Kriza za krizo

 

Kesanje pomeni ne samo priznati, da sem storil narobe;
to je obrniti hrbet napačnemu in začeti učlovečevati evangelij.
Na tem je odvisna prihodnost krščanstva v današnjem svetu.
Svet ne verjame, kar je učil Kristus
ker ga ne inkarniramo. 
-Slavenka Catherine Doherty, iz Kristusov poljub

 

THE Največja moralna kriza Cerkve se še naprej stopnjuje v naših časih. Posledica tega so bile "laične inkvizicije", ki so jih vodili katoliški mediji, pozivi k temeljitim reformam, prenova opozorilnih sistemov, posodobljeni postopki, izobčenje škofov itd. Toda vse to ne prepozna pravega korena problema in zakaj se vsak do zdaj predlagani "popravek", ne glede na to, kako podprt s pravičnim ogorčenjem in dobrim razlogom, ne spopada s kriza znotraj krize. 

 

SRCE KRIZE

Konec devetnajstega stoletja so papeži začeli sprožati alarm, ki vznemirja svetovna revolucija je bil v teku, eden tako zahrbten, da se je zdelo, da napoveduje "zadnje čase", napovedane v Svetem pismu. 

... zdi se, da so prišli tisti mračni časi, ki jih je napovedal sv. Pavel, v katerih bi morali ljudje, zaslepljeni s pravično božjo sodbo, jemati laž za resnico in verjeti v "princa tega sveta", ki je lažnivec in njen oče kot učitelj resnice: »Bog jim bo poslal napako, da bodo verjeli laži (2. Tes. Ii., 10). V zadnjih časih se bodo nekateri oddaljili od vere in upoštevali duhove zmote in hudičeve nauke. " (1 Tim. Iv., 1). —PAPE LEO XIII, Divinum Illud Munus, n. 10.

Takrat je bil najbolj razumen odgovor potrditi nespremenljive resnice vere in obsoditi herezije modernizma, marksizma, komunizma, socializma itd. Papeži prav tako začeli nagovarjati Presveto Srce Jezusovo, Blaženo mater, nadangela Mihaela in na videz celo nebesno kopico. Do šestdesetih let pa je Moralni cunami zdelo se je neustavljivo. Seksualna revolucija, ločitev brez krivde, radikalni feminizem, kontracepcija, pornografija in pojav množične družbene komunikacije, ki je vse to podpirala, so že v polnem teku. Prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja je obžaloval, da je sekularizirana kultura celo globoko prodrla v zahodne verske redove ...

... in vendar naj bi bilo versko življenje ravno alternativa "prevladujoči kulturi", namesto da bi to odražalo. —Kardinal Franc Rodé, prefekt; iz Benedikt XVI., Luč sveta Peter Seewald (Ignatius Press); str. 37 

Papež Benedikt je dodal:

... k temu je prispevalo intelektualno ozračje sedemdesetih let, ki jim je pot že odprla petdeseta leta. Takrat se je celo končno razvila teorija, da je treba na pedofilijo gledati kot na nekaj pozitivnega. Predvsem pa se je zagovarjala teza - in to se je celo vdrlo v katoliško moralno teologijo -, da ne bi bilo nekaj takega, kar bi bilo samo po sebi slabo. So bile samo "razmeroma" slabe stvari. Kaj je bilo dobro ali slabo, je bilo odvisno od posledic. —Ibid. str. 37

Poznamo preostalo žalostno, a resnično zgodbo o tem, kako je moralni relativizem vseeno podrl temelje zahodne civilizacije in verodostojnost katoliške cerkve.

V 60. letih je postalo jasno, da to, kar počne Cerkev, status quo, ni dovolj. Peklenska grožnja, nedeljska obveznost, vzvišene rubrike itd. - če so bili učinkoviti pri zadrževanju pripadnikov v klopeh - tega niso več počeli. Takrat je sv. Pavel VI. Opredelil srce krize: srce Sam. 

