O vatikanski funkiness

 

KAJ zgodi, ko se človek približa orkanu? Vetrovi postajajo eksponentno hitrejši, množijo se leteči prah in ruševine, nevarnosti pa se hitro stopnjujejo. Tako je tudi v tej sedanji Nevihti kot Cerkev in svet v bližini Oko tega duhovnega orkana.

V zadnjem tednu se po vsem svetu odvijajo burni dogodki. Vžig vojne je na Bližnjem vzhodu prižgal umik ameriških vojaških sil. V ZDA se predsednik vse pogosteje sooča z možnostjo obtožbe, saj spodbuja družbene pretrese. Radikalni levičarski voditelj Justin Trudeau je bil v Kanadi ponovno izvoljen, s čimer je zapisal negotovo prihodnost svobode govora in veroizpovedi, ki je bila tam že močno napadljena. Na Daljnem vzhodu se napetosti med Kitajsko in Hong Kongom še povečujejo, ko se trgovinski pogovori med azijsko državo in Ameriko premikajo. Kim Yong Un, ki je nakazal morda pomemben vojaški dogodek, se je ravno vozil skozi "svete gore" na belem konju kot jahač apokalipse. Severna Irska je legalizirala splav in istospolne poroke. Hkrati so izbruhnili nemiri in protesti v več državah po vsem svetu, ki so bili usmerjeni predvsem v naraščanje stroškov in povečanje davkov: 

Ko je leto 2019 v zadnjem četrtletju, so se v Libanonu, Čilu, Španiji, Haitiju, Iraku, Sudanu, Rusiji, Egiptu, Ugandi, Indoneziji, Ukrajini, Peruju, Hongkongu, Zimbabveju, Kolumbiji, Franciji, Turčiji začele velike in pogosto nasilne demonstracije , Med drugim Venezuela, Nizozemska, Etiopija, Brazilija, Malavi, Alžirija in Ekvador. —Tyler Cowen, mnenje Bloomberga; 21. oktober 2019; finance.yahoo.com

Predvsem pa je bizarna sinoda, ki poteka v Rimu, kjer so bila vprašanja, ki bi jih bilo morda treba obravnavati interno (tako kot v drugih državah, kjer primanjkuje duhovnikov), postavljena na najvišjo raven s posledicami za vesoljno Cerkev. Od heterodoksnega delovnega dokumenta do na videz poganskih ritualov, do vlivanja tako imenovanih "idolov" v Tibro ... vse zveni kot odpadanje prihaja na glavo. In to med več očitki finančna korupcija v Vatikanu. 

Z drugimi besedami, vse se odvija po pričakovanjih. Papeži in Gospa (in seveda Sveto pismo) že več kot stoletje govorijo, da te stvari prihajajo. V zadnjih 15 letih pišem o prihaja nevihta in Globalna revolucijaA Duhovni cunami ki bi pometel po svetu. Tukaj smo. A kot sem poudaril na konferenci v Kaliforniji pretekli konec tedna, to ni konec sveta, ampak trpke bolečine, ki jih začenjamo preživeti. In potem bo prišel Zmagoslavje brezmadežnega Marijinega Srca, "doba miru", v kateri se bo rodilo celo Božje ljudstvo z delom te "ženske, oblečene v sonce" in Cerkve.

Da, v Fatimi je bil obljubljen čudež, največji čudež v svetovni zgodovini, ki je drugič vstajenje. In ta čudež bo obdobje miru, ki še nikoli v resnici ni bilo podeljeno svetu. —Mario Luigi kardinal Ciappi, papeški teolog Pija XII., Janeza XXIII., Pavla VI., Janeza Pavla I. in Janeza Pavla II., 9. oktobra 1994, Družinski katekizem apostolataP. 35

Potem, recimo zgodnji cerkveni očetje, se bo cerkveno delo prenehalo in napočil bo čas miru, pravičnosti in počitka. 

... sledilo bi po dopolnitvi šest tisoč let [kar je po navedbah cerkvenih očetov leto 2000 našega štetja], po šestih dneh pa nekakšen sedmi dan sobote v naslednjih tisoč letih ... In to mnenje ne bi bodite sporni, če bi verjeli, da so radosti svetnikov v tisti soboti, bo duhovno, in posledično naprej prisotnost Boga... —St. Avguštin iz Hipona (354–430 n. Št .; cerkveni zdravnik), De Civitate Dei, Bk. XX, pogl. 7, Katoliška univerza v Ameriki

Fr. Charles Arminjon (1824-1885) je cerkvene očete povzel na ta način:

Najbolj verodostojno stališče in tisto, za katero se zdi, da je najbolj v sozvočju s Svetim pismom, je, da bo po padcu Antikrista Katoliška cerkev ponovno zaživela v obdobju blaginje in zmage. -Konec sedanjega sveta in skrivnosti prihodnjega življenja, str. 56–57; Sophia Institute Press

Ta "Obnova vseh stvari v Kristusu," kot jo je imenoval papež Pij X., je odmev tudi v mnogih odobrenih prikaznih po vsem svetu, vključno z Gospo dobrega uspeha:

Da bi moške osvobodili ropstva teh herezij, bodo tisti, ki jih je usmiljena ljubezen mojega najsvetejšega Sina določila za obnovo, potrebovali veliko moč volje, stalnosti, hrabrosti in zaupanja pravičnega. Bodo priložnosti, ko vsi se bodo zdeli izgubljeni in ohromljeni. To bo potem srečen začetek popolne obnove. — 16. januar 1611; wonderhunter.com

Vse to rečem, da vam vlivam pristno upanje. Ker je trenutno težko, da nas ne porabijo porodne bolečine kot pa prihodnje rojstvo. 

Ko je ženska v porodu, je v tesnobi, ker je prišla njena ura; ko pa je rodila otroka, se ne spomni več bolečine zaradi svojega veselja, da se je na svet rodil otrok. (Janez 16:21)

 

KAJ SMO STORITI?

Kljub temu me več bralcev prosi, da komentiram sedanjo sinodo in smer, ki jo papež vodi v Cerkev. »Kaj naj naredimo? Kako naj se odzovemo? "

Razlog, da do danes nisem povedal veliko o sedanji sinodi, je, ker smo to že preživeli. Če se spomnite, ko je bila izredna sinoda o družini leta 2014, je takrat obstajal "delovni dokument", ki je prav tako sprožil polemike z neobičajnimi predlogi. Vpit v katoliških medijih ni bil nič drugačen: »Papež zavaja Cerkev«, »Sinoda bo uničila celoten moralni red« itd. Papež pa je bil jasen, kako želi, da se postopek razplete: vse mora biti na mizi, vključno s predlogi heterodoksov v dobrem ali slabem primeru. 

Nihče naj ne reče: "Tega ne morem reči, mislili bodo to ali to o meni ...". S parrezijo je treba povedati vse, kar človek čuti ... treba je povedati vse tisto, kar v Gospodu čuti potrebo po tem: brez vljudnega spoštovanja, brez obotavljanja.—PAPE FRANJO, pozdrav sinodskim očetom med prvo splošno kongregacijo tretje izredne generalne skupščine škofovske sinode, 6. oktober 2014

Glede na to, da je bilo tam nekaj liberalnih prelatov, je bilo razočaranje, a ne presenečenje slišati predlagane heretične koncepte. Papež, kot je obljubil, ni spregovoril do konca sinode, ko pa je, je tudi bil močan. Nikoli je ne bom pozabil, ker sem, ko se je sinoda odvijala, v srcu ves čas slišal to živimo pisma cerkvam v Razodetju. Ko je na koncu zborovanja končno spregovoril papež Frančišek, nisem mogel verjeti temu, kar sem slišal: tako kot je kaznoval Jezus pet od sedmih cerkva v Razodetju tudi papež Frančišek pet graje vesoljni Cerkvi. Sem spadajo graje tistim, ki »v imenu varljive usmiljenosti [vežejo] rane, ne da bi jih prej pozdravili in obdelali; ki [zdravijo] simptome in ne vzroke in korenine ... tako imenovane "naprednjake in liberalce". Rekel je, da tisti, ki želijo "sestopiti s križa, da bi ugajali ljudem ... da bi se poklonili posvetnemu duhu, namesto da bi ga očistili ..."; tisti, ki "zanemarjajo"depozitum fidei"Ne razmišljajo o sebi kot o skrbnikih, temveč kot o lastnikih ali gospodarjih [tega]."^[1]prim Pet popravkov  Njegov grajaž se je zavihtel tudi na drugo stran spektra, do tistih s "sovražno nefleksibilnostjo, to je, če se želijo zapreti v pisano besedo ... znotraj zakona ... to je skušnjava gorečih, skrupulskih, tako imenovani - danes - »tradicionalisti« in tudi intelektualci «; tisti, ki »kruh spremenijo v kamen in ga vržejo proti grešnikom, šibkim in bolnim«. Z drugimi besedami, tisti, ki obsojajo in obsojajo in ne posnemajo Kristusovega usmiljenja.

