SPOMIN SV. PIO PIETRELCIJAN
ONE med najbolj tragičnimi elementi sodobne katoliške cerkve, zlasti na Zahodu, je izguba čaščenja. Danes se zdi, kot da petje (ena oblika hvale) v Cerkvi ni obvezno in ne sestavni del liturgične molitve.
Ko je v poznih šestdesetih letih Gospod izlil svojega Svetega Duha na Katoliško cerkev, kar je postalo znano kot "karizmatična prenova", sta čaščenje in hvaljenje Boga eksplodirala! V desetletjih sem bil priča, kako se je toliko duš spremenilo, ko so presegle svoja območja udobja in začele častiti Boga iz srca (svoje pričevanje bom delil spodaj). Celo fizične ozdravitve sem bila priča samo s preprostimi pohvalami!
Hvaljenje ali blagoslov ali čaščenje Boga ni »binkoštna« ali »karizmatična stvar«. Bistveno je za človekov temelj; je točka njegovega bitja:
Blagoslov izraža osnovno gibanje krščanske molitve: gre za srečanje med Bogom in človekom ... ker Bog blagoslavlja, lahko človeško srce v zameno blagoslovi tistega, ki je vir vsakega blagoslova ... češčenje je prvi odnos človeka, ki prizna, da je bitje pred svojim Stvarnikom. -Katekizem katoliške cerkve (CCC), 2626; 2628
Tu je ključ, zakaj hvaljenje Boga blagoslavlja in zdravi ter osvobaja človeško srce: to je božanska transakcija, v kateri hvalimo Boga in Bog nam daje samega sebe.
... ti si svet, ustoličen na hvalo Izraela (Psalm 22: 3, RSV)
Drugi prevodi se glasijo:
Bog naseljuje hvalo svojega ljudstva (Psalm 22: 3)
Ko hvalimo Boga, pride k nam in ustoliči naša srca ter jih naseli. Ali ni Jezus obljubil, da se bo to zgodilo?
Če me ima človek rad, bo držal mojo besedo in moj Oče ga bo imel rad, mi pa bomo prišli k njemu in si z njim uredili dom. (John 14: 23)
Hvaliti Boga pomeni ljubiti ga, kajti pohvala je priznanje Božje dobrote in Njegov ljubezen. Bog pride k nam, mi pa vstopimo v njegovo prisotnost:
Vstopite na njegova vrata z zahvalo in na njegova dvorišča s pohvalo. (Psalm 100: 4)
V Božji navzočnosti zlo pobegne, sprostijo se čudeži in zgodi se preobrazba. Temu sem bil priča in doživel v samoti, pa tudi v službah za bogoslužje. Zdaj vam pišem v kontekstu duhovne bitke. Prisluhnite, kaj se zgodi z močmi teme, ko začnemo hvaliti:
Naj se zvesti veselijo v slavi; naj jim bo visoko hvalo v grlu in dvorezni meči v rokah, da bodo maščevali narode in kaznovali ljudstva, da bodo svoje kralje vezali z verigami in svoje plemiče z železnimi okovi, da jih bodo usmrtili. sodba napisana! To je slava za vse njegove zveste. Hvalite Gospoda! (Psalm 149: 5-9)
Kot Pavel opominja cerkev Nove zaveze, njihova bitka ni več z mesom in krvjo, temveč z:
… Poglavarstva z močmi, s svetovnimi vladarji sedanje teme, z zli duhovi v nebesih. (Efežanom 6:12)
To so naše pohvale, še posebej, ko pojemo ali izgovarjamo božje resnice iz Božje besede (prim. Ef 5), ki postanejo kot dvorezen meč, ki povezuje poglavarstva in moči z božjimi verigami in izvršuje sodbo padlim angelom! Kako to deluje?
... naša molitev vzpenja se v Svetem Duhu po Kristusu do Očeta - blagoslavljamo ga, ker nas je blagoslovil; izgovarja milost Svetega Duha, ki spusti po Kristusu od Očeta - on nas blagoslavlja. -CCC, 2627
Kristus, naš Posrednik, ki deluje skozi nas, veže naše duhovne sovražnike v moči Svetega Duha. Pohvala je naš način, da sodelujemo pri Kristusovem odrešitvenem delu kot njegovo telo. Pohvala je vera v akcijo, in "vera je čista pohvala" (CCC 2642).
… Delite to polnost v njem, ki je glava vsake kneževine in moči. (Kol 2: 9)
Zahvala članov telesa sodeluje v zahvali njihove glave. -CCC 2637
Nazadnje, pohvala je odnos božji otrok, odnos, ki brez njega ne moremo podedovati nebeškega kraljestva (Mat. 18: 3). V Stari zavezi sta besedi "pohvala" in "zahvala" pogosto zamenljivi. Beseda "hvala" prihaja iz hebrejščine jada kar pomeni pohvalo, pa tudi towdah kar pomeni oboževanje. Oba izraza pomenita tudi "podaljšati ali vreči roke". Zato v maši med evharistično molitvijo (izraz Evharistija pomeni "zahvala"), duhovnik iztegne roke v drži hvale in zahvale.
