pojavlja v prejšnjih poročilih o Lucijinih prikaznih; Fatima v lastnih besedah ​​Lucije: Spomini sestre Lucije, Louis Kondor, SVD, str, 187, opomba 14.

Marija je mati, mi pa njeni otroci - drug drugemu pod križem. Jezus danes tebi in tebi pravi:

Glej, tvoja mati. (Janez 19:27)

Včasih je vse, kar lahko naredimo v teh trenutkih - še posebej, ko stojimo pred lastnimi križi -, reči "Mama" in jo vzeti v svoja srca ..., ko nas vzame v naročje.

Od te ure jo je učenec vzel k sebi domov. (Janez 19:29)

Ne ukvarjam se s stvarmi, ki so zame prevelike in čudovite. Ampak jaz sem umiril in umiril svojo dušo, kot otrok, ki je umirjen ob materinih dojkah; kakor otrok, ki je umirjen, je moja duša. (Psalm 131: 1-2)

 OPOZORILO: Številni bralci se odpovedujejo s tega poštnega seznama, ne da bi to želeli. Prosimo, napišite svojega ponudnika internetnih storitev in ga prosite, naj »doda seznam vseh e-poštnih sporočil« markmallett.com. Če želite biti prepričani, da imate dostop do vsakega pisanja, lahko to spletno stran preprosto dodate med zaznamke in vsak dan obiščete. Dnevnik dodajte med zaznamke tukaj:
https://www.markmallett.com/blog/category/daily-journal/

Hvala za vašo desetino in molitve -
oba zelo potrebna. 

Na potovanje z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.