Nato je podal zaključno besedo, ki je požela nekaj minut trajajoče ovacije. V tem trenutku papeža nisem več slišal; v svoji duši sem slišal Jezusa govoriti. Bilo je kot grom:

Papež v tem kontekstu ni vrhovni gospodar, temveč vrhovni služabnik - »služabnik božjih služabnikov«; porok poslušnosti in skladnosti Cerkve z božjo voljo, Kristusovim evangelijem in cerkvenim izročilom, odložiti vsako osebno muho, čeprav je - po volji samega Kristusa - »vrhovni pastir in učitelj vseh zvestih« in kljub temu, da uživa »vrhovno, polno, takojšnjo in splošno navadno moč v Cerkvi«. —PAPE FRANJO, zaključna beseda o sinodi; Katoliška novinska agencija, 18. oktober 2014 (moj poudarek)

Z drugimi besedami, bratje in sestre, čakam, da vidim, kaj se bo zgodilo s to zadnjo sinodo, preden bom izrekel sodbo. Vsa panika med predstavami, ki sem jo prebrala v katoliških konservativnih medijih, po mojem mnenju naredi le malo več, kot dejansko ustvari več zmedenost in prenagljena sodba (če bi se te sinode odvijale pred 200 leti, verniki ničesar ne bi vedeli šele čez mesece). Vse skupaj ustvarja nekakšno miselnost mafije, kjer je, če kdo odločno obsodi, razbije papeža, strga njegove halje in vrže kipe v Tiber, nekako manj kot katoliški. Za vstop v kraljestvo je potrebna nečimrnost in ne otroška vera. Ponovno ponavljam modre besede svete Katarine Sienske:

Tudi če bi bil papež Satan inkarniran, ne bi smeli dvigniti glave proti njemu ... Dobro vem, da se mnogi branijo s hvalisanjem: "Tako pokvarjeni so in delajo vsakršno zlo!" Toda Bog je zapovedal, da tudi če so duhovniki, pastirji in Kristus na zemlji učlovečeni hudiči, smo jim poslušni in podrejeni, ne zaradi njih, ampak zaradi Boga in zaradi njega. . —St. Katarina Sienska, SCS, str. 201-202, str. 222, (citirano v Apostolski izvleček, Michael Malone, 5. knjiga: "Knjiga o poslušnosti", 1. poglavje: "Ni rešitve brez osebnega podrejanja papežu")

S tem misli na stalno poslušnost vere - ne na poslušnost ne-magistrskim izjavam, še manj pa na posnemanje grešnega ali strahopetnega vedenja naših pastirjev. Primer: Močno se ne strinjam s papežem v njegovem nemadisterijskem objemu določene skupine znanstvenikov, ki spodbujajo "globalno segrevanje", ki ga je ustvaril človek (glej Podnebna zmeda). Ta "znanost", ki so jo promovirali Združeni narodi, je bila preobremenjena s socialistično ideologijo in je v svojem jedru protičloveška. Preprosto se ne strinjam s papežem in molim, da bo videl nevarnosti komunizma, ki se skriva za celotnim gibanjem podnebnih sprememb.

