Gorje meni!

OH, kakšno poletje je bilo! Vse, česar sem se dotaknil, se je spremenilo v prah. Vozila, stroji, elektronika, naprave, pnevmatike ... skoraj vse se je pokvarilo. Kakšna implozija materiala! Iz prve roke sem izkusil Jezusove besede:

Ne shranjujte si zakladov na zemlji, kjer molj in propad uničujeta, tatovi pa vdirajo in kradejo. Toda shranjujte zaklade v nebesih, kjer niti molj niti propad ne uničuje, niti tatovi ne vdirajo in ne kradejo. Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. (Mat. 6: 19-21)

Pogosto sem se izgubil zaradi besed in vstopil v globljo resnico: za Boga ni formule. Včasih slišim, kako ljudje rečejo: "Če samo verjameš, te bo Bog ozdravil" ali "Če samo verjameš, te bo blagoslovil." Toda to ni vedno res. Tako kot Jezus je tudi včasih odgovor, da razen križeve poti ni druge skodelice; tako kot Jezus včasih ni druge poti, razen skozi grob. In to pomeni, da moramo vstopiti v področje, kjer lahko, tako kot Jezus, samo zavpijemo, "Oče, zakaj si me zapustil?" Verjemite mi, to poletje sem rekel že tolikokrat, ko sem gledal prvo relativno finančno stabilnost, ki smo jo imeli v dvajsetih letih ministrstva, tako rekoč čez noč. Toda vedno znova sem tudi sam rekel: »Gospod, h komu bomo šli? Imate besede večnega življenja. Kaj mi lahko ponudi svet? Denar? Slava? Varnost? Vse je prah, ves prah. Toda Gospod, ne vem, kje si zdaj ... toda vseeno zaupam vate. "

Da, to je zdaj beseda za Cerkev v tej uri: spustite, spustite, spustite. Bog nam lahko da nekaj boljšega, vendar tega ne more, ko imamo polne roke. Spustiti moramo ta svet, njegove vabe in tolažbe, da nam lahko Oče podeli Prihajajoča in božja svetost. Če Bog opozori, je to zato, ker nas ima rad. In če kara, je to zato, da nas lahko blagoslovi. V vzporednem odlomku v Lukovem evangeliju Jezus pravi:

Vsi narodi sveta iščejo te stvari in vaš Oče ve, da jih potrebujete [hrana, oblačila itd.). Namesto tega iščite njegovo kraljestvo, pa še te stvari vam bodo dane. Ne boj se več, mala čreda, saj ti je Oče z veseljem dal kraljestvo. Prodajajte svoje stvari in dajte miloščino. Zagotovite si denarne vreče, ki se ne obrabijo, neizčrpen zaklad v nebesih, ki ga noben tat ne more doseči in ga molj ne uniči. (Luka 12: 30-33)

Oče nam želi podariti kraljestvo! V tem so sedanje porodne bolečine. Oče bo kmalu vzpostavil Kristusovo kraljestvo na zemlji v novem načinu, tako da bo njegova volja izpolnjena na zemlji "Kot je v nebesih." Da, še naprej moramo živeti, kot zahteva dolžnost trenutka, saj zagotovo ne moremo "Vedeti čase ali letne čase, ki jih je Oče določil s svojo avtoriteto." ^[1]Akti 1: 7 Pa vendar, Jezus ne recimo, da bi morali brati "znamenja časa." To ni protislovje. Pomislite tako. Ko je zvečer nevihta in so nebo napolnili temni oblaki, ne morete natančno vedeti, kje in kdaj bo sonce zašlo. A veste, da prihaja; veš, da je blizu sprememba svetlobe... ampak kdaj točno, ne moreš reči.

Tako je tudi v naših časih ... a Velika nevihta se zdaj razprostira po zemlji in zakriva Sonce, božansko luč resnice. Vemo, da ura postaja temnejša, saj lahko vidimo, da se svet vedno bolj izgublja in bezakonje narašča. Toda kdaj se bo ta doba končala, ne moremo zagotovo vedeti. Toda vemo, da prihaja, saj lahko vidimo, da se luč vere zatemni!

V današnjih časih, ko je na ogromnih delih sveta vera v nevarnosti, da izgine kot plamen, ki nima več goriva, je glavna prednostna naloga, da je Bog prisoten na tem svetu in da moškim in ženskam pokaže pot do Boga. Ne kateri koli bog, ampak bog, ki je govoril na Sinaju; tistemu Bogu, katerega obraz prepoznamo v ljubezni, ki pritiska "do konca" (prim. Jn 13: 1) - v Jezusu Kristusu, križan in vstal. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Pismo njegove svetosti papeža Benedikta XVI. Vsem škofom sveta, 12. marec 2009; vatican.va

To je še ena "zdaj beseda" v tem trenutku. Povedano drugače:

Na koncu lahko ozdravitev izhaja le iz globoke vere v Božjo pomirjujočo ljubezen. Krepitev te vere, njeno hranjenje in njeno sijanje je glavna naloga Cerkve v tej uri ... Te molitvene občutke zaupam priprošnji Svete Device, Matere Odrešenika. —PAPE BENEDIKT XVI, nagovor v Rimski kuriji, 20. december 2010

Veliko se govori o tem, kako moramo braniti resnice katolištva pred volkovi, ki požrejo čredo, zmedeno razpršijo ovce in nas predajo v zakol. Da, to je vse res - Cerkev je v neredu, ko se Judje gibljejo med nami. Ne moremo pa pozabiti, da ima Resnica svoje ime: Jezus! Katolištvo ni zgolj skupek nespremenljivih pravil in zapovedi; je živi pot k prijateljstvu in občestvu z Troedinim Bogom, kar je definicija sreče. Naša dolžnost je oznanjevati »Jezusa Kristusa, križanega in vstalega«, kar je predvsem sporočilo Bog nas je imel najprej rad in da smo rešeni po milosti po veri v to ljubezen. Sledi torej naš (moralni) odziv, ki je ubogati Njegovo besedo, to je življenje samo.

