Osebni odnos z Jezusom

Fotograf neznan

 

 

Prvič objavljeno 5. oktobra 2006. 

 

Z v svojih poznih spisih o papežu, katoliški cerkvi, blaženi materi in razumevanju, kako teče božanska resnica, ne z osebno interpretacijo, temveč z Jezusovo učilno avtoriteto, sem prejel pričakovana e-poštna sporočila in kritike nekatolikov ( ali bolje rečeno nekdanji katoličani). Mojo obrambo hierarhije, ki jo je vzpostavil sam Kristus, so razlagali tako, da z Jezusom nimam osebnih odnosov; da nekako verjamem, da me reši ne Jezus, ampak papež ali škof; da nisem poln Duha, ampak institucionalni "duh", ki me je pustil slepega in brez odrešenja.

Ko sem že pred mnogimi leti skoraj zapustil katoliško vero (glej Moje pričevanje ali berejo Moje osebno pričevanje), Razumem osnovo njihovega nerazumevanja in pristranskosti proti katoliški cerkvi. Razumem njihovo težavo pri sprejemanju Cerkve, ki je v zahodnem svetu marsikje skorajda skoraj mrtva. Poleg tega - in kot katoličani se moramo soočiti s to bolečo resničnostjo - so spolni škandali v duhovništvu močno oslabili našo verodostojnost.

Posledično postane vera kot taka neverjetna in Cerkev se ne more več verodostojno predstavljati kot Gospodova glasnica. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Luč sveta, papež, cerkev in znamenja časa: pogovor s Petrom SeewaldomP. 25

Za nas kot katolike je težje, vendar ne nemogoče - pri Bogu ni nič nemogoče. Nikoli ni bilo bolj neverjetnega časa, da bi postal svetnik kot zdaj. In prav takšne duše bodo skozi njih Jezusova svetloba prebijale vsako temo, kakršen koli dvom, kakršno koli prevaro - celo tisto naših preganjalcev. In kot je nekoč v pesmi zapisal papež Janez Pavel II., 

Če se beseda ni spreobrnila, se bo spreobrnila kri.  —PAPE JOHN PAUL II, iz pesmi, „Stanislaw“

Naj najprej začnem z besedo ...

 

UGOTAVLJANJE VSEBINE 

Kot sem že pred časom napisal v Gore, vznožje in ravnice, vrh Cerkve je Jezus. Ta vrh je temelj krščanskega življenja. 

V mojih zgodnjih šolskih letih nismo imeli nobene katoliške mladinske skupine. Tako so nas starši, ki so bili pobožni katoličani, zaljubljeni v Jezusa, poslali v binkoštno skupino. Tam smo se spoprijateljili z drugimi kristjani, ki so imeli strast do Jezusa, ljubezen do Božje besede in željo pričevati drugim. Pogosto so govorili o potrebi po "osebnem odnosu z Jezusom". Pravzaprav se že leta pred tem spomnim, da so mi v študiji Biblije v soseski prejeli strip, ki je pripovedoval zgodbo o Božji ljubezni, izraženi s samopožrtvovanjem njegovega Sina. Na koncu je bilo malo molitve, da bi Jezusa povabil, naj bo moj osebni Lord in Odrešenik. In tako sem na svoj mali šest let star način povabil Jezusa v svoje srce. Vem, da me je slišal. Nikoli ni odšel ...

 

KATOLIKIZEM IN OSEBNI ISUS

Številni evangeličanski ali protestantski kristjani zavračajo katoliško cerkev, ker so bili prepričani, da ne oznanjujemo potrebe po "osebnem odnosu" z Jezusom. Ogledujejo si naše cerkve, okrašene z ikonami, svečami, kipi in slikami, in napačno razlagajo sveto simboliko za "čaščenje idolov". Vidijo naše obrede, tradicije, oblačila in duhovne praznike ter jih imajo za "mrtva dela", brez vere, življenja in svobode, ki jo je prinesel Kristus. 

Po eni strani moramo temu priznati določeno resnico. Številni katoličani se k maši »pojavijo« zaradi dolžnosti, ne da bi šli skozi molitve, ne pa iz resničnega in živega odnosa z Bogom. Toda to ne pomeni, da je katoliška vera mrtva ali prazna, čeprav je morda marsikomu srce posameznika. Da, Jezus je rekel, da drevo sodi po plodovih. Povsem druga stvar je, da drevo popolnoma posekamo. Tudi zmerjalci sv. Pavla so pokazali več ponižnosti kot nekateri njihovi sodobni kolegi. ^[1]prim. Apd. 5: 38-39

Kljub temu je katoliška cerkev v številnih svojih podružnicah propadla; včasih zanemarjamo oznanjevanje Jezusa Kristusa, križanega, umrlega in vstalega, izlita kot žrtev za svoje grehe, da bi ga lahko spoznali in tistega, ki ga je poslal, da bomo imeli večno življenje. To je naša vera! To je naše veselje! Naš razlog za življenje ... in tega nismo uspeli "kričati s streh", kot nas je spodbujal papež Janez Pavel II., Zlasti v cerkvah premožnih narodov. Nismo uspeli dvigniti svojega glasu nad hrupom in hrupom modernizma in z jasnim in nerazredčenim glasom razglasiti: Jezus Kristus je Gospod!

... ni enostavnega načina, da bi to povedali. Cerkev v ZDA že več kot 40 let slabo ustvarja vero in vest katoličanov. In zdaj zbiramo rezultate - na javnem trgu, v svojih družinah in v zmedi v svojem osebnem življenju.  —Arhiepiskop Charles J. Chaput, OFM Cap., Rendering Unto Caesar: The Catholic Political Vocation, 23. februarja 2009, Toronto, Kanada

Toda ta neuspeh torej ne razveljavi katoliške vere, njenih resnic, avtoritete in velike komisije. Ne izničuje »ustnih in pisnih« tradicij, ki so nam jih predali Kristus in apostoli. Namesto tega je znamenje časa.

Popolnoma jasno: oseben, živ odnos z Jezusom Kristusom, resnično Sveto Trojico, je v središču naše katoliške vere. V resnici, če ni, katoliška cerkev ni krščanska. Iz naših uradnih naukov v Katekizmu:

"Velika je skrivnost vere!" Cerkev to skrivnost izpoveduje v apostolski veroizpovedi in jo obhaja v zakramentalni liturgiji, da se življenje vernikov v Svetem Duhu prilagodi Kristusu v slavo Boga Očeta. Ta skrivnost torej zahteva, da ji verniki verjamejo, jo praznujejo in živijo od nje v vitalnem in osebnem odnosu z živim in resničnim Bogom. –Katehizem katoliške cerkve (CCC), 2558

 

PAPEJI IN OSEBNI ODNOS  

V nasprotju z lažnimi preroki, ki skušajo diskreditirati katolištvo, ki se ukvarja zgolj z vzdrževanjem institucije, je bila potreba po evangelizaciji in reevangelizaciji v veliki meri usmerjena v pontifikat papeža Janeza Pavla II. Prav on je v sodobni besednjak Cerkve vnesel izraz in nujnost »nove evangelizacije« in potrebo po novem razumevanju poslanstva Cerkve:

Naloga, ki vas čaka - nova evangelizacija - zahteva, da s svežim navdušenjem in novimi metodami predstavite večno in nespremenljivo vsebino dediščine krščanske vere. Kot dobro veste, ne gre zgolj za posredovanje doktrine, temveč za osebno in globoko srečanje z Odrešenikom.   - POJDITE JOHN PAUL II, Zagon družin, Neo-katehumenalna pot. 1991.

Ta evangelizacija se je po njegovih besedah ​​začela pri nas samih.

Včasih so celo katoličani izgubili ali nikoli niso imeli priložnosti osebno izkusiti Kristusa: ne Kristusa kot zgolj "paradigmo" ali "vrednoto", temveč kot živega Gospoda, "pot, resnico in življenje". —PAPEJ Janez Pavel II., L'Osservatore Romano (angleška izdaja vatikanskega časopisa), 24. marec 1993, str.

Poučuje nas kot glas Cerkve, naslednika Petra in glavnega pastirja črede po Kristusu. začne z izbiro:

Spreobrnjenje pomeni sprejeti z osebno odločitvijo odrešujočo Kristusovo suverenost in postati njegov učenec.  - Prav tako, Enciklično pismo: poslanstvo Odrešenika (1990) 46.

Papež Benedikt ni bil nič manj luciden. Pravzaprav ima za tako priznanega teologa globoko preprostost besed, ki nas vedno znova usmerjajo k potrebi po osebnem srečanju s Kristusom. To je bilo bistvo njegove prve enciklike:

Biti kristjan ni rezultat etične izbire ali vzvišene ideje, temveč srečanje z dogodkom, osebo, ki daje življenju novo obzorje in odločilno smer. —PAPE BENEDIKT XVI; Enciklično pismo: Deus Caritas Est, "Bog je ljubezen"; 1.

Tudi ta papež govori o resničnih razsežnostih in izvoru vere.

Vera je po svoji posebni naravi srečanje z živim Bogom. -Ibid. 28.

Če je verodostojna, mora biti tudi ta izraz dobrodelnost: dela usmiljenja, pravičnosti in miru. Kot je dejal papež Frančišek v svojem apostolskem nagovoru, mora naš osebni odnos z Jezusom preseči samega sebe in sodelovati s Kristusom pri napredku Božjega kraljestva. 

V tem trenutku vabim vse kristjane, povsod, na obnovljeno osebno srečanje z Jezusom Kristusom ali vsaj na odprtost, da mu dovolimo, da jih sreča; Vse vas prosim, da to storite vsak dan nepogrešljivo ... Branje Svetega pisma tudi jasno pove, da evangelij ni zgolj naš osebni odnos z Bogom ... V kolikor kraljuje v nas, bo življenje družbe postalo prostor za univerzalno bratstvo, pravičnost, mir in dostojanstvo. Tako krščansko oznanjevanje kot tudi življenje naj bi vplivali na družbo ... Jezusovo poslanstvo je ustanoviti kraljestvo svojega Očeta; svojim učencem ukaže, naj oznanjajo dobro novico, da je »nebeško kraljestvo blizu« (Mt 10: 7). —PAPE FRANJO, Evangelii Gaudium, 3, 180

Tako mora evangelist najprej sam biti evangeliziran.

Praktična dejavnost bo vedno nezadostna, razen če vidno izraža ljubezen do človeka, ljubezen, ki jo napaja srečanje s Kristusom. -PAPEJ BENEDIKT XVI; Enciklično pismo: Deus Caritas Est, "Bog je ljubezen"; 34.

... lahko smo priče samo, če Kristusa poznamo iz prve roke in ne samo iz drugih - iz lastnega življenja in osebnega srečanja s Kristusom. Ko ga resnično najdemo v našem življenju vere, postanemo priče in lahko prispevamo k novosti sveta, k večnemu življenju. —PAPE BENEDIKT XVI, Vatikan, 20. januarja 2010, Zenith

 

OSEBNI JEZUS: OBČESTITEV Z GLAVO ...

Mnogi dobronamerni kristjani so opustili katoliško cerkev, ker niso slišali, kako jim je pridigala dobra novica, dokler niso obiskali "druge" cerkve po ulici, poslušali televizijskega evangelista ali se udeležili biblijske študije ... Dejansko, pravi sv. Paul,

Kako lahko verjamejo vanj, za katerega še niso slišali? In kako lahko slišijo, ne da bi kdo oznanjeval? (Rimljani 10: 14)

Njihova srca so bila zažgana, Sveto pismo je zaživelo in odprle so se jim oči, da so videli nove perspektive. Doživeli so globoko veselje, ki se jim je zdelo v popolnem nasprotju z mrmrajočimi monotonimi množicami njihove katoliške župnije. Toda ko so ti oživljeni verniki odšli, so za seboj pustili druge ovce, ki so bile tako obupane, da bi slišale, kar so slišale! Morda še huje, oddaljili so se od samega izvira milosti, matere Cerkve, ki svoje otroke doji skozi Zakramenti.

Ali nam ni Jezus naročil, naj jemo njegovo telo in pijemo njegovo kri? Kaj torej, dragi protestant, ješ? Ali nam Sveto pismo ne govori, naj si priznamo svoje grehe? Komu se izpovedujete? Govorite v jezikih? Tudi jaz. Ali berete svojo Biblijo? Tudi jaz. Toda moj brat, ali bi morali jesti samo z ene strani krožnika, ko naš Gospod sam poskrbi za bogat in poln obrok v pojedini samega sebe? 

Moje meso je prava hrana, moja kri pa prava pijača. (John 6: 55)

Ali imate osebne odnose z Jezusom? Tudi jaz. Ampak imam še več! (in brez lastne zasluge). Vsak dan ga gledam v skromni preobleki kruha in vina. Vsak dan ga dosežem in se ga dotaknem v sveti evharistiji, ki se nato dotakne in se me dotakne v globinah mojega telesa in duše. Kajti ni bil papež, svetnik ali cerkveni zdravnik, temveč Kristus sam, ki je izjavil:

Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes; kdor bo jedel ta kruh, bo živel večno; in kruh, ki ga bom dal, je moje meso za življenje sveta. (John 6: 51)

Toda tega darila ne držim zase. Tudi za vas je. Kajti največji osebni odnos, ki ga lahko imamo in ki ga želi dati naš Gospod, je občestvo telesa, duše in duha.  

"Iz tega razloga bo moški zapustil očeta in mater ter se pridružil svoji ženi in postala bo eno telo." Ta skrivnost je globoka in pravim, da se nanaša na Kristusa in cerkev. (Efežanom 5: 31–32)

 

… IN TELO

To občestvo, ta osebni odnos se ne dogaja ločeno, saj nam je Bog dal družino sovernikov, ki ji pripadamo. Ljudi ne evangeliziramo v eteričen koncept, temveč v življenjsko skupnost. Cerkev je sestavljena iz številnih članov, vendar je "eno telo". Kristjani, ki »verjamo v Biblijo«, zavračajo katolike, ker oznanjujemo, da pride do odrešenja skozi Cerkev. Ampak, ali to ne piše v Bibliji?

Najprej je Cerkev Kristusova ideja; drugič, gradi ga ne na duhovni izkušnji, temveč na ljudeh, začenši s Petrom:

In zato vam rečem, da ste Peter, in na tej skali bom zgradil svojo cerkev ... Dal vam bom ključe nebeškega kraljestva. Karkoli zavežete na zemlji, bo vezano v nebesih; in vse, kar izgubite na zemlji, se bo sprostilo v nebesih. (Mat. 24:18)

To avtoriteto je Jezus nadalje razširil, ne na množice, ampak le na ostalih enajst apostolov; dediščina oblasti, da med drugim pridiga in poučuje in upravlja tisto, kar so katoličani med drugim imenovali »zakramenti« krsta, obhajila, spovedi in bolniškega maziljenja:

… Ste sodržavljani pri svetih in člani Božjega gospodinjstva, zgrajena na temelju apostolov in preroki, s samim Kristusom Jezusom kot glavnim kamnom ... Pojdite torej in učite vse narode, krščevanje jih v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha uči, naj upoštevajo vse, kar sem ti zapovedal ... Komu odpuščamo grehe, se odpuščajo, in čigave grehe obdržiš ... Ta skodelica je nova zaveza v moji krvi. Naredite to, kolikor pogosto ga pijete, v moj spomin... Je kdo med vami bolan? Moral bi pokliči cerkvene prezbiterjein bi morali moli nad njim in ga mazi z oljem v Gospodovem imenu ... Zato, bratje, bodite trdno in držite se tradicije da so vas učili, bodisi z ustno izjavo bodisi z našim pismom… [Za] cerkev živega Boga [je] steber in temelj resnice... Ubogajte svoje voditelje in se jim oddaljite, ker bdijo nad vami in bodo morali podati račun, da bodo lahko svojo nalogo izpolnili z veseljem in ne z žalostjo, saj vam to ne bi koristilo. (Efežanom 2: 19–20; Mat. 28:19; Janez 20:23; 1. Kor. 11:25; 1. Tim. 3:15; Heb. 13:17)

Samo v katoliški cerkvi najdemo polnost "depozita vere" organ izpolniti te zapovedi, ki jih je zapustil Kristus in od nas zahteval, da gremo naprej v svet v njegovem imenu. Da bi se torej ločili od »enega, svetega, katoliškega, ^[2]Beseda "katoliška" pomeni "univerzalna". Tako bomo celo slišali, na primer, Anglikanci, ki molijo apostolsko vero, po tej formuli. in apostolska cerkev «je biti kot otrok, ki ga vzgaja rejnik, ki mu daje veliko osnov za preživljanje, ne pa tudi popolne dediščine njegove rojstne pravice. Prosim, razumite, to ni sodba o nekatoliški veri ali odrešenju. Namesto tega gre za objektivno izjavo, ki temelji na Božji besedi in 2000 letih žive vere in verodostojnega izročila. 

Potrebujemo oseben odnos z Jezusom, Glavo. Potrebujemo pa tudi odnos z Njegovim telesom, Cerkvijo. Kajti "temeljni kamen" in "temelj" sta neločljiva:

V skladu z Božjo milostjo, ki mi je dana, sem kot modri mojster postavil temelje in na njih gradi drugi. Toda vsak mora biti previden, kako na njem gradi, kajti nihče ne more postaviti drugega temelja, kot je tisti, ki je tam, namreč Jezus Kristus ... Mestno obzidje je imelo za temelj dvanajst kamnitih smeri, na katerih je bilo napisano dvanajst imen dvanajstih Jagnjetovih apostolov. (1. Kor. 3: 9; Raz. 21:14)

Nazadnje, ker je Marija »ogledalo« Cerkve, je tudi njena vloga in želja, da nas pripelje v najbolj intimne odnose z Jezusom, svojim Sinom. Kajti brez Jezusa, ki je Gospod in Odrešenik vseh, tudi ona ne bi bila rešena ...

Medtem ko lahko poslušanje o Kristusu v Bibliji ali prek drugih ljudi človeka uvede v krščansko verovanje, "potem moramo biti mi (ki) osebno vpleteni v intimne in globoke odnose z Jezusom.”—PAPE BENEDIKT XVI, Katoliška novinska služba, 4. oktober 2006

Človek, ki je sam ustvarjen po »Božji podobi«, je poklican k osebnemu odnosu z Bogom… molitev je živ odnos Božjih otrok z njihovim Očetom ... -Katekizem katoliške cerkve, n. 299., 2565.

 

 

POVEZANO BRANJE:

• Temeljni problem
  
• Razkrivajoči se sijaj resnice
• Gore, vznožje in ravnice
• Katoliški fundamentalist?
• Protestanti, katoličani in prihajajoča poroka
• Arka in nekatoličani
• Dinastija, ne demokracija
• Karizmatičen?  Poiščite serije I - VII. Del
  

 

Kliknite tukaj, če se želite naročiti na ta dnevnik.

Zahvaljujemo se vam za miloščino našemu apostolatu.

www.markmallett.com

-------

Kliknite spodaj, če želite to stran prevesti v drug jezik: