Križ, križ!

 

ONE največjih vprašanj, s katerimi sem se srečeval v svojem osebnem sprehodu z Bogom zakaj se zdi, da se tako malo spreminjam? »Gospod, vsak dan molim, izgovorim rožni venec, pojdi k maši, se redno spovedi in se izlij v tej službi. Zakaj pa se mi zdi, da sem zaljubljen v iste stare vzorce in napake, ki škodijo meni in tistim, ki jih imam najbolj rad? " Odgovor mi je prišel tako jasno:

Križ, križ!

Kaj pa je "križ"?

 

RESNIČNI KRIŽ

Križ ponavadi takoj enačimo s trpljenjem. To, da »vzamem svoj križ« pomeni, da bi moral na nek način trpeti bolečine. Toda to v resnici ni tisto, kar je križ. Namesto tega je izraz popolnoma se izprazni iz ljubezni do drugega. Za Jezusa je to pomenilo Dobesedno trpljenje do smrti, ker to je bila narava in potreba njegovega osebnega poslanstva. Toda malo nas je poklicanih trpeti in umreti brutalno smrt za drugega; to ni naše osebno poslanstvo. Torej, ko nam Jezus reče, naj vzamemo svoj križ, mora vsebovati globlji pomen in to je:

Dajem vam novo zapoved: ljubite se med seboj. Kakor sem vas ljubil, tudi vi bi se morali ljubiti drug drugega. (Janez 13:34)

Jezusovo življenje, strast in smrt nam prinašajo novo vzorec ki mu moramo slediti:

Imejte med seboj enako stališče, ki je tudi vaše v Kristusu Jezusu ... izpraznil se je v obliki sužnja ... ponižal se je, postal poslušen do smrti, celo do smrti na križu. (Filipljanom 2: 5-8)

Sveti Pavel poudarja bistvo tega vzorca, ko pravi, da je Jezus prevzel obliko sužnja, ponižanje sam in nato doda, da je za Jezusa to vključevalo "celo smrt". Posnemati moramo bistvo, ne nujno fizično smrt (razen če mu Bog podeli dar mučeništva). Torej, vzeti svoj križ pomeni, da "ljubite drug drugega", in s svojimi besedami in zgledom nam je Jezus pokazal, kako:

Kdor se poniža kot ta otrok, je največji v nebeškem kraljestvu ... Kajti tisti, ki je najmanj med vami, je tisti, ki je največji. (Matevž 18: 4; Luka 9:48)

Kdor hoče biti med vami velik, naj vam bo služabnik; kdor hoče biti prvi med vami, naj vam bo suženj. Prav tako Sin človekov ni prišel zato, da bi mu služil, temveč da bi služil in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. (Mat. 20: 26-28)

 

PRITRDI KALVARIJO ... NE LE TABOR

Razlog, da verjamem, da mnogi, tudi jaz, ki molim, redno hodijo k maši, obožujejo Jezusa v Najsvetejšem, se udeležujejo konferenc in se umikajo, romajo, ponujajo rožne vence in devetnice itd., Vendar ne rastejo v kreposti, je, ker niso res prevzel križ. Gora Tabor ni gora Kalvarija. Tabor je bil le priprava na križ. Tudi takrat, ko iščemo duhovne milosti, ne morejo biti same sebi namen (kaj pa, če Jezus nikoli ne bi prišel s Tabora ??). Vedno moramo imeti v srcu dobrobit in zveličanje drugih. V nasprotnem primeru bo naša rast v Gospodu zaostala, če ne bo zanikana.

Križ ne izvaja vseh teh potrebnih pobožnosti, čeprav se zdi, da delamo nekaj junaškega. Prej je, ko postanemo pravi služabnik zakonca ali otrok, sostanovalcev oz tovariši, naši župljani ali skupnosti. Naša katoliška vera se ne more preusmeriti na neke vrste načinov za samoizboljšanje ali samo za podrejanje svoje nemirne vesti ali preprosto za dosego ravnovesja. In daj ti, Bog ne kljub temu nam odgovorite v teh prizadevanjih; Podarja njegovo usmiljenje in mir, svojo ljubezen in odpuščanje, kadar koli ga iščemo. Vzdržuje nas, kolikor lahko, ker nas ima rad - tako kot mati hrani svojega jokajočega dojenčka, čeprav ima otrok v mislih le svojo lakoto.