 

EVANGELIZACIJA MORA PONOVNO POSTATI NAŠE POSLANSTVO

Mejnik enciklike Pavla VI Humanae Vitae, , ki je obravnaval sporno vprašanje kontracepcije, je postal zaščitni znak njegovega pontifikata. Vendar ni bilo njegovo vizijo. To je bilo pojasnjeno nekaj let kasneje v apostolskem nagovoru Evangelij Nuntiandi (»Razglasitev evangelija«). Kot da je dvignil sloje saj in prahu s starodavne ikone, je pontifik presegel stoletja dogm, politike, kanonikov in svetov, da bi Cerkev vrnil k svojemu bistvu in raison d'être: oznanjati evangelij in Jezusa Kristusa za Gospoda in Odrešenika vsakega bitja. 

Evangeliziranje je pravzaprav milost in poklic Cerkve, njena najgloblja identiteta. Obstaja zato, da bi evangelizirala, se pravi, da bi oznanjevala in poučevala, bila kanal daritve milosti, spravila grešnike z Bogom in ohranitev Kristusove žrtve v maši, ki je spomin na Njegov smrt in veličastno vstajenje. —PAPE SV. PAVLE VI, Evangelij Nuntiandi, n. 14; vatican.va

Poleg tega je bila kriza stvar srca: Cerkev ni več delovala kot verna Cerkev. Imela je izgubila prvo ljubezen, tako čudovito živeli in razglašali svetniki, kar naj bi osebno in brez rezerve izročiti se Jezusu - kot zakonca drug drugemu. To naj bi postal "program" semenišč, šol,
in verske ustanove: za vsakega katoličana, da resnično utelesi evangelij, da Jezusa vzljubi in spozna najprej v sebi in nato brez njega v svetu, ki je bil "žejen po pristnosti".^[1]Evangelij Nuntiandi, n. 76; vatican.va

Svet od nas zahteva in pričakuje preprostost življenja, duh molitve, dobrodelnost do vseh, zlasti do ubogih in revnih, poslušnost in ponižnost, nevezanost in samopožrtvovanje. Brez tega znaka svetosti se bo naša beseda težko dotaknila srca sodobnega človeka. Tvega, da bo nečimrno in sterilno. —PAPE SV. PAVLE VI, Evangelij Nuntiandi, n. 76; vatican.va

Nekateri teologi dejansko trdijo, da je bil papež Janez Pavel II. "Pisatelj duhov" Evangelij Nuntiandi. Zares je med svojim pontifikatom nenehno poudarjal potrebo po "novi evangelizaciji", zlasti kultur, ki so bile nekoč evangelizirane. Tudi vizija, ki jo je predstavil, ne bi mogla biti jasnejša:

Čutim, da je prišel trenutek, da se zavežemo vse cerkvenih energij do nove evangelizacije in poslanstva ad gentes [narodom]. —PAPE SV. JOHN PAUL II, Redemptoris Missio, n. 3; vatican.va

Videti mlade kot zapuščene in ki propadajo zaradi pomanjkanja vidaje odprl Svetovne dneve mladih in jih uvrstil v vojsko evangelistov:

Ne bojte se oditi na ulice in na javna mesta, kot prvi apostoli, ki so oznanjevali Kristusa in dobro novico odrešenja na trgih mest, mest in vasi. Ni čas, da bi se sramovali evangelija. Čas je, da ga oznanjujemo s streh. Ne bojte se, da se boste izognili udobnemu in rutinskemu načinu življenja, da boste lahko sprejeli izziv, da boste v sodobni »metropoli« spoznali Kristusa. Vi ste tisti, ki morate "iti v brezpotje" in vse, ki jih srečate, povabiti na pogostitev, ki jo je Bog pripravil za svoje ljudstvo. Zaradi strahu ali brezbrižnosti se evangelija ne sme skrivati. Nikoli ni bil namenjen zasebnemu skrivanju. Postaviti ga je treba, da bodo ljudje lahko videli njegovo svetlobo in hvalili našega nebeškega Očeta. —Homily, Homily, Cherry Creek State Park Homily, Denver, Colorado, 15. avgust 1993; vatican.va

