ZAKAJ ali mi Bog dovoli, da trpim na ta način? Zakaj obstaja toliko ovir za srečo in rast v svetosti? Zakaj mora biti življenje tako boleče? Zdi se mi, kot da grem iz doline v dolino (čeprav vem, da so vmes vrhovi). Zakaj, bog?
REKA SE OBRNE
Številne večje reke tečejo od gorskih ledenikov in po kopnem najdejo pot do morja ali do številnih pritokov in jezer. Ta velika količina vode ne preseka naravnost do očitnega cilja; raje se vije in zvija in zavija na videz neskončno potovanje. Na svoji poti naleti na številne ovire in ovire, ki bi naenkrat preprečile nadaljnje napredovanje ... toda ko se vsaka ovira umakne vodam, se naredi nova pot in reka napreduje.
Tako je bilo tudi z Izraelci, ko jih je Bog vodil iz Egipta, skozi Rdeče morje in v puščavo. 
Njihova pot v obljubljeno deželo bi morala biti nekaj dni. Namesto tega je trajalo štirideset let. Zakaj se zdi, da je Bog ubral »dolgo pot«? Zakaj ni takoj vodil Izraelcev sredi njihove hvale in veselja zaradi njihovega odrešenja od faraona v deželo, v kateri teče mleko in med?
Zakaj, moj Jezus, dovoliš, da moje zmage in radosti padejo v roke razbojnikom, ki me pustijo pretepenega in modrega ob cesti? Kot reven človek iz vaše prilike sem tudi jaz na prijetnem sprehodu. Želim si le miru in tišine ter preprostega obstoja. Kdo so ti fantomi, ki se spustijo name, spremenijo dan v noč, jutranjo dišavo v dim žalosti in nekoč čisto pot v goro težav? Moj bog, zakaj se zdiš tako daleč - ti, ki si bil moj spremljevalec? Kam si šel? Zakaj, ko si me oceana šele za obzorjem, obrnil nazaj proti suhi in samotni puščavi?
REKA ŽIVLJENJA
Jezus je rekel:
Kdor verjame vame ... 'Iz njegovega srca bodo tekle reke žive vode.' (Janez 7:38)
Vaše srce je kot surova pokrajina in Sveti Duh, ki je ta reka življenja, začne izvirati iz vašega krsta, ki oblikuje in oblikuje vašo dušo, ko teče. Kajti čeprav je naš greh opran, so naše duše še vedno podvržene šibkosti mesa, nagnjenosti k strastem, "vse, kar je na svetu, čutna poželenje, vaba za oči in pretenciozno življenje ...«(1. Janezovo 2:16).
Od kod prihajajo vojne in od kod prihajajo konflikti med vami? Ali se ne bojijo vaše strasti med vašimi člani? (Jakob 4: 1)
Ta notranja vojna je posledica tiste prve "jezu", ki sta jo zgradila Adam in Eva, tiste prvotne ovire, ki je zadala smrtni udarec blaginji in oseki, ki je tekla med človekom in njegovim Stvarnikom. Do takrat sta bila človek in njegov Bog združen tako, kot se plaža in ocean mešata in prekrivata. Toda greh je postavil gorsko pokrajino oddaljenosti med nami in Božjo svetostjo. Ker smo narejeni po Božji podobi, narejeni z darilom razuma, vesti in svobodne volje - sposobnosti, ki imajo moč, da zagrešijo veliko zlo in so podvržene prevari -, je rana globoka ... tako globoka, da je Bog moral umreti v našem mesu da bi začeli obnavljati njegovo ljubljeno stvaritev. V Jezusu smo našli svoje zdravljenje in osvoboditev.
Čeprav je naše odrešenje mogoče doseči v enem trenutku ob krstu, naše posvečenje ni (ker vsi na koncu grešimo). Človeška duša je velika skrivnost, ki je ne more osvojiti niti človek sam. Samo Bog lahko. Tako je Sveti Duh poslan kot naš zagovornik, naš Pomočnik, da nas preoblikuje in oblikuje nazaj v božanski vzorec, v katerem smo bili ustvarjeni, 
vzorec, ki je, z eno besedo, ljubezen. Sveti duh prihaja kot hitra reka, da nas na novo ustvari v podobi, v kateri smo bili vedno namenjeni.
Koliko pa je ovir za ljubezen! Koliko ovir je pri dajanju in dobrodelnosti! In prav zaradi tega trpimo. Ne zato, ker Bog izreka kazen za vsak naš prekršek, ampak s trpljenjem močne sile reke življenja razbijejo ljubezen do sebe. Bolj ko se stari jaz umakne novemu, bolj postajamo sami- kdo smo bili resnično ustvarjeni. Bolj ko smo sami, bolj smo sposobni združiti se z Bogom, sposobni tistega veselja, miru in ljubezni, ki je Njegovo bistvo. In ta proces je boleč. To je proces, ki nas mora pravzaprav popolnoma odvzeti od starega jaza, da nas obleče v novo.
RAVNI HITRI
Težko je to videti sredi sojenja. Sredi skušnjave je težko zaznati, da to, kar prenašam, če vztrajam, 
pravzaprav me vedno bolj približuje Neskončnemu oceanu. Takrat vse, kar vidim in čutim, so strašni udarni valovi dvoma, mamljive kapljice v greh, neravne skale laži in krivde. Počutim se, kot da bi me naključno premetavalo v življenju, ki niti ne nagrajuje dobrega niti ne kaznuje slabega, ampak je zgolj kaotičen razplet vsakega trenutka, dokler ne umrem.
