Odpeljati življenje stran

David je seveda starozavezni tip Kristusa. In res je bilo to duhovno slep in hrom "Pisarji, ki so prišli iz Jeruzalema ...", ki je Jezusa poskušal pregnati tako, da je senčil njegov ugled in njegova dobra dela zasukal, da je bil videti kot nekaj hudobnega.

Danes obstajajo tudi tisti, ki želijo tisto, kar je resnica, lepota in dobrota, preoblikovati v nekaj nestrpnega, zatirajočega in napačnega. Vzemimo za primer gibanje za življenje:

Borba s splavom v zadnjih štirih desetletjih daje zelo koristno lekcijo. Zlo veliko govori o »strpnosti«, kadar je ta šibka. Ko je zlo močna, resnična strpnost je potisnjena skozi vrata. In razlog je preprost. Zlo ne more biti protipriča resnice. Ne bo mirno sobivalo z dobroto, ker zlo vztraja, da se vidi kot prav, in častili kot prav. Zato je treba dobro delati, da se zdi sovražno in napačno. —Arhiepiskop Charles J. Chaput, homilija za državno molitveno bdenije za življenje, ki zapira življenje, Washington DC, 22. januarja 2014

Splav je torej oblikovan kot kršitev "pravic", tradicionalna poroka kot "diskriminatorna", starševske pravice kot "nasilna", čistost kot "zatirajoča" itd. Razlog za to je zelo preprost.

Že obstoj ljudi, ki nočejo sprejeti zla in želijo ravnati krepostno, peče vest tistim, ki tega ne ...- prav tam.

Ali se ni to zgodilo Jezusu? Pisarji so sovražili Luč, ki je razkrivala temo njihovih src, zato so mu obrnili logiko, da bi ga diskreditirali. In Jezus je odgovoril:

… Če je hiša razdeljena sama proti sebi, ta hiša ne bo mogla stati.

Danes smo ustvarili tisto, kar nadškof Chaput imenuje "kultura nasilja". V imenu tako imenovanih "človekovih pravic" smo odvzeli pravice najbolj nemočnim od vseh, nerojenim. In zdaj so za iztrebljanje pod krinko "pravice do smrti" izbrani bolniki, invalidi, depresivni in starejši. In seveda obstaja "pravica" do kontracepcije, ki je odpravila neizmerne stotine milijonov ljudi.

Hiša, razdeljena nase, ne bo mogla stati.

In tako, tu smo: zahodne države so prenehale imeti otroke ali splavljajo dojenčke do te mere, da je stopnja rodnosti padla pod stopnjo nadomestitve. Evropi kot ga poznamo prenehala obstajati v naslednjih nekaj desetletjih. Tudi Severna Amerika je na isti poti, da bi s trenutnim rojstvom postala islamska celina priseljevanje stopnje. ^[1]prim. Poglej si posnetek: "Muslimanska demografija" Če ubijemo svoje, se nam bo hiša podrla.

… Narodi se rodijo in uspevajo, nato pa propadajo in umirajo. In tudi naši ... Samo Jezus Kristus je Gospod in samo Bog zdrži. Naša naloga je, da delamo, kolikor je le mogoče, čim bolj veselo, kolikor dolgo lahko spodbujamo spoštovanje človeškega življenja v naši državi in ​​ščitimo svetost človeške osebe, začenši z nerojenim otrokom. —Arhiepiskop Charles J. Chaput, homilija za državno molitveno bdenije za življenje, ki zapira življenje, Washington DC, 22. januarja 2014

Kako simbolično je bilo potem to po papežu Frančišku in dveh otroci so včeraj na Trg svetega Petra spustili mirovne golobčke, golobe je napadel vrana in galeb. En komentator je ugotovil, da je vrana v folklori znamenje "smrti", galeba, "osebne svobode". Prav "človekove pravice" in prizadevanja za osebno avtonomijo za vsako ceno zdaj ironično jemljejo pravice najbolj ranljivim. To je privedlo do kulture nasilja, kulture smrti, ki šele začenja žanje svoj pridelek in uničuje mir.

Vprašati pa se moramo tudi posamično: sem tudi jaz eden od duhovno "slepih in šepavih", ki Jezusa prežene iz mojega srca? Vsakič, ko sklenem kompromise, vsakič, ko vem, da je nekaj prav, in vendar, če tega ne storim, odrinem Jezusa. In ko ga odrivam, se odrivam življenje. Torej na njegovo mesto pride krivda, žalost, depresija, jeza ... tema. Z eno besedo, postanem razdeljen proti sebi. In če se bom še naprej upiral Jezusu, se bo hiša mojega srca porušila v ruševinah, ker živim na način, ki notri razdvaja: moje meso hrepeni po tem, a moje srce ve, da je narobe in da je vojna. Peče me vest, srce mi utripa, um mi tava, moje stanje postane tesnobno in nemirno.

Uboga, kar sem! Kdo me bo rešil tega smrtnega telesa? Hvala Bogu po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. (Rim 7: 24-25)

Jezus je tisti, ki me lahko osvobodi. Ključno je nehati bežati, prinašati greh na svetlo in zaupati, da vas bo življenje "resnica osvobodila". ^[2]prim. Jn 8:32 Takšnemu Bog obljubi, kot je dal Davidu v današnjem psalmu: »Moja zvestoba in moje usmiljenje bosta z njim«.

In to je sodba, da je svetloba prišla na svet, toda ljudje so raje temo kot svetlobo, ker so bila njihova dela zla. Kajti vsakdo, ki dela hudobne reči, sovraži svetlobo in ne pride proti svetlobi, tako da njegova dela ne bi bila izpostavljena ... Če pa hodimo v luči, kot je on v luči, potem imamo druženje med seboj in kri njegovega Sina Jezusa nas očisti vseh grehov ... Če priznamo svoje grehe, je zvest in pravičen in nam bo odpustil grehe in nas očistil vsake napake. (Janez 3: 19-20; 1. Janezov 1: 7-9)

POVEZANO BRANJE

• Veliko uničenje

• Juda prerokba

• Pazi: Strast nerojenega

• Ali je plod oseba?