Zadnja trobenta, fotografija Joel Bornzin
I danes me je dobesedno pretresel Gospodov glas, ki je govoril v globinah moje duše; pretresen zaradi njegove neizrekljive žalosti; pretresen zaradi globoke skrbi, ki jo ima do njih v Cerkvi ki so popolnoma zaspali.
Kajti kot v tistih dneh pred poplavo so jedli in pili, se poročili in poročili, vse do dneva, ko je Noe vstopil v barko, in niso vedeli, dokler ni prišla poplava in jih vse odnesla, tako bo prihod Sin človekov. (Mat. 24: 38–39)
Osupla sem nad šokantno resnico teh besed. Resnično živimo kot v Noetovih dneh. Izgubili smo sposobnost slišati njegov glas, poslušati Dobrega pastirja in razumeti »znamenja časa«. Ne dvomim, da se je veliko ljudi pomaknilo na dno mojega nedavnega pisanja, Ali Jezus res prihaja?, da vidim, kako dolgo je trajalo, in nato rekel: "Predolgo", "Nimam časa", "Ne zanima me." Kako bi lahko vsak kristjan ne vas zanima to vprašanje? Poleg tega smo dobili avtoritativni odgovor Cerkve in Naše Gospe glede bližine Gospodovega prihoda. Pa vendar mnoge od teh istih duš ure in ure zlahka preživijo na križarjenju po Facebook zidu ali tavanju po brezumnih ostankih svetovnega spleta. Smo Cerkev, ki jo je otopilo udobje in užitek, omrtvičila jo je nenehna brezpilotnost duha sveta, toliko, da ne slišimo ropotanja nebeških kopit.
Kajti zgubili smo se. Številne katoličane je razburila odkrita in drzna trditev papeža Frančiška, da smo izgubili veselje do evangelija; da se duhovščina obnaša kot izvršni direktor, ki vodi korporacijo; in da so mnogi izgubili Duh evangelija, ki naj bi z Kristusovim usmiljenjem dosegel ranjene, ne pa "obseden" z naukom. Besede Ezekiela se berejo kot obtožnica prekaljenih src te generacije:
Šibke niste okrepili, bolne niste pozdravili, pohabljene, ki jih niste povezali, zalutane, ki jih niste pripeljali nazaj, izgubljene, ki jih niste iskali, in s silo in ostrostjo ste jim vladali. Tako so bili raztreseni, ker pastirja ni bilo; in postali so hrana vsem divjim zverim. (Ezekiel 34: 4-5)
Seveda se je neka duhovščina začela mešati in pisati pisma vladi, ki protestirajo proti transseksualnim kopalnicam ali istospolnim porokam. Prepozno pa je. Evangelij življenja smo morali oznanjevati že leta 1968, ko Humanae Vitae zavrnil kulturo smrti. Že leta 1990 smo morali "zavzeti vse moči Cerkve za novo evangelizacijo", za kar nas je prosil Janez Pavel II. [1]Redemptoris Missio, n 3 ne čakam, da bodo barbari že razbili vrata. Morali smo postati »preroki nove dobe« že leta 2008, ko je Benedikt govoril na svetovnem dnevu mladih, in ne čakati, da nas preplavijo lažni preroki. Torej, prepozno je, da obrnemo plima zla v tem smislu zdaj mora teči svojo pot. Človek sam je na široko odprl vrata Konjanikom apokalipse z institucionalizacijo kulture smrti. Preprosto povedano: poželi bomo, kar bomo posejali.
Toda kar ni prepozno, je poslušati Jezusu, ki še naprej vodi svojo Cerkev skozi to temno obdobje z glasom prerokba.
A žal so mnogi izgubili sposobnost slišati preroški Kristusovega glasu ravno zato, ker nimajo več otroška srca. V zgodnji Cerkvi je sveti Pavel povabil prerokbo, da se govori »na zboru«. Danes se prerokbe naravnost prezirajo, če ne prepovejo v nekaterih škofijah. Kaj se je zgodilo z nami? Kakšen duh je imel Cerkev, da ne pozdravljamo več glasu dobrega pastirja, ki je rekel, da ga bomo poznali?
Ovce moje slišijo moj glas; Poznam jih in sledijo mi. (Janez 10:27)
Da, mnogi pravijo, da prerokb ne bodo poslušali, če jih ne odobrijo. Toda to je enako dušenje duha! Kako lahko Cerkev zazna prerokbo, če je ne bomo niti poslušali?
Mnogi moji otroci ne vidijo in ne slišijo, ker nočejo. Ne sprejemajo mojih besed in mojih del, vendar moj sin prek mene kliče vse. —Naša gospa iz Međugorja (domnevno) do Mirjana, Junij 2, 2016
Kaj bodo storili ljudje, če se jim bo sredi noči prikazal angel in rekel: "Čas je, da svojo družino odpeljete v zavetje. " Ali bodo odgovorili: »To je zelo lepo. Toda dokler moj škof ne bo odobril tega sporočila, bom ostal tukaj, hvala. " Moj Lord, če bi sveti Jožef čakal, da verske oblasti odobrijo njegove sanje, bi bil morda še vedno v Egiptu!
