ZDAJ BESEDA O MASOVNIH BRANJIH
za 22. julij 2017
Sobota petnajstega tedna navadnega časa
Praznik svete Marije Magdalene
Liturgična besedila tukaj
IT je vedno pod površjem, kliče, vabi, meša in me pusti popolnoma nemirnega. To je povabilo k zveza z Bogom. Nemirno me pusti, ker vem, da se še nisem potopil "v globino". Ljubim Boga, vendar še ne z vsem srcem, dušo in močjo. Pa vendar, to je tisto, za kar sem ustvarjen, in tako ... Nemirna sem, dokler ne počivam v njem.
Če rečem »združitev z Bogom«, ne mislim samo na prijateljstvo ali mirno sobivanje z Stvarnikom. S tem mislim na popolno in celotno združitev svojega bitja z Njegovim. Edino, kako razložiti to razliko, je primerjati odnos med dvema prijateljem v primerjavi z mož in žena. Prvi uživajo v dobrih skupnih pogovorih, času in izkušnjah; slednje, zveza, ki presega besede in oprijemljivo. Prijatelja sta kot spremljevalca, ki skupaj zajahata morja življenja ... mož in žena pa se potopita v globino tega neskončnega morja, oceana ljubezni. Ali vsaj to Bog namerava zakon.
Izročilo je sveto Marijo Magdaleno imenovalo »apostol apostolom«. Tudi za vse nas je, še posebej, ko gre za iskanje zedinjenja z Gospodom, kot to počne Marija, v naslednjih fazah ki natančno povzemajo potovanje, ki ga mora opraviti vsak kristjan ...
I. Zunaj grobnice
Prvi dan v tednu je Marija Magdalena prišla v grob zgodaj zjutraj, ko je bila še tema, in videla kamen, ki so ga odstranili iz groba. Tako je stekla in odšla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad ... (današnji evangelij)
Marija je sprva prišla v grob iskati tolažbo, saj je "še vedno tema". To je simbolično za kristjana, ki ne išče toliko Kristusa, temveč Njegove tolažbe in darove. Simbol je tistega, čigar življenje ostane »zunaj groba«; nekdo, ki je v prijateljstvu z Bogom, vendar mu primanjkuje intimnosti in predanosti »zakona«. Tisti, ki se mu lahko zvesto podredi 
»Simon Peter«, torej cerkvenemu nauku in ki išče Gospoda skozi dobre duhovne knjige, zakramentalne milosti, govornike, konference, tj. "Drugi učenec, ki ga je ljubil Jezus." Ampak še vedno je duša, ki v celoti ne vstopi v kraj, kjer je Gospod, v globinah groba kjer duša ni samo opustila vse ljubezni do greha, ampak tam, kjer se tolažbe ne čutijo več, je duh suh in duhovne stvari so za meso neokusne, če že ne. V tej "duhovni temi" je, kot da je Bog popolnoma odsoten.
Na svoji postelji sem ponoči iskal tistega, ki ga ljubi moje srce - iskal sem ga, a ga nisem našel. (Prvo branje)
To je zato, ker je tam, "v grobu", kjer človek popolnoma umre zase, da se lahko Ljubimec popolnoma preda duši.
II. Na grobu
Marija je ostala jokati pred grobnico.
Blagor tistim, ki žalijo, Jezus je rekel in še enkrat: bmanj so tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti. [1]prim. Matej 5: 4, 6
O Bog, ti si moj Bog, ki ga iščem; zate bore moje meso in moja duša žeja kakor zemlja, suha, brez življenja in brez vode. (Današnji psalm)
Se pravi, blagor tistim, ki se ne zadovoljijo z dobrinami tega sveta; tisti, ki se ne opravičujejo za svoj greh, ampak ga priznajo in se pokesajo; tisti, ki se ponižajo pred potrebo po Bogu in se nato odpravijo, da bi ga našli. Marija se je zdaj vrnila v grob in ni več iskala tolažbe, vendar v luči samospoznanja prepozna svojo popolno revščino brez njega. Čeprav se je dnevna svetloba pretrgala, se zdi, da jo tolažbe, ki jih je prej iskala in ki so jo prej pomirile, zdaj pustijo bolj lačno kot sito, bolj žejno kot sito. Tako kot ljubimec, ki v pesmi pesmi išče svojega ljubljenega, ne čaka več v svoji "postelji", tistem kraju, kjer se je nekoč tolažila ...
Takrat bom vstal in šel po mestu; na ulicah in križiščih bom iskal tistega, ki ga ljubi moje srce. Iskal sem ga, a ga nisem našel. (Prvo branje)
Nobena ne najde svojega ljubljenega, ker še ni vstopila v "noč groba" ...
III. Znotraj groba
... ko je jokala, se je sklonila v grobnico ...
Končno vstopi Marija v grob "Ko je jokala." To pomeni, da so ji zdaj odvzete tolažbe, ki jih je nekoč poznala iz svojih spominov, sladkost Božje Besede, občestvo s Simonom Petrom in Janezom itd. Počuti se, kot da jo je zapustil celo njen Lord:
Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.
Toda Marija ne beži; ne odneha; ne zaide v skušnjavo, da Bog ne obstaja, čeprav ji tako govorijo vsi njeni čuti. Posnema svojega Gospoda, zavpije, "Moj bog, moj bog, zakaj si me zapustil," [2]Matt 27: 46 nato pa doda: "V vaše roke priporočam svojega duha." [3]Luka 23: 46 Namesto, sledila mu bo, kje "Položili so ga," kjer koli je ... četudi se Bog zdi skoraj ne mrtev.