Šestnajst let je minilo, ko je njegov naslednik papež Benedikt zdaj poudaril skrajno nujnost poslanstva Cerkve:

V današnjih časih, ko je na ogromnih delih sveta vera v nevarnosti, da izgine kot plamen, ki nima več goriva, je glavna prednostna naloga, da je Bog prisoten na tem svetu in da moškim in ženskam pokaže pot do Boga. Ne kateri koli bog, ampak bog, ki je govoril na Sinaju; tistemu Bogu, katerega obraz prepoznamo v ljubezni, ki pritiska "do konca" (prim. Jn 13: 1) - v Jezusu Kristusu, križan in vstal. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Pismo njegove svetosti papeža Benedikta XVI. Vsem škofom sveta, 12. marec 2009; vatican.va

 

TRENUTNI RAZPIS

Pismo Benedikta XVI, naslovljeno na "Vse škofe sveta", je delovalo kot preizkus vesti kako dobro se je Cerkev odzvala na direktive svojih predhodnikov. Kdo je bil kriv, razen njenih učiteljev, če je vero čredi lahko izumrlo?

Sodobni človek bolj voljno posluša priče kot učitelje, in če posluša učitelje, je to zato, ker so priče. -Evangelij Nuntiandi, n. 41; vatican.va

Če se je svet spuščal v temo, mar ni zato, ker je luč sveta, kakršna je Cerkev (Mat. 5:14), tudi sama bledela?

Tu smo prišli do krize znotraj krize. Papeži so evangelizirali moške in ženske, ki morda tudi sami niso bili evangelizirani. Po II. Vatikanu so verske ustanove postale legli liberalne teologije in heretičnega učenja. Katoliški umiki in samostani so postali središči radikalnega feminizma in "nove dobe". Več duhovnikov mi je pripovedovalo, kako je homoseksualnost divjala v njihovih semeniščih in kako so bili tisti, ki so imeli pravoslavna prepričanja, včasih poslani na "psihološko oceno".^[2]prim Pelina Morda pa je najbolj zaskrbljujoče to, da so molitev in bogato duhovnost svetnikov le redko, če sploh kdaj učili. Namesto tega je prevladoval intelektualizem, saj je Jezus postal zgolj zgodovinska osebnost in ne obujeni Gospod, evangeliji pa so bili obravnavani kot laboratorijske podgane, ki jih je treba razsekati, ne pa kot živa Božja beseda. Racionalizem je postal smrt skrivnosti. Tako je rekel Janez Pavel II.

Včasih so celo katoličani izgubili ali nikoli niso imeli priložnosti osebno izkusiti Kristusa: ne Kristusa kot zgolj "paradigmo" ali "vrednoto", temveč kot živega Gospoda, "pot, resnico in življenje". —PAPEJ Janez Pavel II., L'Osservatore Romano (angleška izdaja vatikanskega časopisa), 24. marec 1993, str.

To je skušal oživiti papež Frančišek v Cerkvi v tej pozni uri, v tem "času usmiljenja", za katerega meni, da ga "zmanjkuje".^[3]govor v Santa Cruzu v Boliviji; newsmax.com, Julij 10th, 2015 Frančišek se je na temo evangelizacije močno oprl na svoje predhodnike, včasih pa odkrito izzval duhovništvo in vernike, da bi postali verodostojno. je vztrajal je, da ni dovolj, da bi vedeli in odvrnili od opravičevanja ali ohranili naše obrede in tradicije. Vsak mora postati dotikljiv, prisoten in pregleden oznanjevalec evangelija radosti - naslova njegove apostolske spodbude. 