Dobro je in včasih je celo potrebno, da Boga častimo s celim telesom. Uporaba našega telesa je lahko znak in simbol naše vere; pomaga nam sprostiti vero:
Smo telo in duh in doživljamo potrebo po prevajanju svojih občutkov navzven. Molili moramo z vsem svojim bitjem, da damo vso moč naši prošnji. -CCC 2702
Toda najpomembnejša stvar je drža srca. Biti otrok pomeni popolnoma zaupati Bogu vsak razmere, tudi ko naše družine ali svet propadajo.
V vseh okoliščinah se zahvalite, ker to je volja božja za vas v Kristusu Jezusu. (1 Tes 5: 18)
V nasprotju s hvaljenjem Boga v stiski ni. Namesto tega gre za obliko pohvale, ki prinaša božje blagoslove in prisotnost med nami, da bo lahko gospodar vseh situacij. Pravi: »Gospod, ti si Bog in dovolil si, da se mi tudi to zgodi. Jezus, zaupam vate. Zahvaljujem se vam za to preizkušnjo, ki ste jo dovolili v moje dobro ... "
Pohvala je oblika ali molitev, ki najpogosteje prepozna, da je Bog Bog. -CCC 2639
Takšna pohvala, kot je ta, ali bolje rečeno, takšna otroško srce saj to postane zelo primeren in zaželen kraj za prebivanje Boga.
TRI ZGODBE POHVALE SVOBODI
I. POHVALA V BREZUPRAŽNEM STANJU
Ne pogumajte se ob pogledu na to ogromno množico, kajti bitka ni vaša, ampak božja. Jutri se jim odpravite naproti in Gospod bo z vami.
Zapeli so: "Zahvaljujte se Gospodu, ker njegovo usmiljenje traja večno." In ko so začeli peti in hvaliti, je Gospod postavil zasedo Amončanom ... jih popolnoma uničil. (2. letopis 20: 15-16, 21-23)
II. POHVALA V TEŽKIH SITUACIJAH
Potem ko so jim zadali veliko udarcev, [sodniki] vržejo [Pavla in Sila] v zapor ... v najbolj notranji celici in jim pritrdijo noge na kol.
Okoli polnoči, ko sta Paul in Silas molila in pela hvalnice Bogu, ko so ujetniki poslušali, je nenadoma prišlo do tako močnega potresa, da so se temelji zapora zatresli; vsa vrata so se odprla in verige vseh so se sprostile. (Deluje 16: 23-26)
III. HVALA V DUHOVNI OBVEZNOSTI - MOJO OSEBNO PRIČEVANJE
V prvih letih mojega službovanja smo mesečno shodili v eni od tamkajšnjih katoliških cerkva. Bil je dvourni večer hvale in bogoslužja z osebnim pričevanjem ali poučevanjem na sredini. Bil je močan čas, v katerem smo bili priča številnim spreobrnjenjem in globljemu kesanju.
En teden so imeli voditelji ekip načrtovan sestanek. Spomnim se, kako sem se napotil tja s tem temnim oblakom, ki je visel nad mano. Zelo dolgo sem se boril s posebnim grehom. Tisti teden sem imel res se boril in neuspešno propadel. Počutila sem se nemočno, predvsem pa globoko sram. Tu sem bil glasbeni vodja ... in takšen neuspeh in razočaranje.
Na sestanku so začeli razdajati liste pesmi. Sploh mi ni bilo do petja, ali bolje rečeno, nisem čutil vredni peti. Toda kot voditelj bogoslužja sem dovolj vedel, da mu je hvaljenje Boga nekaj, kar mu dolgujem, ne zato, ker bi se mu zdelo, ampak ker je Bog. Poleg tega je pohvala dejanje vere ... in vera lahko premika gore. Tako sem začel peti. Začel sem hvaliti.
Ko sem to storil, sem začutil, da se Sveti Duh spušča name. Moje telo je dobesedno začelo trepetati. Nisem bil tisti, ki bi se iskal nadnaravnih izkušenj niti poskušal ustvariti kopico hype. Kar se mi je dogajalo, je bilo pravo.
Naenkrat sem v srcu videl, kot da bi me dvigali v dvigalu brez vrat ... dvignili v tisto, kar sem nekako dojel kot božjo prestolnico. Videl sem le kristalno steklena tla. jaz Vedel Tam sem bil v božji navzočnosti. Bilo je čudovito. Čutil sem njegovo ljubezen in usmiljenje do sebe, odplakoval sem krivdo, umazanijo in neuspeh. Ozdravljala me je ljubezen.
In ko sem tisto noč odšel, je bila moč te odvisnosti v mojem življenju močna zdrobljen. Ne vem, kako je to storil Bog, vem le to, da je to storil: osvobodil me je - in je še danes.
Začnite hvaliti Boga v svojih preizkušnjah, v svojih družinah, v svojih cerkvah in opazujte Božjo moč, kako naredi, kar je obljubil:
Maziljal me je, da sem revnim vesel. Poslal me je, da ujetnikom razglašam svobodo in slepim, da zatirane izpustim na prosto in da razglašam Gospodu sprejemljivo leto. (Luka 4: 18-19)
