Bazilika svetega Petra, pogled iz rimskih studiev EWTN
AS različni govorniki so govorili o ekumenizmu na današnji otvoritveni seji, v nekem trenutku sem začutil Jezusa, "Moji ljudje so me razdelili."
••••••
Delitev, ki se je v Kristusovem telesu, Cerkvi, zgodila več kot dve tisočletji, ni majhna stvar. Katekizem upravičeno navaja, da so bili »krivi moški obeh strani«. [1]prim Katekizem katoliške cerkve,n 817 Torej je ponižnost - velika ponižnost - nujna, ko želimo zaceliti kršitev med nami. Prvi korak je priznanje, da smo so bratje in sestre.
... nihče ne more obtožiti greha ločitve tistih, ki so trenutno rojeni v teh skupnostih [ki so posledica takšne ločitve] in so v njih vzgojeni v Kristusovi veri, katoliška cerkev pa jih s spoštovanjem in naklonjenostjo sprejema kot brate ... Vsi, ki so bili upravičeni z vero v krst, so vključeni v Kristusa; zato imajo pravico biti imenovani kristjani in jih otroci Katoliške cerkve z dobrim razlogom sprejmejo kot brate v Gospodu. -Katekizem katoliške cerkve,n 818
In potem Katekizem poudari ključno točko:
»Poleg tega je veliko elementov posvečenja in resnice« zunaj vidnih meja katoliške cerkve: »zapisana Božja beseda; milostno življenje; vera, upanje in ljubezen, z drugimi notranjimi darovi Svetega Duha in vidnimi elementi. " Kristusov duh uporablja te cerkve in cerkvene skupnosti kot sredstvo odrešenja, katerih moč izhaja iz polnosti milosti in resnice, ki jo je Kristus zaupal katoliški cerkvi. Vsi ti blagoslovi prihajajo od Kristusa in vodijo do njega ter so že sami po sebi klici k »katoliški enotnosti«. - Prav tam. n 819
Torej, rek "ekstra ecclesiam nulla salus, "Ali," zunaj Cerkve ni odrešenja "[2]prim. Sveti Ciprijan, ep. 73.21: PL 3,1169; De enota.: PL 4,50-536 ostaja resnična, saj »moč« za te ločene skupnosti »izhaja iz polnosti milosti in resnice« v katoliški cerkvi.
... kajti nihče, ki mogočno dela v mojem imenu, kmalu zatem ne bo mogel zmerjati zame. Kajti kdor ni proti nam, je za nas. (Marko 9: 39–40)
••••••
Vrnitev k tej besedi: Moji ljudje so me razdelili.
Jezus se je izjavil na ta način:
Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu, ampak jaz. (Janez 14: 6)
Čeprav katoliška cerkev vsebuje »polnost milosti in resnice«, je s tem osiromašila 
razkole, ki so ji strgali naročje. Če mislimo na Rimskokatoliško cerkev kot na "resnico", potem bi morda lahko pravoslavce, ki so se ločili na prelomu prvega tisočletja, poudarjali "pot". Kajti v vzhodni Cerkvi so velike samostanske tradicije vzniknile iz puščavskih očetov, ki so nas učili "poti" do Boga skozi "notranje življenje". Njihova globoka evangelizacija in primer mističnega molitvenega življenja je neposreden nasprotnik modernizmu in racionalizmu, ki sta obsedla in razbila velike dele zahodne cerkve. Iz tega razloga je sv. Janez Pavel II. Izjavil:
... Cerkev mora dihati s svojimi dvema pljučama! V prvem tisočletju zgodovine krščanstva se ta izraz nanaša predvsem na odnos med Bizantom in Rimom. —Ut Unum Sint, n. 54, 25. maj 1995; vatican.va
Po drugi strani morda kasnejši protestantski razkol vidimo kot določeno izgubo "življenja" Cerkve. Kajti pogosto je v »evangeličanskih« skupnostih, kjer »pisana Božja beseda; milostno življenje; vera, upanje in dobrodelnost, s
drugi notranji darovi Svetega Duha «so najbolj poudarjeni. To je "sapa", ki napolni pljuča Cerkve, zato je toliko katoličanov pobegnilo iz klopi, potem ko so v teh drugih skupnostih spoznali moč Svetega Duha. Tam so »osebno« naleteli na Jezusa, se napolnili s Svetim Duhom na nov način in zažgali z novo lakoto po Božji Besedi. Zato je sv. Janez Pavel II. Poudaril, da »nova evangelizacija« ne more biti zgolj intelektualna vaja.
Kot dobro veste, ne gre zgolj za posredovanje doktrine, temveč za osebno in globoko srečanje z Odrešenikom. —PAPE SV. JOHN PAUL II, Zagon družin, Neo-katehumenalna pot. 1991
Da, bodimo iskreni:
Včasih so celo katoličani izgubili ali nikoli niso imeli priložnosti osebno izkusiti Kristusa: ne Kristusa kot zgolj "paradigmo" ali "vrednoto", temveč kot živega Gospoda, "pot, resnico in življenje". —PAPEJ SV. Janez Pavel II., L'Osservatore Romano (angleška izdaja vatikanskega časopisa), 24. marec 1993, str.
Cue Billy Graham - in John Paul II:
Spreobrnjenje pomeni sprejeti z osebno odločitvijo odrešujočo Kristusovo suverenost in postati njegov učenec. —PAPE SV. JOHN PAUL II, Enciklično pismo: poslanstvo Odrešenika (1990) 46
Resnično verjamem, da bomo v Cerkvi videli "novo pomlad" vere, vendar šele, ko bo integrirala "razdrobljenega Kristusa" in spet postala verodostojna predstavitev tistega, ki je "pot in resnica in življenje".
••••••
Brat Tim Staples je imel odličen govor o tem, kako je papež »večni« znak cerkvene enotnosti.
O Papež, Rimski škof in Petrov naslednik, "je trajni in vidni vir in temelj enotnosti škofov in celotne družbe vernikov." -Katekizem katoliške cerkve,n 882
Torej se mi zdi, da obstaja še ena »večna« sestavina enotnosti Cerkve, to je Kristusova mati, Blažena Devica Marija. Za ...
Sveta Marija ... je postala podoba Cerkve, ki prihaja ... - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Spe Salvi, n.50
Naša mati, ki nam je dana pod križem, je v nenehnih "porodnih bolečinah", ko si prizadeva roditi Cerkev, mistično "Kristusovo telo". To se odraža v Cerkvi, ki te duše rodi skozi maternico krstne pisave. Ker je Blažena mati v večnosti, je njeno materinsko priprošnjo tako večno.
Če je bila kot "polna milosti" večno prisotna v Kristusovi skrivnosti ... je človeštvu predstavila Kristusovo skrivnost. In to še vedno počne. Skozi Kristusovo skrivnost je tudi ona prisotna v človeštvu. Tako se skozi skrivnost Sina jasno razkrije tudi skrivnost Matere. —PAPEJ Janez Pavel II., Redemptoris Mater, n 2
Papež imamo kot »vidni vir in temelj« naše enotnosti, Marijo pa kot »nevidni vir« skozi njeno duhovno materinstvo.
Beseda zdaj je polnočasna služba, ki
nadaljuje z vašo podporo.
Blagor vam in hvala.
Na pot z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.