Toda to spoštljivo nesoglasje ne pomeni, da mislim, da je papež "demon" ali "popolnoma obseden", kot mi je rekel nekdo, ki vodi "tradicionalistično" spletno stran. Prav tako ne pomeni, da s tem, ko bralce opozorim, naj ostanejo na Petrovem barku in naj ostanejo na "skali", da "slepo vodim bralce v prevaro", kot je očital drug bralec. Ne, ravno nasprotno. Ostati v občestvu s Petrom ne pomeni komuniciranje s svojo šibkostjo in napakami vendar ki jih nosimo skozi naše molitve, ljubezen, in če je potrebno, sinovski popravek (prim. Gal 6). Zavrniti skalo pomeni zapustiti "barko" in zatočišče za vse vernike, kar je Cerkev.

Cerkev je »svet spravljen«. Je tisto lubje, ki "v polnem jadru Gospodovega križa z dihom Svetega Duha varno pluje po tem svetu." Po drugi podobi, ki jo imajo cerkveni očetje, jo je predoblikovala Noetova barka, ki edina rešuje poplave. -Katekizem katoliške cerkve, n. 845.

Na [Petru] gradi Cerkev in njemu zaupa ovce na krmo. In čeprav mu dodeli oblast vseh apostolov, vendar je ustanovil en sam stol, s čimer je z lastno avtoriteto vzpostavil vir in znak enotnosti cerkva ... Peter ima prednost in tako je jasno razvidno, da obstajata samo ena Cerkev in en stol ... Če človek se ne drži trdno za to Petrovo enost, ali si predstavlja, da še vedno drži vero? Če zapusti stolico Petra, na katerem je bila cerkev zgrajena, ali še vedno verjame, da je v cerkvi? - "O enotnosti katoliške cerkve", n. 4;  Vera zgodnjih očetov, Zv. 1, str. 220-221

 

OSTALO NA KALENI, NE SPOTANJUJOČI KAMEN

Naj vam dam najpreprostejši primer, kako lahko krmarite po vsej zabavi, ki se dogaja v Vatikanu.

Potem ko je bil Peter razglašen za skalo, na kateri bo Kristus zgradil Cerkev, se Peter ni le boril proti ideji, da bi bil Jezus križan, ampak je na koncu zanikal Gospoda. Trikrat. Toda nobena od teh stvari ni zmanjšala avtoritete Petrove pisarne niti moči Ključev kraljestva. Vendar so zmanjšali priča in verodostojnost človeka samega. Pa vendar ... noben apostol ni zavrnil Petra. Še vedno so se zbrali skupaj z njim v zgornji sobi, da bi počakali na Svetega Duha. To je močan nauk. Tudi če bi papež zanikal Jezusa Kristusa, morali bi se trdno držati Svetega izročila in ostati zvesti Jezusu do smrti. Sveti Janez res ni »slepo sledil« prvemu papežu v ​​njegovo zanikanje, ampak se je obrnil v nasprotno smer, odšel na Golgoto in ostal trden pod križem, tvegajoč svoje življenje.

To nameravam storiti z božjo milostjo, četudi bi papež zanikal samega Kristusa. Moja vera ni v Petra, ampak v Jezusa. Sledim Kristusu, ne človeku. Ker pa je Jezus podelil svojo avtoriteto Dvanajsticam in njihovim naslednikom, vem, da bi prekinitev občestva z njimi, še posebej s Petrom, pomenilo prekinitev s Kristusom, ki je ENO v svojem mističnem telesu, Cerkvi.

Resnica je, da Cerkev na zemlji predstavlja Kristusov namestnik, torej papež. In kdor je proti papežu, ipso facto, zunaj Cerkve. -Kardinal Robert Sarah, Corriere della Sera, 7. oktobra 2019; americamagazine.org

Zato hodijo po poti nevarnih napak, ki verjamejo, da lahko sprejmejo Kristusa kot poglavarja Cerkve, hkrati pa se ne držijo zvesto svojega vikarja na zemlji. -PAPEJ PIJ XII, Mystic Corporis Christi (O Kristusovem mističnem telesu), 29. junij 1943; n. 41; vatican.va

Če papež zmede ali vaš škof molči, lahko z vami še vedno kričemo evangelij s streh. Nedvomno je njihov molk in celo osebna nezvestoba preizkušnja, celo grob preizkus za nas. Če je temu tako, potem je to zato, ker želi Jezusa v tej uri bolj proslaviti laiki kot duhovščina. Toda Jezusa ne bomo nikoli slavili, če bomo sami postali vir neenotnosti. Nikoli ne bomo slavili Kristusa, če bomo ravnali kot tisti stari učenci, ki so se sredi nevihte, ki je grozila, da jih bo potopila, prestrašili in zavihteli.