 … Evangelizator ne sme biti videti kot nekdo, ki se je pravkar vrnil s pogreba! Ponovno si povrnimo in poglobimo navdušenje, tisto „prijetno in tolažilno veselje do evangelizacije, tudi kadar moramo v sekanju sejati ... In naj bo omogočen svet našega časa, ki išče, včasih s tesnobo, včasih z upanjem sprejeti dobre novice ne od evangelizatorjev, ki so obupani, malodušni, nestrpni ali zaskrbljeni, temveč od evangelijskih služabnikov, katerih življenja žarejo od gorečnosti, ki so najprej prejeli Kristusovo radost. " —PAPE FRANJO, Evangelii Gaudium, n. 10; vatican.va

Mimogrede, te besede je prvi napisal sv. Pavel VI.^[4]Evangelij Nuntiandi (8. december 1975), 80: AAS 68 (1976), 75. Tako sedanji klic ne more biti jasnejši kot klic od samega Kristusa ki je rekel učencem: "Kdor posluša tebe, posluša mene." ^[5]Luka 10: 16 Torej, kam gremo od tu?

Prvi korak je, da vsak od nas posebej »Široko odprite svoja srca Jezusu Kristusu.”Oditi nekam sam v naravo, svojo spalnico ali tišino prazne cerkve… in govoriti z Jezusom takšen, kakršen je: živa oseba, ki te ljubi bolj kot kdorkoli te ima ali lahko. Povabite ga v svoje življenje, prosite ga, naj vas spremeni, vas napolni s svojim duhom in obnovi vaše srce in življenje. To je kraj za začetek nocoj. In potem bo rekel: "Pridi, sledi mi." ^[6]Ground 10: 21 Takrat je svet začel spreminjati le z dvanajstimi moškimi; zdi se mi, da bo spet ostanek, pozvan, da stori enako ...

V tem trenutku vabim vse kristjane, povsod, na obnovljeno osebno srečanje z Jezusom Kristusom ali vsaj na odprtost, da mu dovolimo, da se sreča z njimi; Prosim vse vas, da to storite vsak dan. Nihče ne bi smel misliti, da to povabilo ni namenjeno njemu ali njej, saj "nihče ni izključen iz Gospodovega veselja". Gospod ne razočara tistih, ki prevzame to tveganje; kadar koli naredimo korak k Jezusu, spoznamo, da je že tam in nas čaka z odprtimi rokami. Zdaj je čas, da rečem Jezusu: »Gospod, pustil sem se prevarati; na tisoče načinov sem se izognil vaši ljubezni, vendar sem spet tu, da obnovim svojo zavezo z vami. Rabim te. Reši me še enkrat, Gospod, vzemi me še enkrat v svoj odrešitveni objem. " Kako dober je občutek, ko se k njemu vrnemo, kadar smo izgubljeni! Naj še enkrat povem to: Bog se nam ne utrudi odpuščati; mi smo tisti, ki se utrudimo iskati njegovo usmiljenje. Kristus, ki nam je rekel, naj si odpuščamo "sedemdeset krat sedem" (Mt 18:22) nam je dal svoj primer: odpustil nam je sedemdeset krat sedem. Vedno znova nas nosi na svojih ramenih. Nihče nam ne more odvzeti dostojanstva, ki nam ga podarja ta brezmejna in neizmerna ljubezen. Z nežnostjo, ki nikoli ne razočara, a nam je vedno sposoben povrniti veselje, nam omogoča dvigniti glavo in začeti na novo. Ne bežimo pred Jezusovim vstajenjem, nikoli ne obupajmo, pridi, kar hoče. Naj nič drugega ne navdihuje kot njegovo življenje, ki nas žene naprej! —PAPE FRANJO, Evangelii Gaudium, n. 3; vatican.va

 

Hvala vsem, ki ste ta teden prispevali vaše molitve in finančno podporo temu ministrstvu. Hvala in naj vas bog bogato blagoslovi! 

 

Na pot z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.