SPOŠTOVANI bratje in sestre, zdaj so minili štirje meseci od nevihte, ki je uničila našo kmetijo in naše življenje tukaj. Danes opravljam zadnja popravila naših govedi, preden se usmerimo proti ogromni količini dreves, ki jih je še treba posekati na naši posesti. Vse to pomeni, da ritem mojega ministrstva, ki je bil moten junija, ostaja tak tudi zdaj. Kristusu sem se v tem trenutku izročil, da resnično lahko dam tisto, kar želim dati ... in zaupam v njegov načrt. En dan naenkrat.
Danes vas na ta praznik velikega svetega Janeza Pavla II. Želim spet zapustiti s pesmijo, ki sem jo napisal na dan njegove smrti in leto kasneje zapel v Vatikanu. Prav tako sem izbral nekaj citatov, ki po mojem mnenju še naprej govorijo Cerkvi v tej uri. Dragi sveti Janez Pavel, moli za nas.
Oznaka veličine je, če lahko rečem: »Naredil sem napako; Pregrešil sem, oče; Užalil sem te, moj bog; Žal mi je; Prosim za pomilovanje; Poskusil bom znova, ker se zanašam na vaše moči in verjamem v vašo ljubezen. In vem, da je moč velikonočne skrivnosti vašega Sina - smrti in vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa - velika kot moje slabosti in vsi grehi sveta. Prišel bom izpovedati svoje grehe in se ozdravel in živel bom v vaši ljubezni! —Družina, San Antonio, 1987; Papež Janez Pavel II., S svojimi besedami, Knjige Gramercy, str. 101
Z eno besedo lahko rečemo, da kulturne spremembe, ki jih pozivamo, zahtevajo od vseh pogum, da sprejmejo nov življenjski slog, ki vključuje praktične odločitve - na osebni, družinski, družbeni in mednarodni ravni - na podlagi pravilna lestvica vrednot: primat bitja nad imetjem, osebe nad stvarmi. Ta prenovljeni življenjski slog vključuje prehod od brezbrižnosti do skrbi za druge, od zavračanja do sprejemanja. Drugi ljudje niso tekmeci, pred katerimi se moramo braniti, ampak bratje in sestre, ki jih je treba podpirati. Radi jih imamo radi sami, in bogatijo nas že s svojo prisotnostjo. -Evangelium vitae, 25. marec 1995; vatican.va
Temeljnim vprašanjem ne more ubežati nihče: Kaj moram storiti? Kako ločim dobro od zla? Odgovor je 
mogoče le zahvaljujoč razkošju resnice, ki sije globoko v človeškem duhu ... Jezus Kristus, »luč narodov«, zasije na obrazu svoje Cerkve, ki jo pošlje po vsem svetu, da oznani vsako bitje. -Veritatis Splendor, n. 2; vatican.va
Bratje in sestre, ne bojte se pozdraviti Kristusa in sprejeti njegove moči ... Ne bojte se. —Homily, papeževa otvoritev, 22. oktober 1978; Zenit.org
Dolg zgodovinski proces ima s tragičnimi posledicami prelomnico. Proces, ki je nekoč privedel do odkrivanja ideje o "človekovih pravicah" - pravicah, ki so lastne vsakemu človeku in pred katero koli ustavo in državno zakonodajo -, je danes zaznamovan s presenetljivim protislovjem. Ravno v dobi, ko se slovesno razglašajo nedotakljive človekove pravice in javno potrdi vrednost življenja, se pravica do življenja zanika ali potepta, zlasti ob pomembnejših trenutkih obstoja: trenutku rojstva in trenutek smrti ... To se dogaja tudi na ravni politike in vlade: prvotna in neodtujljiva pravica do življenja se dvomi ali zanika na podlagi glasovanja v parlamentu ali volje enega dela ljudi - četudi je večina. To je zlovešč rezultat relativizma, ki vlada brez nasprotovanja: »desnica« preneha biti takšna, ker ni več trdno utemeljena na nedotakljivem dostojanstvu osebe, temveč je podrejena volji močnejšega dela. Na ta način se demokracija, ki nasprotuje lastnim načelom, dejansko premakne k obliki totalitarizma. - POJDITE JOHN PAUL II, Evangelium Vitae, "Evangelij življenja", n. 18., 20.
Ta boj je vzporeden z apokaliptičnim bojem, opisanim v [Raz. 11: 19-12: 1-6, 10, v bitki med "ženo, oblečeno v sonce" in "zmajem"]. Smrtne bitke proti življenju: "kultura smrti" se želi vsiliti naši želji po življenju in polnem življenju ... Ogromen del družbe je zmeden glede tega, kaj je prav in kaj narobe, in je v milosti tistih moč »ustvariti« mnenje in ga vsiliti drugim. —POPE JOHN PAUL II, hribijski državni park Cherry Creek, Denver, Colorado, 1993
Že od začetka moje službe na sedežu svetega Petra v Rimu menim, da je to sporočilo [božjega usmiljenja] moje posebno 
naloga. Providenca mi jo je dodelila v sedanjem položaju človeka, Cerkve in sveta. Lahko bi rekli, da mi je ravno ta situacija to sporočilo dodelila kot mojo nalogo pred Bogom. —22. Novembra 1981 v svetišču usmiljene ljubezni v mestu Collevalenza v Italiji
Od tod mora iti naprej 'iskra, ki bo svet pripravila na [Jezusov] končni prihod'(Dnevnik, 1732). To iskro mora prižgati božja milost. Ta ogenj usmiljenja je treba prenesti na svet. —ST. JOHN PAUL II, Posvetitev bazilike božje usmiljenja, Krakov, Poljska; predgovor v usnjenem dnevniku, Božansko usmiljenje v moji duši, Tisk St. Michel, 2008
Ta ženska vere, Marija iz Nazareta, Mati Božja, nam je dana kot vzor pri romanju vere. Od Marije se v vseh stvareh naučimo predati Božji volji. Od Marije se naučimo zaupati tudi takrat, ko se zdi, da vse upanje mine. Od Marije se naučimo ljubiti Kristusa, njenega Sina in Božjega Sina. Kajti Marija ni samo Mati božja, ampak je tudi mati Cerkve. - Sporočilo duhovnikom, Washington, DC 1979; Papež Janez Pavel II., S svojimi besedami, Knjige Gramercy, str. 110
POVEZANO BRANJE
Preberite moje nadnaravno srečanje prisotnosti sv. Janeza Pavla v Vatikanu: Janez Pavel II
Če želite kupiti Markovo glasbo ali knjigo, pojdite na:
Beseda zdaj je polnočasna služba, ki
nadaljuje z vašo podporo.
Blagor vam in hvala.
Na pot z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.