Toda resnica je, da ta mogočna reka v sebi ustvarja lepoto. Medtem ko v trenutku vidim le podrte skale in podrta drevesa od udarcev teh masivnih valov, se mi v duši v resnici zgodi čudovito, če še naprej ostajam v procesu. (Da, lahko neprestano grešite, padete in se spotikate. Če pa se nenehno vračate k Bogu z iskrenim srcem, ostajate v postopku!) Bistvo je v tem: Bog vas je ustvaril lepega, srečnega in sveti. Njega bolj kot tebe in mene zanima vaša popolnost, saj ve, kako lepe so naše duše! To je pravzaprav globoka rana v božjem srcu ... Bog, ki hrepeni po tem, da bi videl svojo dušo bližje njegovi, žejen po času, ko bi ga ljubil z vsem srcem, dušo, umom in močjo, kajti takrat boš popolnoma človek, takrat boš spoznal svoj največji potencial ! Kako daleč pa se zdi to, ko se pogledam v ogledalo. In tudi Bog to ve. Ve, kako žalostna sem, ko se vlečem zanj ... toda zdi se mi, da pada neskončnost stran od njegovih rok.
Ne boj se svojega Odrešenika, o grešna duša. Naredim prvi korak k vam, saj vem, da se sami ne morete dvigniti k meni. Otrok, ne beži pred svojim Očetom; bodite pripravljeni na odkrit pogovor s svojim Bogom usmiljenja, ki želi spregovoriti s pomilostljivimi besedami in razkošno prositi svojo milost nad vami. Kako drago mi je tvoja duša! Tvoje ime sem napisal na svojo roko; vrezan si kot globoka rana v Mojem Srcu. -Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik svete Faustine, n. 1485
Moji ljubljeni brat in sestre, nekaj morate storiti. Tudi če ste popolnoma brez kreposti, tudi če stopite pred Boga s praznimi rokami in z umazanim srcem kot berač pred vrati narodne kuhinje ... morate zaupanje. Zaupajte v Božjo ljubezen in načrt za vas. Te besede pišem z določenim svetim strahom v srcu. Vem, da bodo nekatere duše preveč ponosne, da bi jim zaupale, preveč ponosne, da bi se ponižale kot majhen otrok in zakričale svojega Boga ... in preživele bodo večnost jeze in ponosa ter sovraštva do svojega Stvarnika.
Toda zdaj, ta trenutek, reka teče v vaši duši, ko berete te besede. Gora težav okoli vas se lahko počuti, kot da se ruši, da je ovinek v strugi preveč za vas, preveč boleč, preveč osamljen. Tu pa ne vidite; ne morete videti velikega Gozda milosti, ki je ležal onkraj tega ovinka, ali prostranih Travnikov kreposti, ki so ležali pred vami. Obstaja samo ena pot do tega vstajenja »novega jaza«, in sicer nadaljevanje po tej poti, v tej Dolini Sence Smrti, v duhu zaupanje. To je križev pot. Druge poti ni.
O duša, potopljena v temo, ne obupaj, Vse še ni izgubljeno. Pridite in se zaupite svojemu Bogu, ki je ljubezen in usmiljenje. - n. 1486
Ne morem občutek Bog govori te besede, ko jih pišem, in če bi vam lahko opisal absolutna ljubezen v njih, vaši strahovi bi izginili kot megla v plamenih! Naj te ne bo strah! Ne bojte se tega trpljenja, saj v vašem življenju ni dovoljena niti kapljica brez božje dopustilne volje. Vse je določeno, da vreže v vas in zunaj, dušo, ki je lepa, duša, ki je živa, duša, ki ima sposobnost, da zadrži Boga.
Kakšen kristjan bi bil, če v vašem življenju ne bi bolelo? Zato ga pričakujte in pozdravite, kajti bolečina je kot ogenj, ki ga je Bog poslal, da vam očisti dušo, srce in um. Zaradi tega lahko prenehate biti sebični in se odpravite k vsem bratom in sestram. Torej, ko je v vašem življenju bolečina, poskusite dodati besede: »Hvaljen bodi za bolečino!"- Služabnica Boga, Catherine de Hueck Doherty, Milost v vsaki sezoni
Zahvaljujte se v vseh okoliščinah, ker vas ni zapustil. (Kam bi šel tisti, ki je povsod?) Če pa je z vami, je vedno tako, da ne krši vaše volje. Namesto tega čaka v žejnem čakanju, da se mu približate:
Približajte se Bogu in On se bo približal vam. (Jakob 4: 8)
In spet bo prišel kot mogočna, močna, ljubeča, potrpežljiva, radostna in usmiljena Živa reka, da nadaljuje to delo, ki ga je že začel in ga bo dokončal do Gospodovega dne.
Moja usmiljenost je večja od tvojih grehov in grehov celega sveta. Kdo lahko izmeri obseg moje dobrote? Zate sem se spustil iz nebes na zemljo; zate sem se pustil pribiti na križ; zate sem pustil, da je moje Presveto srce prebodeno s sulico, s čimer sem vam na široko odprl vir usmiljenja. Pridi torej z zaupanjem, da črpaš milosti s tega vodnjaka. Nikoli ne zavrnem skrušenega srca. Vaša beda je izginila v globinah moje usmiljenosti. Ne prepirajte se z mano glede vaše bednosti. V veselje mi boste, če mi boste predali vse svoje težave in žalosti. Nakopal vam bom zaklade svoje milosti. -Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik svete Faustine, n. 1485
Tudi ko hodim po temni dolini, se ne bojim škodoval, ker si ti ob meni ... (Psalm 23: 4)
