Občestvo v roki? Pt II

 

SAINT Faustina pripoveduje, kako je Gospod postal nezadovoljen z nekaterimi stvarmi, ki so se dogajale v njenem samostanu:

Nekega dne mi je Jezus rekel: Zapustil bom to hišo…. Ker tukaj obstajajo stvari, ki me ne motijo. In gostitelj je prišel iz tabernakelja in se počival v mojih rokah, jaz pa sem ga z veseljem postavil nazaj v tabernakelj. To se je ponovilo drugič in tudi jaz sem naredil isto. Kljub temu se je to zgodilo tretjič, toda gostiteljica se je spremenila v živega Gospoda Jezusa, ki mi je rekel: Tu ne bom več ostal! Ob tem se mi je v duši vzbudila močna ljubezen do Jezusa, odgovoril sem: "In jaz, ne bom te pustil zapustiti to hišo, Jezus!" In spet je Jezus izginil, medtem ko je Hostija ostala v mojih rokah. Še enkrat sem ga vrnil v kelih in zaprl v tabernakelju. In Jezus je ostal z nami. Zavezala sem se, da bom tri dni čaščenja opravila kot reparacijo. -Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, n. 44

Drugič se je sv. Faustina udeležila maše z namenom, da bi se popravila kazniva dejanja zoper Boga. Zapisala je:

It was my duty to make amends to the Lord for all offenses and acts of disrespect and to pray that, on this day, no sacrilege be committed. This day, my spirit was set aflame with special love for the Eucharist. It seemed to me that I was transformed into a blazing fire. When I was about to receive Holy Communion, a second Host fell onto the priest’s sleeve, and I did not know which host I was to receive. After I had hesitated for a moment, the priest made an impatient gesture with his hand to tell me I should receive the host. When I took the Host he gave me, the other one fell onto my hands. The priest went along the altar rail to distribute Communion, and I held the Lord Jesus in my hands all that time. When the priest approached me again, I raised the Host for him to put it back into the chalice, because when I had first received Jesus I could not speak before consuming the Host, and so could not tell him that the other had fallen. But while I was holding the Host in my hand, I felt such a power of love that for the rest of the day I could neither eat nor come to my senses. I heard these words from the Host: Želela sem si počivati ​​v tvojih rokah, ne samo v tvojem srcu. In v tistem trenutku sem zagledala malega Jezusa. Ko pa se je duhovnik približal, sem spet videl samo Hostijo. -Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, n. 160

Preden komentiram zgoraj, naj ponovim za tiste, ki niso prebrali I. dela tukaj. Cerkvene smernice so jasne: normativna praksa za katoličane po vsem svetu je, da prejemajo sveto evharistijo na jeziku. Drugič, tako že leta sprejemam Jezusa in bom še naprej, dokler bom le mogel. Tretjič, če bi bil papež (in hvala bogu, da nisem), bi prosil vse župnije na svetu, da znova namestijo skromno obhajilo, ki bi župljanom omogočalo prejemanje Najsvetejšega na način, ki ustreza Kdo je, da ga prejemajo : klečanje (za tiste, ki lahko) in na jeziku. Kot pravi pregovor: lex orandi, lex credendi: »Zakon molitve je zakon prepričanja«. Z drugimi besedami, način našega čaščenja mora biti v skladu s tem, v kar verjamemo. Zato je to razlog, da so katoliška umetnost, arhitektura, sakralna glasba, način našega spoštovanja in vsi okraski liturgije, ki so zrasli skozi stoletja, sami po sebi postali mistični jezik ki je govoril brez besed. Zato ni čudno, da je Satan v zadnjih petdesetih letih napadel večino tega, da bi utišal božansko (glej O orožju maše).

 

DOTIK ISUSA

Kljub temu lahko veliko sklepamo tudi iz pripovedi sv. Faustine. Prvič, medtem ko je bil Gospod nezadovoljen z nekaterimi stvarmi v domu redovnice, je bila ena izmed njih očitno ne ideja biti v rokah nekoga ki so ga ljubili. Pravzaprav je vztrajal 3 krat na tem, da je bila v njenih neposvečenih (tj. ne zakramentalno posvečenih) rokah. Drugič, pri sami maši, kjer je sveta Faustina odškodovala za »vsakršna kazniva dejanja in nespoštovanja«, se Gospod ni užaljen, ker se je dotaknil njenih rok. Pravzaprav si ga je "zaželel". Zdaj nič od tega ne pomeni, da je Jezus nakazal prednostno spremembo v današnji liturgični praksi (občestvo na jeziku), ampak da naš evharistični Gospod preprosto "počiva" na tistem, ki spoštljivo ljubi On in ja, tudi v njihovih rokah.

