TAMO je majhna "beseda zdaj", ki se mi je vtisnila v misli že leta, če ne celo desetletja. In to je vedno večja potreba po pristni krščanski skupnosti. Medtem ko imamo v Cerkvi sedem zakramentov, ki so v bistvu "srečanja" z Gospodom, verjamem, da bi lahko govorili tudi o "osmem zakramentu", ki temelji na Jezusovem nauku:
Kajti tam, kjer sta v mojem imenu zbrana dva ali trije, tam sem jaz sredi njih. (Mat. 18:20)
Tu ne govorim nujno o naših katoliških župnijah, ki so pogosto velike in neosebne, in če sem iskren, ni vedno na prvem mestu, da nekdo najde kristjane v ognju za Kristusa. Namesto tega govorim o majhnih skupnostih vere, kjer Jezusa živijo, ga ljubijo in iščejo.
SREČANJE LJUBEZNI
Že sredi devetdesetih let sem začel glasbeno ministrstvo z besedo na srcu "Glasba je vrata za evangelizacijo." Naša skupina ni samo vadila, ampak smo se molili, igrali in imeli radi. Skozi to smo vsi naleteli na globlje spreobrnjenje in željo po svetosti.
Tik pred našimi dogodki smo se vedno zbrali pred Najsvetejšim in samo častili in ljubili Jezusa. V enem od teh časov se je mladi baptist odločil, da bo postal katolik. "Niso bili toliko vaši dogodki," mi je rekel, "ampak način, kako ste pred evharistijo molili in ljubili Jezusa." Kasneje je vstopil v semenišče.
Do danes smo se, čeprav smo se že dolgo razšli, tistih časov spominjali z veliko naklonjenostjo, če ne celo spoštovanjem.
Jezus ni rekel, da bo svet verjel v njegovo Cerkev, ker je naša teologija natančna, naše liturgije neokrnjene ali naše cerkve velika umetniška dela. Precej,
Tako bodo vsi vedeli, da ste moji učenci, če imate ljubezen drug do drugega. (Janez 13:35)
V teh je skupnosti ljubezni da je Jezus resnično srečan. Ne morem vam povedati, kolikokrat ste med 
somišljeniki, ki si prizadevajo ljubiti Boga iz vsega srca, duše in moči, so mi pustili prenovljeno srce, razsvetljeno dušo in okrepljen duh. To je res kot "osmi zakrament", ker je Jezus prisoten, kjer so zbrani dva ali trije v njegovem imenu, kjer koli smo implicitno ali eksplicitno postavili Jezusa v središče našega življenja.
Dejansko celo sveto prijateljstvo z drugo osebo predstavlja ta mali zakrament Kristusove navzočnosti. Mislim na svojega kanadskega prijatelja Freda. Včasih me pride obiskat in zapustimo kmečko hišo in se zvečer odkopljemo v malo umazane sodarne. Prižgemo svetilko in malo grelca, nato pa se potopimo v Božjo Besedo, spopade na našem potovanju, in nato poslušamo, kaj govori Duh. To so bili globoki časi, ko eno ali drugo gradi druge. Pogosto živimo besede sv. Pavla:
Zato spodbujajte drug drugega in se medsebojno krepite, tako kot to tudi počnete. (1. Tesaloničanom 5:11)
Ko berete naslednji odlomek Svetega pisma, zamenjajte besedo "Zvest" z "Z vero izpolnjen", kar v bistvu pomeni isto v tem kontekstu:
Zvesti prijatelji so trdno zavetje; kdor ga najde, najde zaklad. Zvesti prijatelji presegajo ceno, noben znesek ne more uravnotežiti njihove vrednosti. Zvesti prijatelji so zdravilo, ki rešuje življenje; tisti, ki se bojijo Boga, jih bodo našli. Tisti, ki se bojijo Gospoda, uživajo stabilno prijateljstvo, saj takšni kot so tudi njihovi sosedje. (Sirach 6: 14-17)
V Carlsbadu v Kaliforniji je še ena majhna skupina žensk. Ko sem pred mnogimi leti govoril v njihovi cerkvi, sem jih imenoval »jeruzalemske hčere«, ker je bilo tistega dne v občini tako malo mož! Nadalje so ustanovili majhno skupnost laičnih žensk, imenovano Hčere Jersualemove. Poglobijo se v Božjo Besedo in postajajo znamenja ljubezni in Božjega življenja za tiste, ki jih obkrožajo.
