Pometanje mlade ženske, Vilhelm Hammershoi (1864-1916)
JAZ SEM ugibam, da večina mojih bralcev meni, da niso sveti. Ta svetost, svetost je v tem življenju pravzaprav nemogoče. Pravimo: "Prešibek sem, pregrešen, prešibek, da bi se kdaj dvignil med pravične." Sveto pismo beremo takole in menimo, da je napisano na drugem planetu:
… Ker je tisti, ki vas je poklical, svet, bodite tudi vi sveti v vseh pogledih svojega ravnanja, kajti zapisano je: "Bodite sveti, ker sem svet." (1 hišni ljubljenček 1: 15-16)
Ali drugačno vesolje:
Zato morate biti popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče. (Mat. 5:48)
Nemogoče? Bi nas Bog vprašal - ne, ukaz nas - biti nekaj, česar ne moremo? O ja, res je, brez njega ne moremo biti sveti, On, ki je vir vse svetosti. Jezus je bil odkrit:
Jaz sem trta, vi ste veje. Kdor ostane v meni in jaz v njem, bo obrodila veliko sadov, saj brez mene ne morete storiti ničesar. (Janez 15: 5)
Resnica je - in Satan jo želi obdržati daleč od vas - svetost ni samo mogoča, ampak je mogoča prav zdaj.
V VSEH USTVARJANJIH
Svetost ni nič manj kot to: zasesti svoje mesto v stvarstvu. Kaj to pomeni?
Opazujte gosi, ko se selijo v toplejše dežele; bodite pozorni na gozdne živali, ko se pripravljajo na prezimovanje; opazite drevesa, ko odvržejo listje in se pripravite na počitek; poglejte v zvezde in planete, ko sledijo svojim orbitam…. 
V celotnem stvarstvu vidimo izjemno harmonijo z Bogom. In kaj počne ustvarjanje? Prav nič posebnega; samo delati tisto, za kar je bil ustvarjen. Pa vendar, če bi lahko videli z duhovnimi očmi, so morda na teh goseh, medvedih, drevesih in planetih halo. Ne mislim tega v panteističnem smislu - da je stvarstvo Bog sam. Ampak to ustvarjanje izžareva življenje in svetost Boga ter da se Božja modrost kaže skozi njegova dela. Kako? Tako da delajo tisto, za kar so bili ustvarjeni, da bi delali v redu in harmoniji.
ČLOVEK JE RAZLIČEN
Toda človek je drugačen kot ptice in medvedi. Ustvarjeni smo po Božji podobi. In “Bog is ljubezen «. Živali in morska bitja, rastline in planeti, so ustvarjeni iz ljubezni, da odražajo modrost od ljubezni. Toda človek sam je zelo slika od ljubezni. Medtem ko se zemeljska bitja in rastlinsko življenje gibljejo v poslušnosti instinkta in reda, je človek ustvarjen za gibanje po neskončno višjem vzorcu ljubezen. To je 
eksplozivno razodetje, toliko, da pusti angele v strahu, demoni pa v zavisti.
Dovolj je reči, da je Bog pogledal ustvarjenega človeka in ga našel tako lepega, da se je vanj zaljubil. Ljubosumen na to njegovo naklonjenost, je sam Bog postal skrbnik in posestnik človeka in rekel: »Vse sem ustvaril zate. Dajem vam oblast nad vsem. Vse je tvoje in ti boš vse moje «... če bi človek vedel, kako lepa je njegova duša, koliko božanskih lastnosti vsebuje, kako v lepoti, moči in svetlobi presega vse ustvarjene stvari - do te mere, da lahko rečemo, da je malo boga in vsebuje v sebi malo sveta - koliko bolj bi se cenil. —Jesus božji služabnici Luisi Piccarreta, iz njenih zvezkov XXII, 24. februarja 1919; kot je navedeno z cerkvenim dovoljenjem Dar življenja v božanski volji v spisih Luise Piccarrete, Fr. Joseph Iannuzzi, str. 37
SVETOST JE RATKEJ OBIČAJNA
S kombinacijo zgornjih besed sv. Pavla in Kristusa vidimo, da se pojavlja koncept svetosti: svetost mora biti popolna, kot je popoln nebeški Oče. Ja, vem, to sprva zveni nemogoče (in je brez Božje pomoči). Kaj pa v resnici sprašuje Jezus?
Prosi nas, da preprosto zavzamemo svoje mesto v stvarstvu. Vsak dan to počnejo mikrobi. Žuželke to počnejo. Živali to počnejo. Galaksije to počnejo. So "popolni" v smislu, da delajo to, kar so bili 
ustvarjena za opravljanje. In kaj je vaše vsakdanje mesto pri ustvarjanju? Če ste narejeni po podobi ljubezni, potem je preprosto ljubiti. In Jezus ljubezen definira zelo preprosto:
Če boste spoštovali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, tako kot sem spoštoval zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in vaše veselje popolno. To je moja zapoved: ljubite se med seboj, kakor ljubim vas. Nihče nima večje ljubezni od te, da življenje položi za svoje prijatelje. (Janez 15: 10–13)
Še več, sam Jezus je postal človek, da bi nam deloma pokazal, kdo v resnici smo.
Je podoba nevidnega Boga, prvorojenca vsega stvarstva. (Kol 1:15)
In kako je Jezus pokazal, kaj pomeni biti Božji sin? Lahko bi rekli, če spoštujemo ustvarjeni red, za človeka pa to pomeni življenje v Božji Očetovi volji, ki je popoln izraz ljubezni.