Če spoštuješ moje zapovedi, boš ostal v moji ljubezni, tako kot sem spoštoval zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in vaše veselje popolno. (Janez 15: 10–11)

Stopnja, do katere nismo v občestvu z Njim, temveč v občestvu, z "zemeljskimi zakladi", je stopnja, do katere bodo "molji, propadli in tatovi" prišli in nam požrli in ukradli veselje in mir. Kdo bo danes povedal svetu to resnico, če ne mi? Še več, kdo bo pokazati svetu, kako je to videti če ne mi?

Tako se danes zvečer spopadam z besedami svetega Pavla:

… Obveza mi je bila naložena in gorje, če je ne pridigam! (1. Korinčanom 9:16)

O, Jezus iz Nazareta, usmili se me in ne sodi me ostro. Tako kot Elija sem tudi jaz želel pobegniti v puščavo in umreti. Tako kot Jonah sem si tudi jaz želel, da bi me vrgli v krov in se utopil v svoji bedi. Tako kot Janez Krstnik sem tudi jaz sedel v zaporu sedanjih preizkušenj in vprašal: "Si ti tisti, ki bo prišel?" ^[2]Luka 7: 20 Pa vendar, danes ste poslali krokarja (mojega duhovnega vodjo), da mi je oživil dušo, kot ste nekoč Eliju krmil drobtine. Ta dan ste poslali kita, da me spet izbruhne v resničnost. Danes se je v mojo temno celico spustil angelski glasnik z napovedjo: »Pojdi in povej Janezu, kar si videl in slišal: slepi spet vidijo, hromi hodijo, čisti se gubavci, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, revnim jim je razglašena dobra novica. In blagor tistemu, ki se zame ne zameri. " ^[3]Luke 7: 22-23

O, Gospod Jezus, oprosti mi, ker sem se valil v samopomilovanju! Oprosti mi, ker sem tako "Zaskrbljeni in zaskrbljeni zaradi mnogih stvari," in ne boljši del,^[4]Luka 10: 42 ki naj ostane ob tvojih nogah, spojen na tvoj glas in tvoje oči. Oprostite mi, ker sem se užalil zaradi vaše dopustne volje, ki je omogočila vihar v zadevah naše družine ...

Kajti rani, a zaveže; udari, a roke mu dajo zdravljenje. (Job 5:18)

Gospod Bog, svet je ponorel. Tudi zdaj poskuša izbrisati vaše ime, spremeniti vaše zakone in dojeti iz vaših rok moč stvarjenja. Ampak Jezus, zaupam vate. Jezus upam v Tebe. In Tvoje ime, Gospod Jezus, Bom imel standard, da ga bo svet videl. Kajti ni drugega imena, s katerim bi se ljudje rešili. In s tem,

… Obveza mi je bila naložena in gorje, če je ne pridigam! (1. Korinčanom 9:16)

Nazadnje potrjujem svoje zaupanje v vas obljube. Med njimi tudi tisti »Peter je skala«, ne zato, ker je močan, ampak zato, ker je Tvoja Beseda vsemogočna. Trdim svoje zaupanje v Tvoje molitve, še posebej za Petra, ko ste rekli, »Molil sem, da vaša lastna vera ne bi propadla; in ko se vrnete nazaj, morate okrepiti svoje brate. " ^[5]Luka 22: 32 In potrjujem svoje zaupanje v vaše zagotovilo "Na tej [Petrovi skali] bom zgradil svojo Cerkev in moči smrti je ne bodo prevzele." ^[6]Matt 16: 18 Pravzaprav je bil Petrov naslednik tisti, ki je izjavil:

Gospod jasno namiguje, da Petrovi nasledniki nikoli ne bodo nikoli odstopili od katoliške vere, temveč bodo odpoklicali druge in okrepili obotavljajoče se. -Sedis Primatus, 12. novembra 1199; citiral JOHN PAUL II, Splošno občinstvo, 2. december 1992;vatican.va; lastampa.it

Zato molim, da bo papež Frančišek v prihajajoči amazonski sinodi utelešal besede, ki jih je na sinodi izjavil o družini:

Papež v tem kontekstu ni vrhovni gospodar, temveč vrhovni služabnik - »služabnik božjih služabnikov«; porok poslušnosti in skladnosti Cerkve z božjo voljo, Kristusovim evangelijem in cerkvenim izročilom, odložiti vsako osebno muho, čeprav je - po volji samega Kristusa - »vrhovni pastir in učitelj vseh zvestih« in kljub temu, da uživa »vrhovno, polno, takojšnjo in splošno navadno moč v Cerkvi«. —PAPE FRANJO, zaključna beseda o sinodi; Katoliška novinska agencija, 18. oktober 2014

Naj mu in vsem našim pastirjem podarite Duha modrosti, razumevanja, znanja in nasvetov, da bo Cerkev v tej temi znova zasijala z božjo lučjo resnice. Kajti tudi oni bodo morali reči ...

… Obveza mi je bila naložena in gorje, če je ne pridigam! (1. Korinčanom 9:16)