Cerkev na tem svetu je zakrament odrešenja, znamenje in orodje občestva Boga in ljudi. -Katekizem katoliške cerkve, n 780
ALI JE "SKUPNOST" ZDAJ BESEDA?
Pred nekaj leti sem imel trden občutek, da se bodo kristjani, da bi preživeli to kulturo, morali umakniti tako kot puščavski očetje pred stoletji, da bi rešili svoje duše pred svetom. Vendar ne mislim, da bi se morali umakniti v puščavske jame, ampak zaradi nenehne izpostavljenosti medijem, internetu, nenehnemu iskanju materialnih stvari itd. Približno takrat je izšla knjiga z imenom Benedikova možnost.
... pravoslavni kristjani morajo razumeti, da se nam bodo stvari precej poslabšale. Morali se bomo naučiti, kako živeti kot izgnanci v svoji državi ... spremeniti bomo morali način, kako izpovedujemo svojo vero in jo učiti svojim otrokom, da bomo zgradili odporne skupnosti. —Rob Dreher, „Pravoslavni kristjani se morajo zdaj naučiti živeti kot izgnanci v svoji državi“, TIME, 26. junija 2015; time.com
V zadnjem tednu sta tako kardinal Sarah kot zaslužni papež Benedikt govorila o naraščajočem pomenu oblikovanja krščanskih skupnosti podobno mislečih vernikov, ki so popolnoma predani Jezusu Kristusu:
Ne smemo si predstavljati posebnega programa, ki bi lahko zagotovil rešitev za sedanjo večplastno krizo. Preprosto moramo živeti svojo vero, popolnoma in radikalno. Krščanske vrline so vera, ki cveti v vseh
človeške sposobnosti. Označujejo pot za srečno življenje v sožitju z Bogom. Ustvariti moramo mesta, kjer bodo lahko uspevali. Kristjane pozivam, naj sredi puščave, ki jo je ustvarilo razuzdano dobičkarstvo, odprejo oaze svobode. Ustvariti moramo kraje, kjer zrak diha ali preprosto tam, kjer je mogoče krščansko življenje. Naše skupnosti morajo v središče postaviti Boga. Med plazom laži moramo biti sposobni najti kraje, kjer resnice ne samo razložimo, temveč tudi izkusimo. Z eno besedo, živeti moramo evangelij: ne samo, da o njem razmišljamo kot o utopiji, ampak ga živimo na konkreten način. Vera je kot ogenj, vendar mora goreti, da se lahko prenese na druge. -Kardinal Sarah, Katoliški glasnik, April 5th, 2019
V nekem trenutku, ko sem se prejšnji konec tedna pogovarjal z moškimi na umiku, sem zavpil: »Kje so duše, ki živijo tako? Kje so moški, ki gorijo za Jezusa Kristusa? " Kolega evangelist John Connelly je potegnil analogijo z vročim premogom. Takoj, ko enega odstranite z ognja, hitro ugasne. Če pa držite premog skupaj, on še naprej gori "sveti ogenj". To je popolna slika pristne krščanske skupnosti in tega, kar naredi srcu vpletenih.
Benedikt XVI je ta teden v svojem čudovitem pismu Cerkvi delil takšno izkušnjo:
Ena največjih in bistvenih nalog naše evangelizacije je, kolikor je le mogoče, vzpostaviti habitate vere in jih predvsem najti in prepoznati. Živim v hiši, v majhni skupnosti ljudi, ki v vsakdanjem življenju vedno znova odkriva takšne priče živega Boga in ki na to z veseljem opozarjajo tudi mene. Videti in najti živo Cerkev je čudovita naloga, ki nas vedno znova krepi in razveseljuje v naši veri. —PAPEJ EMERITUS BENEDIKT XVI, Katoliška tiskovna agencija, April 10th, 2019
Habitati vere. To je tisto, o čemer govorim, majhne skupnosti ljubezni, kjer Jezusa resnično srečamo v drugi.
