TAMO so časi, ko so preizkušnje tako močne, skušnjave tako močne, čustva tako vpletena, da je spomin zelo težaven. Želim moliti, toda v mislih se mi vrti; Želim si spočiti, a moje telo se navija; Želim verjeti, toda moja duša se bori s tisoč dvomi. Včasih so to trenutki duhovna vojna -napad sovražnika, da bi dušo odvrnil in pognal v greh in obup ... vendar ji je Bog vseeno dovolil, da je duši omogočil, da je videla svojo šibkost in nenehno potrebo po njem ter se tako približala izvoru svoje moči.
Pokojni p. George Kosicki, eden od »dedov«, ki je sporočil sporočilo o Božji usmiljenosti, ki je bilo razkrito sveti Faustini, mi je poslal osnutek svoje močne knjige, Faustino orožje, preden je umrl. Fr. George identificira izkušnje duhovnega napada, ki jih je preživela sv. Faustina:
Neutemeljeni napadi, odpor do določenih sester, depresija, skušnjave, čudne podobe, ni se mogla spomniti na molitev, zmedenost, ni mogla razmišljati, nenavadna bolečina in je jokala. - p. George Kosicki, Faustino orožje
Nekatere lastne "napade" celo opredeli kot "koncerte" glavobolov ... utrujenost, viseči um, "zombi" glavo, napade zaspanosti med molitvijo, nepravilen vzorec spanja, poleg dvomov, zatiranja, tesnobe, in skrbi. '
V takih časih se morda ne bomo poistovetili s svetniki. Ne moremo se predstavljati kot Jezusovi tesni sopotniki, kot sta Janez ali Peter; počutimo se še bolj nevredni kot prešuštnica ali krvavka, ki se ga je dotaknila; niti počutiti se nismo sposobni, da bi z njim govorili kot z gubavci ali Betsaidinim slepcem. Včasih se počutimo preprosto paraliziran.
PET PARALITIKA
V priliki o paralitiku, ki je bil Jezus spuščen na noge skozi strop, bolnik ne govori ničesar. Predvidevamo, da želi biti ozdravljen, vendar seveda ni imel moči, da bi se sploh postavil na Kristusove noge. Bil je njegov prijatelji ki ga je pripeljal pred obraz usmiljenja.
Druga "paralitična" je bila Jairova hči. Umirala je. Čeprav je Jezus rekel: »Naj otroci prihajajo k meni,« ni mogla. Ko je govoril Jarius, je umrla… in tako je Jezus odšel k njej in jo obudil iz mrtvih.
Umrl je tudi Lazar. Ko ga je Kristus obudil, je Lazar iz njegovega groba izstopil živ in vvezan v pokopališče. Jezus je zbranim prijateljem in družini naročil, naj odstranijo pokopne krpe.
Tudi stotnikov služabnik je bil »paralitik«, ki je bil blizu smrti, preveč bolan, da bi sam prišel k Jezusu. Toda tudi stotnik se ni zdel vreden, da je Jezus vstopil v njegovo hišo in prosil Gospoda, naj izreče le besedo zdravljenja. Jezus je to storil in služabnik je ozdravel.
In potem je tu še "dobri tat", ki je bil tudi "paralitik", z rokami in nogami pribit na križ.
"PRIJATELJI" PARALITIKE
V vsakem od teh primerov je »prijatelj«, ki paralizirano dušo pripelje v Jezusovo navzočnost. V prvem primeru so pomočniki, ki so paralitika spustili skozi strop, simbol duhovništvo. Po zakramentalni spovedi pridem k duhovniku »takšen, kakršen sem«, in on, ki predstavlja Jezusa, me postavi pred Očeta, ki nato izgovarja, kot je Kristus storil ohromljenemu:
Otrok, odpuščeni so ti grehi ... (Marko 2: 5)
Jair predstavlja vse tiste ljudi, ki molijo in posredujejo za nas, vključno s tistimi, ki jih še nismo srečali. Zvesti verniki vsak dan v mašah, ki jih govorijo po vsem svetu, molijo: »… In prosim Blaženo devico Marijo, vse angele in svetnike ter vas, moje brate in sestre, da molite zame za Gospoda, našega Boga.