Ko so obiskovali mesto, so me naleteli stražarji: Ali ste ga videli, ki ga ljubi moje srce? (Prvo branje)
IV. Iskanje ljubljenega
Ker je bila očiščena svoje navezanosti ne le na greh, temveč na tolažbe in duhovne dobrine same po sebi, Marija v temi groba čaka na objem svojega ljubljenega. Njeno edino tolažbo je beseda angelov, ki vprašajo:
Ženska, zakaj jokaš?
Se pravi, Gospodove obljube bo izpolnjen. Zaupanje. Počakaj. Naj te ne bo strah. Ljubljeni bo prišel.
In končno najde Njega, ki ga ima rada.
Jezus ji je rekel: "Marija!" Obrnila se je in mu v hebrejščini rekla: "Rabbouni", kar pomeni Učitelj.
Bog, ki se je zdel oddaljen, Bog, ki se je zdel mrtev, Bog, ki se je zdel, kot da mu ne bi bilo mar za njeno na videz nepomembno dušo med milijardami drugih na obrazu zemlje ... pride k njej kot njeni ljubljeni in jo kliče po imenu. V temi svoje popolne samopredanosti Bogu (zdelo se je, kot da se uničuje prav njeno bitje) se nato spet znajde v svojem ljubljenem, v podobi katerega je ustvarjena.
Komaj sem jih zapustil, ko sem našel tistega, ki ga ljubi moje srce. (Prvo branje)
Tako sem v svetišču gledal k tebi, da bi videl tvojo moč in tvojo slavo, kajti tvoja dobrota je večje dobro kot življenje. (Psalm)
Zdaj je Marija, ki je vse zapustila, našla svojega Vsega - a "Večje dobro kot življenje" sama. Tako kot sv. Pavel lahko reče:
Vse skupaj štejem kot izgubo zaradi največjega dobrega poznavanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem sprejel izgubo vseh stvari in jih smatram za toliko smeti, da bi lahko dobil Kristusa in se v njem našel ... (Fil 3: 8-9)
Tako lahko reče, ker ...
Videl sem Gospoda. (Evangelij)
Blagor čistim srcem, ker bodo videli Boga. (Matevž 5: 8)
PROTI NAŠEM LJUBEZENU
Bratje in sestre, ta pot se nam morda zdi tako nedostopna kot gorski vrh. Toda to pot moramo iti vsi v tem življenju ali življenju, ki prihaja. To pomeni, v kateri ljubezni do sebe, ki ostane v trenutku smrti, je treba potem očistiti vice.
Vstopite ob ozkih vratih; kajti vrata so široka in pot lahka, ki vodi v uničenje, in tistih, ki vstopijo skozi njih, je veliko. Kajti vrata so ozka in pot težka, ki vodi v življenje, in tistih, ki jih najdejo, je malo. (Mat. 7: 13-14)
Namesto da bi videli v tem Svetem pismu le pot v »nebesa« ali »pekel«, glejte na to kot na pot do združitve z Bogom v primerjavi z o 
»Uničenje« ali beda, ki jo prinese ljubezen do sebe. Da, pot do te unije je težka; zahteva naše spreobrnjenje in zavračanje greha. Pa vendar "Vodi v življenje"! Pripelje do "Vrhunsko dobro poznavanja Jezusa Kristusa," kar je izpolnitev vseh želja. Kako noro je torej resnično srečo zamenjati za nakit užitka, ki ga ponuja greh, ali celo za minevanje tolažb zemeljskih in duhovnih dobrin.
Zaključek je naslednji:
Kdor je v Kristusu, je nova stvaritev. (Drugo branje)
Zakaj se torej zadovoljimo s "staro stvaritvijo"? Kot je rekel Jezus,
Novo vino se ne daje v stare mešance; če je, mehurji počijo, vino se razlije in kože se uničijo; toda novo vino se da v sveže mešanice in tako ohrani oba. (Matej 9:17)
Ste "nova mešanica vina". In Bog se želi preliti v popolno združitev z vami. To pomeni, da moramo o sebi razmišljati kot o »mrtvih za greh«. Toda če se oklepate "stare mehke kože" ali če novo mešano krpo zakrpate s staro kožo (tj. Kompromis s starimi grehi in starim načinom življenja), potem Vina Božje prisotnosti ni mogoče obdržati, saj se On ne more združiti sebi, kar je v nasprotju z ljubeznijo.
Kristusova ljubezen nas mora spodbuditi, pravi sveti Pavel v današnjem drugem branju. Moramo "Ne živimo več zase, ampak za tistega, ki je zaradi njih umrl in bil obujen." In tako se moram tako kot sveta Marija Magdalena sčasoma odločiti, da pridem na rob groba z edinimi stvarmi, ki jih moram dati: svojo željo, solze in svojo molitev, da bom videl obraz svojega Boga.
Ljubljeni, zdaj smo Božji otroci; kaj bomo še nismo razkrili. Vemo, da bomo ob razkritju podobni njemu, saj ga bomo videli takšnega, kakršen je. Vsak, ki ima to upanje, ki temelji na njem, se naredi čist, kot je čist. (1. Janezovo 3: 2-3)
Ljubljen si.
Na potovanje z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.