Kajti Božja ljubezen je ta, da spoštujemo njegove zapovedi. In njegove zapovedi niso obremenjujoče, kajti kdor ga je Bog rodil, premaga svet. In zmaga, ki osvoji svet, je naša vera. (1. Janezovo 5: 3-4)
Njegove zapovedi niso obremenjujoče, piše sv. Se pravi, da svetost v resnici ni klic k izrednemu, ampak k običajnemu. Preprosto živi trenutek za trenutkom v Božanski volji s srcem
storitev. Tako pomivanje posode, vožnja otrok v šolo, pometanje s tlemi… to je svetost, če to počnemo iz ljubezni do Boga in bližnjega. In tako popolnost ni nek oddaljen, nedosegljiv cilj, sicer nas Jezus k temu ne bi poklical. Popolnost je sestavljena iz izvrševanja trenutne dolžnosti z ljubeznijo - za kaj smo ustvarjeni. Res je, da kot padla bitja brez tega ni mogoče milost. Takšna poklicanost bi bila brez Jezusove smrti in vstajenja brezupna. Ampak zdaj…
... Upanje ne razočara, ker se je Božja ljubezen v naša srca prelila po Svetem Duhu, ki nam je bil podarjen. (Rim 5: 5)
Jezus vas ne kliče, da ste popolni kadar koli drugače kot prav zdaj ker ne veste, kje boste v naslednjem trenutku, tukaj ali na drugi strani večnosti. Zato pravim, da je svetost mogoče že zdaj: tako, da se z otroškim srcem obrnete na Boga, ga vprašate, kakšna je njegova volja, in to z vsem srcem opravljate zanj in bližnjega v moči Svetega Duha.
TVOJE MESTO V USTVARJANJU JE TVOJE RADOST
Človeška težnja, nerazsvetljena z modrostjo, je videti ta klic k popolnosti, resnično storitev, kot nekako antitetično veselju. Konec koncev takoj vemo, da gre za to, da se zanikamo in pogosto žrtvujemo. Eden mojih najljubših izrekov blaženega Janeza Pavla II je:
Poslušanje Kristusa in njegovo čaščenje nas vodi k pogumnim odločitvam in k temu, kar je včasih junaške odločitve.
Jezus je zahteven, ker želi našo resnično srečo. Cerkev potrebuje svetnike. Vsi so poklicani k svetosti in samo sveti ljudje lahko obnovijo človeštvo. —PAPE JOHN PAUL II, Sporočilo o svetovnem dnevu mladih za leto 2005, Vatikan, 27. avgust 2004, Zenit.org
Toda ne pomislimo, da je svetost torej v "junaških odločitvah" ali v dejanjih samih. Dejansko slišimo zgodbe o podvigih svetnikov, njihovih skrajnih pogubah, njihovih čudežnih dejanjih itd. In začnemo razmišljati da je videti svetnik. V resnici so se svetniki gibali po kraljestvu čudežev, velikih žrtev in junaške kreposti Ravno ker so bili zvesti najprej v majhnih zadevah. Ko se človek začne premikati po božjih področjih, postane vse mogoče; pustolovščina postane norma; čudežno postane običajno. In Jezusovo veselje postane posedovanje duše.
Da, "včasih" moramo sprejeti junaške odločitve, je dejal pokojni papež. Toda vsakdanja zvestoba trenutni dolžnosti je tista, ki zahteva največ poguma. Zato je sv. Janez zapisal, da »zmaga, ki osvoji svet, je naša vera. " Potrebna je vera, da po vsakem obroku z ljubeznijo pometate tla in verjamete, da je to pot v nebesa. A je, in ker je, je tudi pot resnične sreče. Kajti takrat, ko ljubite na ta način, iščete najprej Božje kraljestvo tudi v majhnih stvareh in ubogate Njegove zapovedi, postanete popolnoma ljudje - tako kot jeleni popolnoma jeleni, ko spoštujejo naravne zakone. In takrat, ko postanete popolnoma človeški, se vaš duh odpre, da prejme neskončne darove in vlivanje samega Boga.
Bog je ljubezen in kdor ostane zaljubljen, ostane v Bogu in Bog v njem. V tem je ljubezen, ki je med nami dovedena do popolnosti, da imamo zaupanje na sodni dan, kajti takšen kot je on, smo tudi mi na tem svetu. V ljubezni ni strahu, toda popolna ljubezen prežene strah, ker je strah povezan s kaznovanjem, zato tisti, ki se boji, v ljubezni še ni popoln. (1. Janezovo 4: 16-18)
Biti popoln v ljubezni je preprosto zavzeti svoje mesto v stvarstvu: ljubiti iz trenutka v trenutek v majhnih stvareh. To je Mala pot svetosti ...
Ko bodo človeške duše v prostovoljni pokorščini tako popolne, kot je neživa stvaritev v svoji brezživni pokorščini, bodo postavile svojo slavo, oziroma tisto večjo slavo, katere narava je le prva skica. -CS Lewis, Teža slave in drugi naslovi, Založništvo Eerdmans; iz Magnificat, November 2013, str. 276
Smo 61% poti
do našega cilja od 1000 ljudi, ki donirajo 10 USD na mesec
Hvala za vašo podporo pri tem polnem služenju.
Pridružite se Marku na Facebooku in Twitterju!