Prišel je še en angel in se postavil pred oltar z zlatim kadilcem. Darovali so mu veliko količine kadila, skupaj z molitvami vseh svetih, na zlati oltar pred prestolom. Dim kadila skupaj z molitvami svetih se je dvignil pred Bogom iz angelove roke. (Razodetje 8: 3-4)
Njihove molitve povzročajo tiste nenadne trenutke milosti, ko Jezus pride k nam ko se zdi, da ne moremo priti do Njega. Jezus tistim, ki molijo in posredujejo, zlasti za ljubljene, ki so odpadli od vere, reče tako kot Jairu:
Naj te ne bo strah; samo imejte vero. (Mk 5:36)
Tisti, ki smo paralizirani, tako oslabljeni in raztreseni kot Jairova hči, moramo biti pozorni le na Jezusove besede, ki bodo prišle v takšni ali drugačni obliki in ne zavrnite jih iz ponosa ali samopomilovanja:
»Zakaj ta metež in jok? Otrok ni mrtev, ampak spi ... Deklica, rečem ti, vstani! .. «[Jezus] je rekel, da ji je treba dati kaj pojesti. (Ml 5:39. 41, 43)
To pomeni, da Jezus ohromljeni duši reče:
Zakaj ves ta metež in jok, kot da ste izgubljeni? Ali nisem dobri pastir, ki je prišel ravno po izgubljene ovce? In tu sem! Niste mrtvi, če vas je LIFE našel; niste izgubljeni, če je pot prišla k vam; niste neumni, če vas RESNICA govori. Vstani, duša, vzemi svojo preprogo in hodi!
Nekoč sem v času obupa objokoval Gospoda: »Sem kot mrtvo drevo, ki, čeprav je zasajeno s tekočo reko, ne more pritegniti vode v svojo dušo. Ostajam mrtev, nespremenjen, brez obrokov. Kako naj ne verjamem, da sem prekleta? " Odziv je bil osupljiv - in zbudil me je:
Prekleti ste, če ne zaupate v Mojo dobroto. Na vas ni, da določite čas ali letni čas, kdaj bo drevo obrodilo sadove. Ne obsojajte se, ampak nenehno ostanite v mojem usmiljenju.
Potem je tu še Lazar. Čeprav je bil vstal od mrtvih, so ga še vedno zavezale krpe smrti. Predstavlja krščansko dušo, ki je rešena - vstala v novo življenje -, a jo vseeno bremenijo greh in navezanost, »... posvetna tesnoba in vaba bogastva [ki] dušijo besedo in ne obrodi sadov«(Mat. 13:22). Takšna duša hodi v temi, zato je Jezus na svoji poti do Lazarjevega groba rekel:
Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta. Če pa kdo hodi ponoči, se spotakne, ker svetlobe ni v njem. (Janez 11: 9–10)
Takšen paralitik je odvisen od zunanjih sredstev, da ga osvobodi smrtonosnega primeža greha. Sveto pismo, duhovni vodja, nauki svetnikov, besede modrega spovednika ali besede znanja brata ali sestre ... To so besede Resnica ki prinašajo življenje in sposobnost postavljanja novega način. Besede, ki bi ga osvobodile, če je dovolj pameten in skromen
ubogati njihove nasvete.
Jaz sem vstajenje in življenje; kdor verjame vame, četudi umre, bo živel in vsak, ki živi in verjame vame, ne bo nikoli umrl. (Janez 11: 25-26)
Ko je videl, da je takšna duša ujeta v svojih strupenih željah, Jezus ni navdušen nad obsodbo, temveč sočutjem. V Lazarjevem grobu Sveto pismo pravi:
Jezus je jokal. (Janez 11:35)
Služabnik stotnika je bil še ena vrsta paralitika, ki zaradi bolezni ni mogel srečati Gospoda na cesti. In stotnik je v njegovem imenu prišel k Jezusu in rekel:
Gospod, ne delaj si težav, saj nisem vreden, da bi vstopil pod mojo streho. Zato se nisem zdel vreden priti k vam; ampak reci besedo in naj moj sluga ozdravi. (Luka 7: 6-7)
To je ista molitev, ki jo izrekamo pred prejemom svetega obhajila. Ko molimo to molitev iz srca, z enako ponižnostjo in zaupanjem kot stotnik, bo Jezus prišel sam - telo, kri, duša in duh - k ohromljeni duši in rekel:
Povem vam, niti v Izraelu nisem našel take vere. (Lk 7)
Takšne besede se morda zdijo paralizirani duši, ki je tako prizadeta v svojem duhovnem stanju, kot nekoč mati Terezija, neprimerne:
Božje mesto v moji duši je prazno. V meni ni Boga. Ko je bolečina hrepenenja tako velika - hrepenim in hrepenim po Bogu ... in potem se mi zdi, da me noče - ni ga - Bog me noče. -Mati Tereza, Pridite do moje luči, Brian Kolodiejchuk, MC; str. 2.