Če pa je dobra mati, bo sčasoma otroka odstavila in ga naučila ljubiti svoje brate in sestre in soseda ter deliti s tistimi, ki so lačni. Tudi zato, čeprav Boga iščemo v molitvi in ​​nas on doji z milostjo, kot dobra mati, pravi:

Pa vendar, križ, križ! Posnemajte Jezusa. Postani otrok. Postani služabnik. Postani suženj. To je edina pot, ki vodi do vstajenja. 

Če se trajno borite proti svoji naravi, poželenju, kompulzivnosti, materializmu ali tistemu, kar imate, potem je edini način za premagovanje teh razvade pot na križevo pot. Ves dan lahko preživite, da v Jezusu v Najsvetejšem obožujete Jezusa, vendar ne boste imeli velike razlike, če boste večere preživljali sami. Sveta Terezija iz Kalkute je nekoč rekla: »Čas, ki so ga moje sestre preživele v službi Gospodovi v Najsvetejšem, jim omogoča, da preživijo ure storitve Jezusu v revnih. " Namen naših molitev in duhovnih prizadevanj torej nikoli ne more biti preobrazba samega sebe, temveč nas mora tudi razpolagati "Za dobra dela, ki jih je Bog vnaprej pripravil, da bi morali v njih živeti." ^[1]Eph 2: 10  

Ko pravilno molimo, se podvržemo procesu notranjega čiščenja, ki nas odpre Bogu in s tem tudi sočloveku ... Na ta način smo podvrženi tistim čiščenjem, s katerimi postanemo odprti Bogu in smo pripravljeni na služenje bližnjih ljudje. Postanemo sposobni velikega upanja in tako postanemo ministri upanja za druge. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Spe Salvi (shranjeno v upanju), n. 33., 34.

 

JEZUS IN ME

Nikoli ne gre samo za "Jezusa in mene." Gre za Jezusa, ki živi in jaz, kar zahteva resnično smrt. Ta smrt pride prav s polaganjem na križ in prebodenimi z žeblji ljubezni in služenja. In ko to storim, ko vstopim v to "smrt", se bo v meni začelo pravo vstajenje. Potem začnejo radost in mir cveteti kot lilija; potem nežnost, potrpežljivost in samokontrola začnejo oblikovati stene nove hiše, novega templja, kar sem tudi jaz. 

Če naj bi voda postala vroča, mora iz nje odmreti hladna. Če želimo kuriti les, mora narava lesa umreti. Življenje, ki ga iščemo, ne more biti v nas, ne more postati sam jaz, ne moremo biti sami, razen če ga pridobimo s tem, da najprej nehamo biti to, kar smo; to življenje pridobimo s smrtjo. —Fr. John Tauler (1361), nemški dominikanski duhovnik in teolog; Iz Pridige in konference Johna Taulerja

In tako, če ste se v tem novem letu srečevali z istimi starimi grehi, enakimi boji z mesom kot jaz, se moramo vprašati, ali res vsak dan pobiramo križ, ki naj bi sledil Kristusovim stopinjam praznjenja v ponižnosti in postajamo služabniki okoli sebe. To je edina pot, ki jo je zapustil Jezus, edini vzorec, ki vodi do vstajenja. 

Edina pot v resnici vodi v življenje. 

Amen, amen, pravim vam, če pšenično zrno ne pade na tla in ne umre, ostane samo pšenično zrno; če pa umre, rodi veliko sadja. (Janez 12:24)

 

POVEZANO BRANJE

Ljubiti in služiti drugim vključuje žrtvovanje, ki je oblika trpljenja. Toda ravno to trpljenje tisto, ki je združeno s Kristusom, daje sad milosti. Preberite: 

Razumevanje križa in Sodelovanje pri Jezusu. 

 

Hvala, ker ste priskrbeli gorivo
za ogenj tega ministrstva.

 

 

Na potovanje z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.