"Kristusov pasijon"
IMEL SEM trideset minut pred mojim srečanjem s klarisami nenehnega čaščenja v svetišču Najsvetejšega v Hancevilleu v Alabami. To so nune, ki jih je ustanovila mati Angelica (EWTN) in živi z njimi tam v svetišču.
Ko sem v Jezusu v Najsvetejšem preživel čas v molitvi, sem se sprehajal zunaj, da bi se malo nadihal. Naletel sem na križ v naravni velikosti, ki je bil zelo grafičen in je prikazoval Kristusove rane, kakršne bi bile. Pokleknil sem pred križem ... in nenadoma začutil, da sem vlečen v globok kraj žalosti.
Čez nekaj časa in solz sem rekel: "Gospod ... zakaj me nisi zapustil grešnika?" In takoj sem v srcu zaslišal, "Ker me nisi zapustil."
Vstal sem in objel okrvavljene noge pred seboj in čez nekaj časa zavpil: "Gospod, obljubim, da nikoli ne bom storil smrtnega greha ali kakršnega koli greha proti tebi." Toda takoj, ko sem izgovoril te besede, sem začel močno začutiti svojo notranjo revščino -izgovoriti revščina.
Stal sem tam in držal noge Resnice, medtem ko sem stal v resnici.
"O moj Jezus. S čim moram izpolniti svoje obljube? S čim jih moram izpolniti? Nimam ničesar. Moje roke so prazne!" Ne morem si razložiti žalosti, ki sem jo čutil v srcu. Vsaka trunka moje duše je želela biti zvesta Jezusu, kljub temu pa sem se počutila popolnoma nesposobna, da bi mu kaj dala.
"Gospod ... s čim držim obljubo !?"
In potem je Jezus odgovoril: "Dal ti bom svojo mamo."
Njegove besede so bile kot tresk grmenja ... in jok se je spremenil v jecanje. Jasneje sem razumel vlogo Jezusove matere. Dana nam je, da smo lahko oblikovani v njeni duhovni maternici. Vzgajajo in negujejo nas njene zveste roke, oblikovane in oblikovane v njenem Brezmadežnem Srcu, vodene in hranjene z njeno Modrostjo in krepostjo, zaščitene in zaščitene v svojem plašču in molitvah. Ona, ki je polna milosti je dana nam, ki imamo padel iz milosti.
Apostol Janez mi je zabliskal v misli in Jezus mu je dal Marijo pod križem. "Tu je tvoja mati ...", je rekel Kristus. "Tu je tisti, ki ti bo mater."
Spet sem pomislil na Gospodove prejšnje besede, "Ker me nisi zapustil."
"Ampak Gospod, jaz imajo zapustil te v moji grešnosti. "
"Da, kot Janez, ki je zapustil vrt kot vsi drugi ... Potem pa se je vrnil k Meni pod moj Križ. VRNIL SE JE."
Razumel sem ... Jezus spregleda naše grehe, ko se vrnemo k njemu, kot da ga nikoli ne bi zapustili.
Usmiljenje je zdaj teklo po meni v brezkrvnem toku. Ta Kristus, s katerim sem bičal in ga prebil my grehe, tolažilo me. In Dal mi je svojo mater.
"Da, Gospod. Pozdravljam jo v svojem domu; spet jo vzamem v svoje srce ... zdaj in za vse večne čase."
Pogledal sem uro. Čas je bil, da se srečamo z redovnicami.
"Glej, tvoja mati!" In od te ure jo je učenec odpeljal k sebi domov. (Janez 19:27)
... če smo neverni, ostane zvest - saj se ne more odrekati. (2. Tim 1:13)
Ne boj se, ker sem te odkupil; Klical sem te po imenu, ti si moj ... v mojih očeh si dragocen in počaščen in ljubim te ... (Izaija 43: 1, 4)
Božanski Odrešenik želi prodreti v dušo vsakega trpečega skozi srce njegove svete Matere, prve in najbolj vzvišene od vseh odrešenih. Kot da bi nadaljeval to materinstvo, ki mu je z močjo Svetega Duha dalo življenje, je umirajoči Kristus podelil vselej Devici Mariji nova vrsta materinstva -duhovno in univerzalno - do vseh človeških bitij, tako da bi lahko vsak posameznik med romanjem vere skupaj z njo ostal tesno povezan z njim do križa in da bi vsaka oblika trpljenja, ki je z močjo ta križ ne bi smel postati več človekova šibkost, temveč božja moč. -Salvifici Doloros, 26; Apostolsko pismo JPII, 11. februar 1984