Kristjani bi morali imeti v mislih, da je Kristus tisti, ki vodi zgodovino Cerkve. Cerkev torej ne uničuje papežev pristop. To ni mogoče: Kristus ne dovoli, da bi Cerkev uničil niti papež. Če bo Kristus vodil Cerkev, bo današnji papež naredil potrebne korake za naprej. Če smo kristjani, bi morali razmišljati takole ... Ja, mislim, da je to glavni vzrok, ker nismo zakoreninjeni v veri, nismo prepričani, da je Bog poslal Kristusa, da bi ustanovil Cerkev in da bo svoj načrt skozi zgodovino uresničil prek ljudi, ki mu dajo na voljo. To je vera, ki jo moramo imeti, da lahko obsojamo vsakogar in vse, kar se zgodi, ne samo papeža. —Maria Voce, predsednica Focolare, Vatikansko Insider, 23. december 2017 

Če je Frančišek zmeden, poiščite njegovo izjavo, ki ni (npr tukaj). Če ne morete, poiščite izjavo drugega papeža, magistrski dokument ali katekizem. Ljudje mi ves čas rečejo: "Takšna zmeda je!" in odgovorim: »Ampak nisem zmeden. Nauki Cerkve niso skriti v trezorju. Sem lastnik katekizma. The Papeštvo ni en papež, še manj pa izražanje lastnih osebnih muh in misli; on je preprosto porok poslušnosti vere skozi vsa stoletja do konca časa. "

O Papež, Rimski škof in Petrov naslednik, "je trajni in vidni vir in temelj enotnosti škofov in celotne družbe vernikov." -Katekizem katoliške cerkve, n 882

Papeži so delali in delajo napake in to ni presenečenje. Nepogrešljivost je pridržana ex katedra [»S Petrovega sedeža«, torej razglasitve dogme, ki temelji na Sveto tradicijo]. Noben papež v zgodovini Cerkve ni nikoli ustvaril ex katedra napake.—Rev. Joseph Iannuzzi, teolog, v osebnem pismu meni

Pravzaprav bom odkrit. Nekateri ste jezni, ker želite, da papež popravi svet. Jezni ste, ker želite, da se papež loti vaš orožje in to vaš si prizadevati za evangelizacijo, spodbujanje in preoblikovanje kulture. Mogoče sem samo ciničen, toda v svojih tridesetih letih dela v evangelizaciji nisem nikoli veliko gledal na hierarhijo, ki bi zaostajala za mojo službo. Liberalizem, modernizem, strah, strahopetnost, politična korektnost, klerikalizem ... Vse to sem že izkusil in skozi to spoznal, da ni pomembno, ko gre za moj lastni klic. Jezus me ne bo sodil, kaj so storili moji pastirji, ampak ali sem bil zvest s svojim talentom, ki mi ga je dal - ali če sem ga zakopal v zemljo. Svetniki in mučenci niso čakali, da bi slišali, ali je papež pri svojem vsakdanjem delu zvest ali ne. Nadaljevali so s svojim poklicem in v tem procesu so mnogi storili več, da bi spremenili svet, kot ga je kdajkoli imel ali verjetno kdaj koli papež. 

Na začetku te nedavne sinode je bila služba v vatikanskem vrtu. Papež je mračno gledal, ko so se odvijali precej čudni rituali. In potem je prišel čas, da je Frančišek spregovoril. Namesto tega je svoje pripombe odložil, ker je verodostojnosti tega, kar se je pravkar zgodilo. Potem je celotno zborovanje usmeril k najpomembnejši molitvi v Cerkvi, Oče naš. In ta molitev je nenavadno srečanje zaključila z besedami, "Reši nas zla."

Da, Gospod, reši nas zla. Toda podelite mi milost, da bom Dober, kakršen sem bil rojen, da bom v tem času, to uro - in moč, da vztrajam do konca.