Toda Jezus je res prišel do duše po sveti evharistiji. Kljub njenim občutkom je malo vere ohromljene duše, ki je morda "veliko gorčično seme", premaknilo goro s preprostim odpiranjem ust, da sprejme Gospoda. Njen prijatelj, njen "stotnik" v tem trenutku je ponižnost:
Moja žrtev, o Bog, je skrušen duh; srce skrušeno in ponižno, o Bog, ne boš se zavrtel. (Psalm 51:19)
Ne bi smela dvomiti, da je prišel, saj ga čuti na svojem jeziku v preobleki kruha in vina. Srce mora imeti le ponižno in odprto, in Gospod bo zares »obedoval« z njo pod streho njenega srca (prim. Raz 3).
In končno, tu je še "dobri tat." Kdo je bil »prijatelj«, ki je pripeljal tega ubogega paralitika k Jezusu? Trpljenje. Ne glede na to, ali gre za trpljenje, ki smo si ga prinesli mi ali drugi, nas trpljenje lahko pusti v popolni nemoči. "Slabi tat" ni hotel dopustiti, da bi ga trpljenje očistilo in ga tako zaslepilo, da je sredi njega prepoznal Jezusa. Toda "dobri tat" je priznal, da je ne nedolžen in da so bili žeblji in les, ki so ga vezali, sredstvo za pokoro, tiho sprejemanje božje volje v stiski pod krinko trpljenja. V tej zapuščenosti je spoznal Božji obraz, tik ob njem.
To je tisti, ki ga odobravam: ponižen in zdrobljen človek, ki trepeta od moje besede ... Gospod posluša uboge in svojih služabnikov ne vrti v verige. (Iz 66: 2; Ps 69:34)
V tej nemoči je prosil Jezusa, naj se ga spomni, ko je vstopil v njegovo kraljestvo. In z besedami, ki bi morale največjemu grešniku - ležečemu na postelji, ki si ga je postavil z lastnim uporom - dati največje upanje, Jezus odgovoril:
Amen, rečem ti, danes boš z mano v raju. (Luka 23:43)
POT NAPREJ
V vsakem od teh primerov je paralitik na koncu vstal in spet hodil, vključno z dobrim tatom, ki je po zaključku potovanja po dolini teme hodil med zelenimi pašniki.
Rečem ti, vstani, vzemi svojo preprogo in pojdi domov. (Mk 2:11)
Dom za nas je preprosto božja volja. Čeprav lahko občasno preživimo paralizo, čeprav se ne moremo spomniti, se lahko odločimo ostati v Božji volji. Še vedno lahko izpolnimo trenutno dolžnost, tudi če v naših dušah izbruhne vojna. Kajti Njegov »jarem je lahek in breme lahko«. In zanašamo se lahko na tiste "prijatelje", ki nam jih bo Bog poslal v našem trenutku.
Bil je šesti paralitik. Bil je Jezus sam. V uri svoje agonije je bil v svoji človeški naravi tako rekoč "ohromljen" zaradi žalosti in strahu pred potjo, ki je ležala pred njim.
"Moja duša je žalostna, celo do smrti ..." Bil je v taki agoniji in molil je tako goreče, da je njegov znoj postal kot kapljice krvi, ki padajo na tla. (Mt 26:38; Lk 22:44)
Med to agonijo mu je bil poslan tudi »prijatelj«:
... da bi ga okrepil, se mu je prikazal angel iz nebes. (Lk 22:43)
Jezus je molil,
Abba, oče, vse ti je mogoče. Vzemi mi to skodelico, vendar ne tega, kar bom jaz, ampak kar ti. (Mk 14:36)
S tem je Jezus vstal in molče prehodil pot Očetove volje. Paralitična duša se lahko iz tega nauči. Ko smo v suhi molitvi utrujeni, se bojimo in izgubljamo besede, je dovolj, da v preizkušnji preprosto ostanemo v Očetovi volji. Dovolj je, da tiho pijemo iz keliha trpljenja z otroško vero Jezusa:
Če spoštuješ moje zapovedi, boš ostal v moji ljubezni, tako kot sem spoštoval zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. (Janez 15:10)
Prvič objavljeno 11. novembra 2010.
POVEZANO BRANJE
Mir v prisotnosti, ne v odsotnosti
Na trpljenje, Odprto morje
Niz spisov, ki obravnavajo strah: Ohromljen zaradi strahu
