Čas groba

ZDAJ BESEDA O MASOVNIH BRANJIH
za 6. december 2013

Liturgična besedila tukaj

Neznan umetnik

KDAJ Angel Gabriel pride k Mariji in ji naznani, da bo spočela in rodila sina, ki mu bo "Gospod Bog dal prestol očeta Davida", ^[1]Luka 1: 32 ona se na njegovo oznanilo odzove z besedami, "Glej, jaz sem Gospodova služkinja. Naj mi bo storjeno po vaši besedi«. ^[2]Luka 1: 38 Nebeški dvojnik tem besedam je pozneje verbalizirano ko se Jezusa približata dva slepca v današnjem evangeliju:

Ko je Jezus šel mimo, sta mu slepila dva slepca, ki sta vpila: "Davidov sin, usmili se nas!"

Jezus vstopi v njihovo hišo - a jih nato preizkusi. Kajti kot smo slišali v včerajšnjem evangeliju,

Ne bodo vsi, ki mi rečejo: 'Gospod, Gospod,' vstopili v nebeško kraljestvo. (prim. Matej 7)

Jezus jih vpraša: "Ali verjamete, da lahko to storim?"Ko dajo svoj fiat," Da, Gospod, "odgovori:

Naj se to naredi za vas glede na vašo vero.

Ko v svojem trpljenju zavpijemo Jezusu, Sin Davidov, usmili se me, vstopi v našo hišo in reče, Mi zaupaš? Kako nam to reče Jezus? Če dovolimo, da nas okoliščine našega življenja pustijo nekoliko v temi, kjer ne moremo videti rešitev, kjer naše človeško razmišljanje odpove, kjer se celo počutimo, kot da nas je Bog zapustil.

... saj hodimo po veri, ne po pogledu. (2. Kor. 5: 7)

Me boš počakal, On reče? Ampak čakanja ne prenesemo! Pogosto začnemo godrnjati in se pritoževati, postajati zagrenjeni do Boga, kratkovoljni do bližnjega, negativni in depresivni. "Bog me ne posluša ... Ne sliši mojih molitev ... Vseeno mu je!" Mar niso to rekli Izraelci v puščavi? Smo kaj drugačni?

Bog je dovolil preizkušnje, da bi preizkusil njihovo vero. Toda kaj pomeni "preizkusiti svojo vero"? Na to ne bi smeli gledati kot na nekakšen šolski izpit:

• a) Ali verjamete?
• b) Ali ne verjamete?
• c) Nisem prepričan.

Namesto tega je preizkušanje naše vere enakovredno prečiščevanje to. Zakaj? Ker bolj čista bo naša vera, bolj jo bomo glej Ta, ki je izpolnitev našega vsakega hrepenenja. To je kot ljubimec, ki se sprehaja po hribih in gorah, mestnih ulicah in obvoznicah, išče in kliče po svojih zaročenih. In ko jo najde, je našel vse. Vzemi jo k sebi v zakon in oba postaneta eno.

Videti Boga pomeni najti ga in postati eno z njim, postati kot Njega.

... mi bomo podobni njemu, saj ga bomo videli takšnega, kakršen je. Vsak, ki ima na sebi to upanje, se naredi čist, kot je čist. (1. Janezovo 3: 2-3)

Tako preizkuša, ali bolje, očisti vašo vero tako da boste izpolnjeni s čedalje večjim zaupanjem vanj. Bog ni sadohist! Svojega otroka ne muči. V srcu je tvoja sreča!

Takrat se zdi, da vsa disciplina ni razlog za veselje, temveč za bolečino, toda kasneje prinaša mirne sadove pravičnosti tistim, ki so v njej usposobljeni. (Heb 12:11)

Za tiste, ki Počakaj zanj v lončku.

Kajti v ognju se zlato preizkuša, izbrani pa v lončku ponižanja. Zaupaj v Boga in on ti bo pomagal; poravnajte se in upajte vanj ... Blagor čistim srcem, ker bodo videli Boga. (Sir 2: 5-6; Mat. 5: 8)

Sveta Katarina Sienska je zapisala,

Kajti če v težavah ne bi dali resničnega dokaza potrpljenja, ampak se skušamo izogniti težavam ..., bi bil to jasen znak, da ne služimo svojemu Stvarniku in da se ne pustimo, da bi nas vodil, če bi sprejel ponižno in z ljubeznijo kar nam da naš Gospod. To ne bi dokazovalo vere, da nas ima rad naš Gospod. Kajti če bi resnično verjeli v to, ne bi mogli nikoli v ničemer najti kamna spotike. Cenili bi in spoštovali roko [ki ponuja] grenkobo stiske enako kot roko [ki ponuja] blaginjo in tolažbo, ker bi videli, da je vse narejeno iz ljubezni. -iz Pisma svete Katarine Sijenske, Zv. II; ponatisnjeno v Veličastno, December 2013, str. 77

Sicer pravi, da smo v bistvu slepi.

Že samo dejstvo, da tega nismo videli, bi pokazalo, da smo postali služabniki naše sebične čutnosti in duhovne samovolje ter da smo jih naredili za svojega Gospoda in si zato dovolimo, da jih vodijo oni. —Ibid. 77.

Zaupati v Boga popolnoma je prvi korak, da ga začnete videti, najti tistega, ki je vaš ljubljeni, vstopiti v Mesto radosti ...

... Da lahko gledam na Gospodovo ljubezen in razmišljam o njegovem templju. (Psalm 27)

In bratje in sestre, za to ni treba vzeti vse življenje! Vstop v Mesto radosti in vzpon na njegove dvorce se lahko zgodi dokaj hitro, "po vaši veri". Bolj ko postanete kot majhen otrok, se predajate, zaupate in ponižno čakajoč nanj, bolj se vam bodo odprle oči, ki vam bodo omogočile, da ga "vidite". Kot piše v prvem branju danes,

O nizko bo našel veselje v Gospodu in slaba veselite se svetega Izraela. (Izaija 29)

"Ubogi" in "revni" so tisti, katerih zaklad je božja volja, ki ga skušajo živeti v vsakem trenutku in si prizadevati ...

... za tisto svetost, brez katere nihče ne bo videl Gospoda. (Heb 12:14)

Toda tudi takrat se lahko znajdete pokopani pod tisoč težavami. Kaj se torej zahteva od vas? Da ga čakam. Počakati na Njegov čas. Počakati, da se vrne nagrobnik. Se spomnite, da ste ta teden brali o bolnih in šepavih, ki so prišli k Jezusu, da bi se ozdravili? Piše, da so bili z njim Tri dni preden je dokončno pomnožil hrano in jih nahranil. To je simbolično za tri dni, ki jih je Jezus preživel v grobu ... tisti čas čakanja, ko se vam zdi, da ste križani, izpraznjeni, ponižani in na videz zapuščeni. Če pa počakate, če se ne »poskušate izogniti težavam«, kot pravi Katarina, potem bo prišla moč vstajenja.

Ta čas čakanja je torej čas za molitev z besedami današnjega psalma:

Verjamem, da bom videl GOSPODOVO blagodat v deželi živih. Čakajte GOSPODA s pogumom; bodi trden in čakaj na GOSPODA. (Psalm 27)