Za tiste, ki so zgroženi nad temi pripovedmi, bi rad usmeril tudi vašo pozornost na Sveto pismo, kjer se Jezus dvanajstim pokaže po svojem vstajenju. Še vedno v dvomih, Jezus povabi Tomaža, naj se postavi njegove prste v Njegova stran, ravno kraj, kjer je zavirala kri in voda (simbol zakramentov).

Potem je rekel Thomasu: »Daj prst sem in poglej moje roke; in iztegni svojo roko in mi jo položi v bok; ne bodite brezverni, ampak verujte. " (Janez 20:27)

In potem je bila ženska, "ki je bila grešnica", ki je vstopila v hišo, kjer je bil Jezus. Ona ...

… Prinesla alabastrovo bučko mazila in stoječ za njim pri njegovih nogah, jokajoča, mu je začela močiti noge s solzami, jih brisala z lasmi na glavi, mu poljubljala stopala in jih mazila. (Luka 7:39)

Farizeji so se zgražali. »Če bi bil ta moški prerok, bi vedel, kdo in kakšna ženska je to dotika njega, ker je grešnica. "^[1]v. 39

Tudi mnogi ljudje so mu »prinašali otroke, da bi se jih dotaknil«, učenci pa so postali »ogorčeni«. Toda Jezus je odgovoril:

Otroci naj pridejo k meni, ne ovirajte jih; kajti takim pripada Božje kraljestvo. (Marko 10:14)

Vse to pomeni, da se uči liturgična praksa sprejemanja Jezusa na jezik, ne zato, ker se nas Gospod ne želi dotakniti, ampak zato, da se spomnimo, kdo je to we se dotikajo.

 

ODGOVOR NA VAŠA PISMA

Ponovno želim poudariti bistvo te serije o obhajilu v roki: odgovoriti na vaša vprašanja, ali je nemoralno ali nezakonito sprejemati sveto evharistijo v svoje roke, kjer škofije zdaj to zahtevajo zaradi COVID-19.

Če odstavimo pozitivne komentarje duhovnikov in laikov po branju Del I, drugi so menili, da sem nekako naredil "luč" obhajila v roki. Nekateri vztrajajo, da bodo evharistijo vseeno zavrnili in namesto tega naredili »duhovno obhajilo«. Drugi so poskušali zavrniti Katehetska predavanja svetega Cirila kot morda ne njegove besede ali pa res ne kažejo na starodavne prakse. 

Dejstvo je, da je malo praks o praksi kako evharistija je bila sprejeta v zgodnjih časih. Toda tisto, kar se znanstveniki soglasno strinjajo, je, da bi bila zadnja večerja tipičen judovski seder obrok izjema Jezusa ne udeležba v "četrti skodelici".^[2]prim "Lov na četrti pokal", dr. Scott Hahn To pomeni, da bi Gospod zlomil nekvašen kruh in ga razdelil na običajen način - vsak apostol je vzel kruh v njegove roke in uživanje. Zato bi bila to najverjetneje že nekaj časa praksa prvih kristjanov.

Vsi prvi kristjani so bili Judje in so veliko let praznovali veliko noč enkrat letno, vsaj dokler je bil jeruzalemski tempelj okrog leta 70 našega štetja uničen. —Marg Mowczko, mag. V zgodnjih krščanskih in judovskih študijah; prim.  "Pasha, seder in evharistija"

Pravzaprav zagotovo vemo, da so vsaj v prvih treh do štirih stoletjih kristjani na različne načine prejemali evharistijo na dlani.

V zgodnji cerkvi so morali verniki, preden so prejeli posvečeni kruh, umiti dlani. -Bishop Athanasius Scheider, Dominus Est, str. 29.

Sveti Atanazije (298–373), sveti Ciprijan (210–258), sveti Janez Zlatousti (349–407) in Teodor Mopsuestijski (350–428) lahko vsi potrdijo obhajilo v roki. Sveti Atanazije se nanaša na umivanje rok pred sprejemom. Sveti Ciprijan, sveti Janez Zlatousti in Teodor Mopsuestijski omenjajo podobne stvari, kot so sprejemanje v desno roko, nato oboževanje in poljubljanje. —Andre Levesque, "Roka ali jezik: evharistična razprava o sprejemu"

Eno najbolj presenetljivih pričevanj v istem obdobju, ko je sv. Kir prišel iz sv. Bazilija Velikega. In kot bom razložil čez trenutek, to velja zlasti za časi preganjanja.