MOLITVA IN PONOS
Glede na vse to vas želim spodbuditi, da k temu jasnemu klicu v skupnost pristopite z molitvijo in previdnostjo. Kot je rekel psalmist:
Če Gospod ne zgradi hiše, se zaman trudijo graditi. (Psalm 127: 1)
Pred nekaj leti sem zajtrkoval z duhovnikom. Že nekaj dni prej sem začutil, da je Gospa rekla, da bo moj novi duhovni vodja. Odločil sem se, da o tem ne bom razpravljal in samo molil o tem. Ko je pregledoval svoj jedilnik, sem pokukala čez svojega in si mislila, "Ta človek je lahko samo moj novi direktor ..." Takrat je spustil jedilnik, me pogledal naravnost v oči in rekel: "Mark, duhovni vodja ni izbran, njemu je dano. " Spet je dvignil svoj jedilnik, kot da se ni nič zgodilo.
Da, mislim, da je s skupnostjo tako. Prosite Jezusa, naj vam ga da. Prosite ga, naj zgradi hišo. Prosite Jezusa, da vas pripelje do enako mislečih vernikov, zlasti moških. Ves čas moramo prenehati govoriti o nogometu in politiki in začeti govoriti o stvareh, ki so resnično pomembne: o naši veri, o naših družinah, o izzivih, s katerimi se soočamo itd. Če tega ne storimo, nisem prepričan, da lahko preživimo tisto, kar prihaja in pravzaprav tisto, kar že lomi zakonske zveze in družine.
Nikjer v evangelijih ne beremo Jezusa, ki je apostolom poučeval, naj po odhodu tvorijo skupnosti. Pa vendar so po binkoštih verniki prvo stvar, ki so jo storili, ustanovili organizirane skupnosti. Skoraj nagonsko ...
… Tisti, ki so imeli v lasti nepremičnine ali hiše, bi jih prodali, prinesli izkupiček od prodaje in jih postavili pred noge apostolom ter jih razdelili vsakemu po potrebi. (Apd. 4:34)
Prav iz teh skupnosti je Cerkev rasla in resnično eksplodirala. Zakaj?
Skupnost vernikov je bila enega srca in misli ... Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in vsem je bila dana velika naklonjenost. (v. 32–33)
Čeprav je težko, če ne celo nemogoče (in ne nujno) posnemati ekonomski model zgodnje Cerkve, so očetje Drugega vatikanskega koncila predvidevali, da bodo naši verniki Jezusu ...
… Krščanska skupnost bo postala znak božje navzočnosti v svetu. -Ad Gentes Divinitus, Vatikan II, št. 15
Zdi se mi, da je zdaj čas, da vsaj začnemo Jezusa prositi, naj v brezvernem svetu zgradi hišo, habitate Vere.
Prihaja renesansa. Kmalu bo množica skupnosti, ki temeljijo na oboževanju in navzočnosti revnih, povezanih med seboj in z velikimi cerkvenimi skupnostmi, ki se same obnavljajo in že potujejo že leta in včasih stoletja. Resnično se rojeva nova cerkev ... Božja ljubezen je hkrati nežnost in zvestoba. Naš svet čaka na skupnosti nežnosti in zvestobe. Prihajajo. -Jean Vanier, Skupnost in rast, str. 48; ustanovitelj L'Arche Canada
POVEZANO BRANJE
Prihajajoča zatočišča in samote
Vaša finančna podpora in molitve so razlog
to danes berete.
Blagor vam in hvala.
Na pot z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.
Pour lire mes écrits en français, cliquez sur le drapeau:
