O povrnitvi našega dostojanstva

Življenje je vedno dobro.
To je instinktivno zaznavanje in dejstvo izkušenj,
in človek je poklican doumeti globok razlog, zakaj je tako.
Zakaj je življenje dobro?
—PAPE SV. JOHN PAUL II,
Evangelium Vitae, 34

KAJ zgodi v glavah ljudi, ko njihova kultura — a kultura smrti — jih obvešča, da človeško življenje ni samo za enkratno uporabo, temveč očitno eksistencialno zlo za planet? Kaj se zgodi s psiho otrok in mladih odraslih, ki jim vedno znova ponavljajo, da so le naključni stranski produkt evolucije, da njihov obstoj »prenaseljeno« zemljo, da njihov »ogljični odtis« uničuje planet? Kaj se zgodi s starejšimi ali bolnimi, ko jim povedo, da njihove zdravstvene težave preveč stanejo »sistem«? Kaj se zgodi z mladimi, ki jih spodbujajo, da zavračajo svoj biološki spol? Kaj se zgodi s samopodobo posameznika, ko njegove vrednosti ne opredeljuje njihovo prirojeno dostojanstvo, temveč njihova produktivnost?

Če je res, kar je rekel papež sv. Janez Pavel II., da živimo 12. poglavje knjige Razodetja (gl. Porodne bolečine: Depopulacija?) — potem verjamem, da sveti Pavel zagotavlja odgovori, kaj se zgodi ljudem, ki so bili tako razčlovečeni:

Razumite to: v zadnjih dneh bodo grozljivi časi. Ljudje bodo egocentrični in ljubitelji denarja, ponosni, ošabni, žaljivi, neposlušni svojim staršem, nehvaležni, neverni, brezčutni, neizprosni, obrekljivi, razuzdani, brutalni, ki sovražijo dobro, izdajalci, lahkomiselni, domišljavi, ljubitelji užitkov ne pa ljubitelji Boga, saj se pretvarjajo, da je vera, a zanikajo njeno moč. (2. Tim 3: 1-5)

Ljudje se mi te dni zdijo tako žalostni. Tako le redki se nosijo z "iskro". Kot da je Božja luč ugasnila v mnogih dušah (glej Tlača sveča).

… Na ogromnih delih sveta je vera v nevarnosti, da izumre kot plamen, ki nima več goriva. — Pismo Njegove Svetosti PAPEŽA BENEDIKTA XVI. vsem škofom sveta, 12. marec 2009

In to ne bi smelo biti presenečenje, kajti ko kultura smrti širi svoje razvrednotenje sporočilo do koncev sveta, se tudi občutek vrednosti in namen ljudi zmanjšuje.

…zaradi porasta hudobije bo ljubezen mnogih ohlajala. (Mt 24)

Toda ravno v tej temi smo Jezusovi sledilci poklicani, da svetimo kot zvezde… ^[1]Phil 2: 14-16

Povrnitev našega dostojanstva

Po postavitvi a zaskrbljujoča preroška slika končni poti »kulture smrti« je dal protistrup tudi papež sv. Janez Pavel II. Začne z vprašanjem: Zakaj je življenje dobro?

To vprašanje najdemo povsod v Svetem pismu in že na prvih straneh prejme močan in osupljiv odgovor. Življenje, ki ga Bog daje človeku, je precej drugačno od življenja vseh drugih živih bitij, saj je človek, čeprav nastal iz zemeljskega prahu. (prim. 2 Mz 7:3, 19:34; Job 15:103; Ps 14:104; 29:XNUMX), je manifestacija Boga v svetu, znamenje njegove prisotnosti, sled njegove slave (prim. 1 Mz 26-27; Ps 8). To je hotel poudariti sveti Irenej Lyonski v svoji slavni definiciji: »Človek, živi človek, je Božja slava«. —PAPE SV. JOHN PAUL II, Evangelium Vitae, n 34

Naj te besede pronicajo v jedro vašega bitja. Polžem in opicam niste »enakopravni«; nisi stranski produkt evolucije; nisi poguba na zemlji... ti si glavni načrt in vrhunec Božjega stvarstva, »Vrhunec Božjega ustvarjalnega delovanja kot njegova krona«, je rekel pokojni sv.^[2]Evangelium Vitae, n 34 Poglej gor, draga duša, poglej v ogledalo in glej resnico, da je to, kar je Bog ustvaril, »zelo dobro« (Geneza 1:31).

Zagotovo greh je do te ali one stopnje iznakazila vse nas. Starost, gube in sivi lasje so le opomniki, da je »smrt zadnji sovražnik, ki ga je treba uničiti«.^[3]1 Cor 15: 26 Ampak naša inherentna vrednost in dostojanstvo se nikoli ne postarata! Poleg tega so nekateri morda podedovali okvarjene gene ali so bili v maternici zastrupljeni zaradi zunanjih sil ali pohabljeni zaradi nesreče. Tudi »sedem smrtnih grehov«, ki smo jih imeli (npr. poželenje, požrešnost, lenoba itd.), je iznakazilo naše telo.

Toda biti ustvarjen po »božji podobi« daleč presega naše templje:

Svetopisemski avtor vidi kot del te podobe ne le človekovo gospodovanje nad svetom, temveč tudi tiste duhovne zmožnosti, ki so izrazito človeške, kot so razum, razločevanje med dobrim in zlim in svobodna volja: »Napolnil jih je z znanjem in razumom in pokazal jim dobro in zlo« (Sir 17:7). Sposobnost doseganja resnice in svobode sta človeški prerogativi, saj je človek ustvarjen po podobi svojega Stvarnika, Boga, ki je resničen in pravičen. (prim. Mt 32:4). Samo človek med vsemi vidnimi bitji je »zmožen spoznati in ljubiti svojega Stvarnika«. -Evangelium Vitae, 34

Spet biti ljubljen

Če se je ljubezen mnogih v svetu ohladila, je vloga kristjanov, da povrnejo to toplino v naših skupnostih. Katastrofalno in nemoralne zapore COVID-19 je povzročil sistemsko škodo medčloveškim odnosom. Mnogi si še niso opomogli in živijo v strahu; delitve so se le še povečale prek družbenih medijev in ogorčenih spletnih izmenjav, ki so do danes razstrelile družine.

Bratje in sestre, Jezus pričakuje od vas in mene, da ozdravimo te rane, da postanemo plamen ljubezni med žerjavico naše kulture. Priznaj prisotnost drugega, pozdravi ga z nasmehom, glej ga v oči, »prisluhni duši drugega v obstoju«, kot se je izrazila Božja služabnica Catherine Doherty. Prvi korak pri oznanjevanju evangelija je isti, kot ga je naredil Jezus: bil je preprosto predstaviti tistim okoli sebe (približno trideset let), preden je začel oznanjati evangelij.

V tej kulturi smrti, ki nas je spremenila v tujce in celo sovražnike, smo morda v skušnjavi, da bi tudi sami postali zagrenjeni. Tej skušnjavi cinizma se moramo upreti in izbrati pot ljubezni in odpuščanja. In to ni običajna »Pot«. Je božanska iskra ki lahko zažge drugo dušo.

Tujec ni več tujec za človeka, ki mora postati sosed nekomu v stiski, do te mere, da sprejme odgovornost za svoje življenje, kot to jasno kaže prilika o usmiljenem Samarijanu. (prim. Lk 10: 25–37). Tudi sovražnik preneha biti sovražnik za osebo, ki ga je dolžna ljubiti (prim. Mt 5-38; Lk 48-6), da bi mu »delali dobro«. (prim. Lk 6) in se odzvati na njegove takojšnje potrebe takoj in brez pričakovanja poplačila (prim. Lk 6-34). Višek te ljubezni je moliti za svojega sovražnika. S tem dosežemo soglasje z Božjo previdnostno ljubeznijo: »Jaz pa vam pravim: ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih; zakaj svojemu soncu vzhaja nad hudobnimi in dobrimi in pošilja dež pravičnim in nepravičnim.” (Mt 5-44; prim. Lk 45). —Evangelium Vitae, n 34

Moramo se potruditi, da premagamo svoj osebni strah pred zavrnitvijo in preganjanjem, strahove, ki jih pogosto nosimo v lastni ranjenosti (ki morda še vedno potrebujejo zdravljenje – glejte Healing Retreat.)

Kar pa bi nam moralo dati pogum, je, da to priznamo ali ne vsak oseba hrepeni po srečanju z Bogom na oseben način ... čutiti njegov dih na sebi, kot je Adam prvič začutil v vrtu.

GOSPOD Bog je oblikoval človeka iz zemeljskega prahu in mu vdihnil dih življenja v nosnice, in človek je postal živo bitje. (2. Mojzesova 7:XNUMX)

Božanski izvor tega duha življenja pojasnjuje večno nezadovoljstvo, ki ga človek čuti vse svoje dni na zemlji. Ker je človek ustvarjen od Boga in nosi v sebi neizbrisen pečat Boga, je človek naravno pritegnjen k Bogu. Ko prisluhne najglobljim hrepenenjem srca, mora vsak človek sprejeti besede resnice, ki jih je izrazil sveti Avguštin: "Zase si nas ustvaril, o Gospod, in naša srca so nemirna, dokler se ne umirijo v tebi." -Evangelium Vitae, n 35

Bodi ta dih, božji otrok. Bodi toplina preprostega nasmeha, objema, dejanja prijaznosti in velikodušnosti, vključno z dejanjem odpuščanje. Poglejmo danes druge v oči in jim dovolimo, da začutijo dostojanstvo, ki jim pripada, ker so preprosto ustvarjeni po božji podobi. Ta resničnost bi morala spremeniti naše pogovore, naše reakcije, naše odzive na druge. To je res protirevolucija da naš svet tako obupno potrebuje, da ga ponovno spremenimo v kraj resnice, lepote in dobrote – v »kulturo življenja«.

Opolnomočeni z Duhom in izhajajoč iz bogate vizije vere, je nova generacija kristjanov poklicana, da pomaga graditi svet, v katerem bo Božji dar življenja dobrodošel, spoštovan in negovan ... Nova doba, v kateri nas upanje osvobodi plitvosti, apatija in samopojemanje, ki nam dušo zastrupita in zastrupita odnose. Dragi mladi prijatelji, Gospod vas prosi preroki te nove dobe ... —LOGO BENEDIKT XVI, Homilija, svetovni dan mladih, Sydney, Avstralija, 20. julij 2008

Bodimo ti preroki!

Hvaležna za vašo velikodušnost
da mi pomaga nadaljevati to delo
v letu 2024 ...