Molitev v obupu

ZDAJ BESEDA O MASOVNIH BRANJIH
za torek, 11. avgusta 2015
Spomenik svete Klare

Liturgična besedila tukaj

MOŽNO najgloblja preizkušnja, ki jo mnogi doživljajo danes, je skušnjava verjeti, da je molitev zaman, da Bog niti ne sliši niti ne odgovori na njihove molitve. Podleči tej skušnjavi je začetek brodoloma naše vere ...

OBUPAJ V MOLITVI

Neki bralec mi je zapisal, da že leta moli za spreobrnitev svoje žene, vendar ostaja trma kot vedno. Še en bralec je že dve leti brezposeln in še vedno ne najde službe. Drugi se sooča z neskončno boleznijo; drugi je osamljen; druga z otroki, ki so opustili vero; drugi, ki se kljub pogosti molitvi, sprejemanju zakramentov in vsakemu dobremu trudu še naprej spotika v istih grehih.

In tako obupajo.

To je le nekaj primerov težkih preizkušenj, s katerimi se danes soočajo mnogi v Kristusovem telesu - da ne omenjamo tistih, ki gledajo, kako njihovi otroci stradajo do smrti, njihove družine se razpadajo ali v nekaterih primerih usmrčujejo pred njihove oči.

V teh situacijah ni mogoča le molitva, ampak je tudi mogoča bistvenega pomena.

V globokih odlomkih o krščanski molitvi v Katekizem katoliške cerkve, pravi:

Družinsko zaupanje se preizkuša - izkaže se - v stiski. Glavna težava se nanaša na molitvena molitev, zase ali za druge v priprošnji. Nekateri celo nehajo moliti, ker mislijo, da njihova prošnja ni uslišana. Tu je treba zastaviti dve vprašanji: Zakaj menimo, da naša peticija ni bila uslišana? Kako se sliši naša molitev, kako je "učinkovita"? —N. 2734

Nato se postavi še eno vprašanje, ki zahteva preizkus vesti:

… Ko Boga hvalimo ali se mu na splošno zahvaljujemo za njegove koristi, nas ne zanima, ali je naša molitev zanj sprejemljiva ali ne. Po drugi strani pa zahtevamo, da vidimo rezultate svojih peticij. Katera podoba Boga spodbuja našo molitev: instrument, ki ga je treba uporabiti? ali oče našega Gospoda Jezusa Kristusa? —N. 2735

Tu se soočimo z neizogibno skrivnostjo: Božje poti niso naše poti.

Kajti kakor so nebesa višja od zemlje, so tudi moje poti višje od vaših poti, moje misli višje od vaših misli. (Izaija 55: 9)

Spomnim se, ko sem bil star 35 let, ko sem sedel ob postelji mame, ki je umirala zaradi raka. To je bila sveta ženska, ikona ljubezni in modrosti v naši družini. Toda njena smrt se je zdela vse prej kot sveta. Pred nami se je v bistvu zadušila v nekaj večnih minutah. Podoba mame, ki je umrla kot riba iz vode, nam je zažgala v glavi. Zakaj je tako lepa oseba umrla tako brutalno? Zakaj je moja sestra umrla v prometni nesreči pred leti v starosti XNUMX let?

Mislim, da na to vprašanje - ali katero koli vprašanje o skrivnosti trpljenja - ne bi bilo mogoče odgovoriti dovolj, razen če Bog sam je trpel. V resnici v Kristusovi smrti ni bilo nič lepega. Tudi njegovo življenje je bilo zaznamovano s preizkušnjo po preizkušnji.

Lisice imajo luknje, zračne ptice pa gnezda; Sin človekov pa nima kam položiti glave. (Mat. 8:20)

Pa vendar je ta Trpeči služabnik razkril vir H.je za nas moč: Bil je v stalni molitvi z Očetom, in najbolj izrazito, ko je začutil, da ga je Oče zapustil.

Oče, če si pripravljen, mi vzemi to skodelico; vseeno pa ne moja volja, ampak tvoja. [In za njegovo okrepitev se mu je prikazal angel z neba.] (Luka 22: 42-43)

Že takrat, ko je visel gol na križu, je zavpil: "Moj bog, moj bog, zakaj si me zapustil?" Če bi Jezus tam končal svojo molitev, bi morda tudi mi imeli razlog za popoln obup. Toda naš Gospod je dodal še en krik:

Oče, v vaše roke priporočam svojega duha. (Luka 23:46)

Tu je Jezus sam položil zadnji pločnik Pot ki jih moramo tudi mi sprejeti, soočeni s skrivnostjo greha, zla in trpljenja na tem svetu. In to je način ponižnosti. ^[1]prim Ključ do odpiranja božjega srca

POT POTIŽNOSTI

Najpogostejša, a najbolj skrita skušnjava je naša pomanjkanje vere. Manj se izraža z razglašeno nejevernostjo kot z našimi dejanskimi preferencami. Ko začnemo moliti, se tisoč trudov ali skrbi, za katere se nam zdi nujno, poteguje za prednost; spet je trenutek resnice za srce: kaj je njegova resnična ljubezen? Včasih se obrnemo na Gospoda kot skrajno sredstvo, toda ali resnično verjamemo, da je? Včasih si zavzamemo Gospoda za zaveznika, a naše srce ostaja predrzno. V vsakem primeru naše pomanjkanje vere razkrije, da še vedno ne sodelujemo pri razpoloženju ponižnega srca: »Poleg mene lahko nič«. -Katekizem katoliške cerkve (CCC), n 2732

Vpraša molitev dvoma zakaj? Toda molitev vere vpraša kako—kako mi Gospod želiš nadaljevati po nerazložljivi poti pred mano? In v današnjem evangeliju odgovarja:

Kdor postane ponižen kot ta otrok, je največji v nebeškem kraljestvu.

Ponižni niso presenečeni nad svojo stisko; vodi jih k temu, da bolj zaupajo, da se trdno držijo. -CCC, n. 2733.

Ponižni ne razumejo vseh Božjih poti; prej jih preprosto sprejmejo v veri, obdržijo križ in vstajenje kot vodilno zvezdo pred seboj v noči trpljenja.

ČLOVEKOVA SVOBODA

Pogosto pomislim na Savlovo (sv. Pavlovo) spreobrnjenje. Zakaj je Gospod izbral dan, ko je Savla podrl s svojega visokega konja? Zakaj se Jezus ni prikazal v luči pred Stephena kamnirali? Preden je nasilje mafije raztrgalo druge krščanske družine? Preden naj bi Savel vodil mučenje in smrt še več kristjanov? Mi
ne morem trditi z gotovostjo. Toda dejstvo, da je Bog izkazal toliko usmiljenja človeku s toliko krvi v rokah, je Pavla postalo gonilna sila ne le rasti zgodnjekrščanske skupnosti, ampak tudi avtor pisem, ki Cerkev še naprej hranijo ta dan. Pisani so bili s peresom ponižnosti, ki je bil napolnjen s črnilom molitve.

Bog sliši krik revnih. Toda zakaj na trenutke čaka tako dolgo, da nagovori njihov krik? Tu se spet razkrije še ena skrivnost - človeške volje; skrivnost, ki je ne samo jaz moč odločanja, ki ima začasne in večne posledice, toda tudi tisti okoli mene.

Ali prosimo Boga za "kaj je dobro za nas"? Oče ve, kaj potrebujemo, preden ga vprašamo, vendar čaka na našo prošnjo, ker je dostojanstvo njegovih otrok v njihovi svobodi. Potem moramo moliti z njegovim Duhom svobode, da bomo lahko resnično vedeli, kaj hoče ... boriti se moramo, da pridobimo ponižnost, zaupanje in vztrajnost ... V tem je bitka, izbira kateremu gospodarju bo služil. -CCC, 2735

Kdo bomo šli? Jezus, imaš besede večnega življenja. To je res molitev in izbira ponižnega srca, tistega, ki nima odgovorov, nobenih rešitev, nobene luči, ampak luč vere.

Božje mesto v moji duši je prazno. V meni ni Boga. Ko je bolečina hrepenenja tako velika - jaz hrepenim in hrepenim po Bogu ... in takrat se mi zdi, da me ne želi - ni ga - Bog me noče. -Mati Tereza, Pridite do moje luči, Brian Kolodiejchuk, MC; str. 2.

Toda blažena mati Terezija bi vsak dan še vedno prišla na kolena, kot da bi vstopila v Getsemani, in preživela eno uro z Jezusom pred Najsvetejšim.

Kdo se bo prepiral s sadovi svoje vere?

MOLITEV V TEJ URI

Za zaključek želim znova postaviti temo v kontekst našega burnega časa. Verjamem, da je del preizkušenj mnogih danes prav v "Božji tišini" ob tolikih napadih na vero. Vendar ni toliko tišina, kot pravi Oče - kot je morda nekoč storil Jezusu:

Ljubljeni moj otrok, ta pokal, ki vam ga podarim, je namenjen življenju sveta. Dar vašega trpljenja, dar vašega "da" križu je sredstvo, s katerim ga bom rešil.

Cerkev je poklicana k sodelovanju v Kristusovi muki, smrti in vstajenju ravno kot sodelavci v Očetovem načrtu odrešenja. Še enkrat slišim besede tiste močne prerokbe, dane v Rimu v navzočnosti Pavla VI.

Ker vas ljubim, vam želim pokazati, kaj danes počnem v svetu. Želim te pripraviti na to, kar prihaja. Na svet prihajajo dnevi teme, dnevi stiske ... Stavbe, ki zdaj stojijo, ne bodo stale. Podpore, ki je zdaj na voljo mojim ljudem, je ne bo. Želim, da ste pripravljeni, moji ljudje, da poznate samo mene in da razcepite to meni in da bi me imeli globlje kot kdaj koli prej. Odpeljal vas bom v puščavo ... odvzel vam bom vse, od česar ste zdaj odvisni, torej ste odvisni samo od mene. Čas teme prihaja na svet, toda čas slave prihaja za mojo Cerkev, čas slave prihaja za moje ljudstvo. Izlil bom na vas vse darove svojega Duha. Pripravil te bom na duhovni boj; Pripravil vas bom na čas evangelizacije, ki ga svet še ni videl ... In ko ne boš imel ničesar razen mene, boš imel vse: zemljo, polja, domove in brate in sestre ter ljubezen in veselje ter mir bolj kot kdaj koli prej. Bodite pripravljeni, ljudje, želim vas pripraviti… - dal dr. Ralph Martin, Trg svetega Petra, binkošti v ponedeljek, maj 1975

Naj torej zaključim z besedami Mojzesa v današnjem prvem branju in nato sv. Vedite, moji ljubljeni bratje in sestre, da trpim z vami v temi vere. Ne obupajte: pot do raja je ozka, a ne nemogoča. Hodi se v ponižnosti vere v stalnost molitve.

Tisti, ki molijo, so zagotovo rešeni; tisti, ki ne molijo, so zagotovo prekleti. - sv. Alphonsus Liguori, CCC, n 2744

Ko bo pravi čas, boste videli, da Bog resnično dela vse v dobro za tiste, ki ga imajo radi ... ^[2]prim. Rim 8: 28 za tiste, ki nadaljujejo svojo molitev, tudi v obupu.

GOSPOD je tisti, ki koraka pred vami; on bo z vami in vas nikoli ne bo izneveril ali zapustil. Zato se ne bojite in ne bodite zaskrbljeni. (Prvo branje)

Ljubljeni, ne bodite presenečeni, da se med vami dogaja požarna preizkušnja, kot da se vam dogaja nekaj čudnega. Toda veselite se do te mere, da ste deležni Kristusovega trpljenja, da se boste tudi vi, ko se razodeva njegova slava, veselili. (1 Pet 4: 12-13)