Dobro in koristno je vsak dan komunicirati in uživati ​​v svetem Kristusovem telesu in krvi. Kajti on jasno pravi, Kdor poje moje meso in pije mojo kri, ima večno življenjee ... Ni treba poudarjati, da nihče ni hudo kaznivo dejanje, če je kdo v času preganjanja prisiljen vzeti obhajilo v lastno roko, ne da bi bil navzoč duhovnik ali minister, če ta običaj to sankcionira sama dejstva. Vsi samotarji v puščavi, kjer ni duhovnika, se obhajijo sami, obhajilo pa imajo doma. In v Aleksandriji in v Egiptu vsak od laikov večinoma obhaja obhajilo v svoji hiši in sodeluje v njem, kadar mu je všeč ... In celo v cerkvi, ko duhovnik da porcijo, prejemnik prevzame jo s popolno močjo in jo tako z roko dvigne na ustnice. -Pismo 93

Treba je omeniti, da so evharistijo odnesli domov in da bi laiki očitno morali ravnati z gostiteljico z rokami (domneva se, da je bilo vse to storjeno z največjim spoštovanjem in skrbnostjo). Drugič, Basil ugotavlja, da je bilo to tudi v cerkvi. In tretjič, v času "preganjanja", še posebej, pravi, "ni resno kaznivo dejanje", če ga dobiš v roko. No, mi so živeti v času preganjanja. Kajti država in »znanost« nalagata in zahtevata te omejitve, nekatere pa se zdijo neutemeljene in protislovne.^[3]Obhajilo v roki? Pt. jaz

Nobeno od tega, kar sem pravkar rekel, ni nenavaden izgovor, da se zatečem k prejemu v roko ko še vedno lahko sprejemate na jeziku. Namesto tega gre za dve točki. Prva je ta, da obhajilo v roki ni izum kalvinistov, četudi so kasneje to obliko sprejeli, da bi spodkopali vero v resnično prisotnost.^[4]Škof Athanasius Schneider, Dominus Est, str. 37–38  Drugič, ni vaš duhovnik niti vaš škof, ampak samega Svetega sedeža ki je ugodilo obhajilu v roki. Vse to pomeni, da ni niti nemoralno niti nezakonito prejemati obhajilo v roki. Papež ostaja suveren glede tega, ne glede na to, ali ga kdo odobri ali ne.

 

DUHOVNO OBČESTVO?

Nekateri vztrajajo, da bi namesto obhajila v roki moral spodbujati »duhovno občestvo«. Poleg tega so nekateri bralci rekli, da so njihovi duhovniki pove jim to storiti. 

No, ali niste še slišali, da evangeličanci to že počnejo po ulici? Da, vsako nedeljo je "oltarni klic" in lahko pridete na fronto in duhovno povabite Jezusa v svoje srce. Pravzaprav bi lahko evangeličanci celo rekli: "Poleg tega imamo izjemno glasbo in močne pridigarje." (Ironija je, da nekateri vztrajajo ne v roko, da bi se uprli "protestantizaciji" Cerkve).

Ponovno poslušajte, kaj je rekel naš Gospod: "Moje meso je prava hrana, moja kri pa prava pijača." ^[5]John 6: 55 In potem je rekel: "Vzemi in jej." ^[6]Matt 26: 26 Ukaz našega Gospoda ni bil, da gledamo, meditiramo, želimo ali ustvarjamo "Duhovno občestvo" - tako lepo, kot je to - ampak jejte. Zato bi morali delati, kakor nam zapoveduje naš Gospod, na kakršen koli način je pobožen in dovoljen. Medtem ko minevajo leta, odkar sem Jezusa sprejel na dlani, je bilo vedno tako, kot sem Opisal je sveti Ciril. Priklonil sem se v pasu (kjer ni bilo obhajila); Postavil sem "oltar" svoje dlani naprej in z veliko ljubeznijo, predanostjo in premišljevanjem položil Jezusa na svoj jezik. Nato sem si pred odmikom pregledal roko, da bi se prepričal vsak delček mojega Gospoda je bil porabljen.

Povejte mi, če bi vam kdo dal zrna, ali jih ne bi držal z vso previdnostjo, pazljiv, da jih ne bi izgubil in ne bi utrpel izgube? Ali ne boste potem veliko bolj skrbno pazili, da vam ne bi padla niti drobtina, kaj je dražje od zlata in dragih kamnov? —St. Ciril Jeruzalemski, 4. stoletje; Katehetsko predavanje 23, n. 21.

Priznam, da se osebno borim z zavedanjem, da bi nekateri duhovniki odvzeli svoje črede evharistije, ker je škof dal to "začasno" obliko sprejemanja v roko. Kot je Ezekiel objokoval:

Gorje, izraelski pastirji, ki ste se hranili! Ali ne bi pastirji pasli ovc? Poješ maščobo, se oblečeš z volno, zakolješ pitance; pa ovc ne hraniš. Šibke niste okrepili, bolne niste pozdravili, pohabljene, ki jih niste povezali, zapuščene, ki jih niste pripeljali nazaj, izgubljene, ki jih niste iskali, in s silo in ostrostjo ste jim vladali. (Ezekiel 34: 2-4)

Ni liberalizem ki se tukaj obravnava, vendar legalizem. Neki duhovnik mi je pred nekaj trenutki napisal in pripomnil:

Prihaja do točke, da je predel ust še posebej zaskrbljujoč za prenos [koronavirusa] ... Škofje to premišljeno premišljujejo ... Ljudje se morajo vprašati: ali bodo vztrajali, da bo spoštovanje do Jezusa izraženo s prejemanjem jezik - starodavna praksa - ali na oltarju, ki ga tvorijo roke - tudi starodavna praksa. Vprašanje je kako se jim želi dati Jezus, ne kako vztrajajo, da bi ga sprejeli. Nikoli ne smemo biti Jezusov šef, ki nas želi napolniti s svojo prisotnostjo.

V tej luči je tu še en premislek. Morda je napaka, ki dopušča obhajilo na roki, ki jo je pred približno petdesetimi leti podelil papež, morda Gospodova določba Ravno za te dni da bi lahko nadaljeval s krmljenjem svoje črede, ko bi vlada v nasprotnem primeru lahko evharistijo popolnoma prepovedala, če bi se vztrajalo na "jeziku"?

Tako pravi Gospod Bog: »Glej ... pastirji se ne bodo več hranili. Rešil bom svoje ovce iz ust, da jim ne bodo hrana. " (Ezekiel 34:10)

Bog lahko in resnično poskrbi, da vse deluje v dobro. Toda nekateri ste rekli: "Ah, ampak zlorabe v roki! Svetogrstvo! "

 

SAKRILEGI

Da, ni dvoma, da je bila evharistija neštetokrat oskrunjena s hostijo "v roki". In tu ne govorim samo o satanistih, ki se oddaljujejo z njo, ampak tudi o povprečnem katoličanu, ki ležerno sprejme gostitelja, ne da bi upošteval ali celo verjel v to, kar počnejo. Potem pa spregovorimo še o drugi tragediji: ogromnem neuspehu kateheze v naših časih. Le malo je homilij na Resnični prisotnosti, veliko manj pa, kako sprejeti, kako se obleči pri maši itd. Kdo je torej kriv, ko pridejo katoličani v oblačilih na plaži in se odpravijo do prehoda z žvečilnimi gumi v ustih?

Poleg tega bi lahko nekatere resnične bolečine, ki jih zdaj občutijo mnogi od vas, župniki ublažili ne samo, da bi napovedovali nova pravila, temveč z nežnostjo in razumevanjem razlagali težave, ki jih to predstavlja; z razlago krivice Svetega sedeža in nato kako pravilno prejeti na roko, kjer je škof to obliko naložil. Smo družina in malo komunikacije gre daleč.

Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je japonska vizionarka sestra Agnes Sasagawa v levi roki začutila boleče stigmate, ki so ji onemogočile takšno obhajilo. Zdelo se ji je, da je to znak, ki ga bo prejela na jezik. Ves njen samostan se je posledično vrnil k tej praksi. Fr. Joseph Marie Jacque iz pariškega Društva za zunanje misije je bil eden od očividcev (čudežnih solz Gospinega kipa) in teolog, ki je globoko spoznal duhovno stanje redovnic v Akiti. "Glede tega dogodka," je p. Jožef je zaključil: "Epizoda 1970. julija nam kaže, da Bog želi, da bi laiki in redovnice prejemali obhajilo na jeziku, saj občestvo s svojimi posvečenimi rokami nosi s seboj potencialno nevarnost, da bo prizadelo in spodkopalo vero v resnično prisotnost."^[7]Akita, avtor Francis Mutsuo Fukushima

Ker je Sveti sedež dovolil obhajilo v roki, pastirji se lahko izognejo "potencialni nevarnosti, da bi prizadeli in spodkopali vero v resnično prisotnost", če izkoristijo ta trenutek za rekatehizacijo vernikov o sveti evharistiji in o tem, kako sprejeti Jezusa s primernim spoštovanjem. Drugič, verniki lahko ob tej priložnosti razpravljajo o vsebini te serije in premislijo, obnovijo in oživijo svojo predanost Svetemu zakramentu.

In nazadnje, lahko o tem razmislimo vsi. Kot krščeni kristjani je dejal sv. Pavel, "Vaše telo je tempelj Svetega Duha" ^[8]1 Cor 6: 19 - in to vključuje vaše roke in jezik. Resnica je, da veliko več ljudi uporablja svoje roke za gradnjo, božanje, ljubezen in služenje kot njihovi jeziki, ki pogosto rušijo, posmehujejo, zatirajo in presojajo.

Na katerem koli oltarju boste sprejeli svojega Gospoda ... naj bo primeren.

 

POVEZANO BRANJE

O orožju maše

Občestvo v roki? - I. del

 

Na pot z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.