TAMO je bilo tako malo časa. Marijo in Jožef sta lahko našla hlev. Kaj je šlo Mariji po glavi? Vedela je, da bo rodila Odrešenika, Mesija ... ampak v majhnem hlevu? Še enkrat je sprejela božjo voljo, vstopila je v hlev in začela pripravljati male jaslice za svojega Gospoda.
Da, Jezus, se sprašujem isto: Prihajate k meni, v tem srcu tako ubogo in umazano? Toda Gospod, sledil bom zgledu vaše matere. Jožefa ni prosila, naj popravi visečo slamnato streho. Ni ga prosila, naj poravna naslonjene žarke ali zapolni vrzeli, kamor so sežale nočne zvezde. Namesto tega je tiho pospravila počivališče za svojega Sina - majhne lesene jaslice, iz katerih bi jedle ovce. Z lastnim plaščem jo je čisto pomela, nato pa skrbno uredila svežo slamo, ki ji jo je prinesel mož.
Gospod, zdi se mi, da ne morem popraviti svoje povešene volje. Zdi se mi nemočno, da bi poravnala nagnjene žarke svoje šibkosti. In nisem uspel zapolniti vrzeli svoje duše z dobrimi dejanji. Resnično sem reven Gospod. Toda Marija mi pokaže, kaj naj naredim: pripravi moje srce s čisto slamo ponižnosti. In to počnem s priznanjem svojih grehov pred vami - vi, ki obljubljate, da nam boste "odpustili grehe in nas očistili vsake napake" (1 Jn 1) (Nekako se zdi, da pomaga preurediti moje srček s pomočjo svojega zakonca, Svetega Duha…)
Niste se izognili revščini hleva, ampak ste se strinjali z revščino jaslic. Stene moje duše so resnično slabe ... toda s svojo milostjo sem pripravil svoje srce, svoje "jaslice". In zdaj čakam, da prideš. Naj te ljubim Jezus! Naj te poljubim v čelo. Naj vas držim k srcu, kot je to storila Marija tiste svete noči.
Saj nisi prišel po palačo.
Prišel si po mene.
O Ponizni obiskovalec, prihajaš po mene!