Imamo vsa orodja, ki jih potrebujemo za prepoznavanje prerokbe - Biblijo in katekizem za začetek, in upam, da je škofova voljna razločila. Toda tudi mi smo naivni, če mislimo, da bodo prerokbe povsod v Cerkvi sprejeli z rožami in aplavzi. Ne, takrat so preroke kamenjali, zdaj pa jih kamenjamo. Koliko Božjih prerokov je bilo skozi stoletja »neodobrenih«? V naših časih sv. Pio in Faustina mi prideta na misel. Postali smo tako mlačni, prestrašeni in celo cinični karkoli mistično, da novim ateistom ni treba utišati naših prižnic. To počnemo sami!
Nekateri gredo tako daleč, da rečejo: "To je zasebno razodetje, zato mi ni treba verjeti v to." Če škof razglasi to ali ono prikaznost ali prerokbo za pristno, kar pomeni Bog nam govori skozi to posodo, kaj pravimo, ko rečemo nebu: "Ni mi treba poslušati!" Ali je kaj, kar pravi Bog, nepomembno? Ali smo pozabili, da je večina naukov svetega Pavla v Novi zavezi prišla osebno do njega kot »zasebna razodetja«? Čutim, kako je Jezus še enkrat zajokal:
Kajti srce teh ljudi je postalo otopelo, ušesa so zaslišana in oči zaprte, da ne bi zaznali z očmi in slišali z ušesi ter razumeli s srcem in se obrnili name, da jih ozdravim . (Mat. 13:15)
Po današnji maši, ko me je Gospodov glas stresel do temeljev, mi je dal naslov današnjega pisanja, kot običajno: Zadnja trobenta. Le redki se zavedajo, da smo v zadnjih minutah zadnjih ur usmiljenja pred vrati pravičnosti se začne odpreti. Prihaja točka, ko Usmiljenje ni več usmiljeno, kdaj Justice je bolj usmiljen.
Nekateri so me imenovali prerok pogube in mraka. Povem pa vam, kaj je poguba in mrak: kultura, ki legalizira umore bolnih, trpečih in ostarelih; družba, ki zapira podjetja, nakupovalna središča in cerkve, ker smo prekinili in preprečili prihodnost; kultura, ki spodbuja pornografijo in pušča posledice uničenja v življenju moških in žensk; kultura, ki majhne otroke uči, da dvomijo o svoji spolnosti in eksperimentirajo z njo, s čimer uničujejo njihovo nedolžnost in jim umrjajo; družba, ki v imenu »pravic« odpira svoje kopalnice in sobe za spolne perverznike; svet, ki stoji na robu tretje svetovne vojne z najbolj nerazumljivim orožjem za množično uničevanje. Kdo je tu dobavitelj pogube in mraka?
Pravite, "Gospodova pot ni poštena!" Sliši zdaj, hiša Izraelova: Ali je moj način nepošten? Ali vaši načini niso krivi? (Ezekiel 18:25)
Kar leži na obzorju, je prihodnost polna upanja. Kdor bere Ali Jezus res prihaja? mora biti napolnjen s strahospoštovanjem, kaj Bog načrtuje za zadnjo fazo tega sveta. Pred porodom pa pride do porodnih bolečin. In zdaj so nenadoma nad nami. Vsaj tisti z očmi to lahko vidijo, lahko občutek to. Toda tisti, ki so se odločili za epidural udobja, užitka in posvetnega bogastva, komaj spoznajo tisto, kar jih je že doletelo kot tat v noči. Črnilo se še ni posušilo na nacionalnih in mednarodnih sporazumih, ki bodo razdelili skupnosti, ko bo evangelij postal nezakonito, nadomestili diabolični "zakoni", ki bodo očeta obrnili proti sinu, mamo proti hčerki, soseda proti sosedu. Zato ...
To je ura junaškega pričevanja. Čas je, da škofje in duhovniki postanejo pravi pastirji, da položijo življenje za svoje črede. Čas je, da očetje položijo življenje za svoje otroke. Čas je, da se ljudje dvignejo iz dremeža greha in okajajo Duha sveta. Ženske bodo ozdravile, ko bodo moški spet postali moški, in s tem bo obnovljena družina.
Bog se ne bo več sprijaznil s hromo Cerkvijo. Izbrati moramo, komu bomo sledili zdaj: Kristus ali duh antikrista.
Če smo z njim umrli, bomo tudi živeli z njim; če bomo vztrajali, bomo tudi kraljevali z njim. Toda če mu zanikamo, bo zanikal nas. Če smo nezvesti, ostane zvest, saj se ne more odrekati. (2. Tim 2: 11-13)
V bližnji prihodnosti bomo preživeli nekaj zelo bolečih trenutkov, pa tudi trenutke velike slave. Ljubezen vedno preseneti. Prebudili se bomo ... treba je pretresti ves svet. Cerkev morajo biti prečiščen. Izgubila se je in ko njena svetilka ne gori več močno, ves svet je potopljen v temo.
Zadnja trobenta opozorila in priprave, zato bi bilo dobro, da razmislimo, se pokesamo in ponovno določimo prednostne naloge. To so Noetovi dnevi in vsakdo se mora vprašati, ali je že v skrinji.
Dnevi so na dosegu roke in izpolnitev vsake vizije. Kajti v hiši Izraelovi ne bo več nobenega lažnega vida ali laskavega vedeževanja. Toda jaz, Gospod, bom govoril besedo, ki jo bom govoril, in se bo izvršila. Ne bo več zamujalo, toda v vaših dneh, o uporniška hiša, bom govoril besedo in jo izvajal, pravi Gospod Bog ... (Ezek 12: 23-25)
POVEZANO BRANJE
Opombe
| ↑1 | Redemptoris Missio, n 3 |
|---|