Potovanje v obljubljeno deželo

ZDAJ BESEDA O MASOVNIH BRANJIH
za 18. avgust 2017
Petek devetnajstega tedna navadnega časa

Liturgična besedila tukaj

THE celotna stara zaveza je neke vrste prispodoba novozavezne cerkve. Kar se je v Božjem ljudstvu razširilo na fizičnem področju, je »prispodoba« o tem, kaj bi Bog v njih duhovno počel. Tako se v drami, zgodbah, zmagah, neuspehih in potovanjih Izraelcev skrivajo sence tistega, kar je in kar bo prišlo za Kristusovo cerkev ... 

To so sence prihodnjih stvari; resničnost pripada Kristusu. (Kol 2:17)

Pomislite na Marijino brezmadežno maternico kot na začetku novega neba in nove zemlje. V tej rodovitni zemlji je bil spočet Kristus, Novi Adam. Prvih trideset let njegovega življenja si predstavljajte kot pripravo na to, kdaj bo osvobodil svoje ljudstvo. To je v Noetu predodrejeno Jožefu, Abrahamu, dokler ni Mojzes - vse vrste Kristusa. Kakor je Mojzes ločil Rdeče morje in končno rešil svoje ljudstvo iz suženjstva v Faroji, je tudi s Kristusovim srcem odprlo Kristusovo srce, ki je svoje ljudstvo rešilo iz moči greha in Satana. 

Toda odrešitev Izraelcev iz Egipta je bil šele začetek. Vodili so jih v puščavo, kjer jih je Bog štirideset let prečiščeval in jih pripravljal na vstop v obljubljeno deželo. Tam, v puščavi, jim je Bog razkril njihovo utrjeno srce, medtem ko jih je hranil z mano in potešil njihovo žejo iz vod kamna. Križ je bil le uvodno dejanje odrešenja človeštva. Bog bi nato vodil svoje ljudstvo, Cerkev, po dolgi puščavski poti očiščevanja, hranil jih je s svojim dragocenim telesom in krvjo, dokler ne bi prišli do »obljubljene dežele«. Toda kaj je ta »obljubljena dežela« Nove zaveze? Morda bi nas zamikalo reči "Nebesa". Toda to je le delno res ...

Kot sem razložil v Načrt vek, načrt odkupa je doseči v srcih Božjega ljudstva "Obljubljena dežela", s katero se obnovi prvotna harmonija stvarstva. Toda tako kot Izraelci niso bili brez preizkušenj, skušnjav in stisk v Obljubljeni deželi, tudi "mirna doba", v katero Bog vodi Cerkev, ne bo brez tistega stanja človeške šibkosti, svobode volje in strmosti, ki je trajni vidik človeškega stanja od padca prvega Adama. Čeprav je Janez Pavel II. Pogosto govoril o "novi zori", "novi pomladi" in "novih binkoštih" za človeštvo, pa tudi ni privoščil novega milenarstvo, kot da bi bila prihajajoča doba miru uresničitev fizičnega raja na zemlji. 

Človeško življenje se bo nadaljevalo, ljudje se bodo še naprej učili o uspehih in neuspehih, trenutkih slave in stopnjah propadanja, Kristus, naš Gospod, pa bo do konca časa edini vir odrešenja. —POPE JOHN PAUL II, Nacionalna konferenca škofov, 29. januarja 1996;www.vatican.va 

Še vedno kot Nauki katoliške cerkve recimo, nismo brez ...

... upanje v neki mogočni zmagoslavje Kristusa tukaj na zemlji pred dokončnim dokončanjem vseh stvari. Takšen pojav ni izključen, ni nemogoč, ni vse gotovo, da pred koncem ne bo podaljšanega obdobja zmagoslavnega krščanstva ... Če pred tem končnim koncem nastopi obdobje, bolj ali manj podaljšano, zmagoslavne svetosti, tak rezultat ne bo prikazan Kristusove osebe v Veličanstvu, temveč delovanje tistih moči posvečenja, ki so zdaj na delu, Sveti duh in cerkveni zakramenti.  -Nauk katoliške cerkve: povzetek katoliškega nauka, London Burns Oates & Washbourne, str. 1140

V današnjem prvem branju Joshua pripoveduje o izpolnjevanju blagoslovov obljubljene dežele. 

Dal sem vam deželo, ki je niste obdelovali, in mesta, ki jih niste zgradili, za bivanje; pojedli ste vinograde in nasade oljk, ki jih niste posadili.

Ti so analogni "zmagoslavni svetosti", ki jo Bog pripravi za svojo nevesto, da se pripravi zase ...

… Cerkev v sijaju, brez madežev, gub ali česar koli podobnega, da bi bila sveta in brez napak… (Ef 5)

Ker je prišel poročni dan Jagnjeta, se je njegova nevesta pripravila. Nositi je smela svetlo, čisto laneno oblačilo. (Raz. 19: 7-8)

Ko so farizeji v današnjem evangeliju vprašali, zakaj je Mojzes dovolil ločitev, je odgovoril:

Zaradi trdote vaših src vam je Mojzes dovolil, da se ločite od svojih žena, a od začetka ni bilo tako. 

Jezus je nato še enkrat potrdil tisto, kar je Bog vedno nameraval od začetka: da moški in ženska ostaneta zvesto združena, dokler se smrt ne razdeli. Tukaj vidimo tudi napovedano Kristusovo združitev z njegovo Cerkvijo:

Ali tega niste prebrali že od začetka Stvarnik jih naredili moške in ženske in rekel: Iz tega razloga bo moški zapustil očeta in mater ter se pridružil svoji ženi in postala bo eno telo? (Današnji evangelij)

Bog je v določenem smislu zaradi lastne trdote srca spregledal prešuštvo in malikovanje Kristusovega telesa v zadnjih 2000 letih. Pravim, "spregledan" v smislu, da je toleriral nepravilno nevesto. Toda zdaj Gospod pravi:Nič več. Zase si želim čisto in zvesto Nevesto, ki me ljubi s vsem srcem, dušo in močjo. " In tako smo prispeli na konec te dobe in na začetek naslednje, ko smo začeli »prestopati prag upanja« ... prag, čez katerega bo Ženin popeljal svojo Nevesto v dobo miru. Tako s prečiščevanjem, preganjanjem ... z eno besedo križ ... mora Cerkev sama prestopiti, da postane nevesta, kakršna mora biti. Jezus je to napredovanje Cerkve pojasnjeval skozi stoletja, tj. "Puščava", božji služabnici Luisi Piccarreta. 

Eni skupini ljudi je pokazal pot do svoje palače; drugi skupini je opozoril na vrata; tretjemu je pokazal stopnišče; do četrte prve sobe; in do zadnje skupine je odprl vse sobe ... —Jesus Luisi, zv. XIV, 6. novembra 1922, Svetniki v božanski volji avtor p. Sergio Pellegrini, z odobritvijo transkega nadškofa Giovana Battiste Pichierrija, str. 23–24

Zahvalite se GOSPODU gospoda ..., ki je vodil svoje ljudstvo po puščavi ..., ki je udaril velike kralje ... in njihovo deželo postavil v dediščino, ker njegovo usmiljenje traja večno ... (današnji psalm)