Temeljni problem

IMAM prejel številna e-poštna sporočila, nekateri od katoličanov, ki ne vedo, kako naj odgovorijo svojim "evangeličanskim" družinskim članom, drugi pa od fundamentalistov, ki so prepričani, da katoliška cerkev ni ne svetopisemska ne krščanska. Več pisem je vsebovalo dolga pojasnila, zakaj občutek to Pismo pomeni to in zakaj mislim ta citat pomeni, da. Ko sem prebral ta pisma in upošteval ure, ki bi jih potreboval, da bi se nanje odzval, sem se namesto tega obrnil nanje o temeljni problem: le kdo točno ima pooblastilo za razlago Svetega pisma?

 

PREVERJANJE RESNIČNOSTI

Preden pa to storimo, moramo kot katoličani nekaj priznati. Iz zunanjih videzov in v resnici v številnih cerkvah se ne zdi, da smo ljudje, ki živijo v veri, goreči od gorečnosti za Kristusa in zveličanje duš, kot je to pogosto videti v mnogih evangeličanskih cerkvah. Kot takega je težko prepričati fundamentalista o resnici katolištva, ko se vera katoličanov tako pogosto zdi mrtva in naša cerkev krvavi iz škandala za škandalom. Pri maši molitve pogosto zamrmrajo, glasba je navadno prijetna, če ne celo pekoča, homilije pogosto ne navdihujejo, liturgične zlorabe pa so marsikje izpraznile mašo vsega, kar je mistično. Še huje, zunanji opazovalec bi lahko dvomil, da je resnično Jezus v evharistiji, glede na to, kako katoličani vložijo obhajilo, kot da prejemajo prepustnico za film. Resnica je, da je katoliška cerkev is v krizi. Treba jo je ponovno evangelizirati, ponovno katehetizirati in obnoviti v moči Svetega Duha. In povsem odkrito jo je treba očistiti odpadništva, ki se je vdiralo v njene starodavne zidove kot Satanov dim.

Toda to ne pomeni, da je lažna Cerkev. Če kaj drugega, je znak sovražnikovega koničastega in neusmiljenega napada na Petrovo Barko.

 

NA ČIJI OBLASTI?

Med prebiranjem teh e-poštnih sporočil mi je še naprej tekla misel: "Torej, čigava razlaga Biblije je prava?" S skoraj 60 000 apoeni na svetu in štetjem vsi to trdijo jih imeti monopol nad resnico, komu verjamete (prvo pismo, ki sem ga prejel, ali pismo moškega po tem?) Mislim, lahko bi ves dan razpravljali o tem, ali to svetopisemsko besedilo ali tisto besedilo pomeni to ali ono. Kako pa na koncu vemo, kakšna je pravilna razlaga? Občutki? Mravljinčenje maziljenja?

No, to pravi Biblija:

Najprej to vedite, da ni nobene prerokbe iz svetih spisov, ki bi bila stvar osebne razlage, saj nobena prerokba ni nikoli prišla po človeški volji; Ljudje, ki jih je pahnil Sveti Duh, pa so govorili pod Božjim vplivom. (2 hišni ljubljenčki 1: 20-21)

Sveto pismo kot celota je preroška beseda. Nobeno Sveto pismo ni stvar osebne razlage. Torej, čigava razlaga je pravilna? Ta odgovor ima resne posledice, saj je Jezus rekel: "Resnica vas bo osvobodila." Da bi bil svoboden, moram vedeti resnico, da lahko v njej živim in bivam. Če na primer »cerkev A« pravi, da je ločitev dovoljena, »cerkev B« pa ne, katera cerkev živi v svobodi? Če »cerkev A« uči, da nikoli ne morete izgubiti odrešenja, toda »cerkev B« pravi, da lahko, katera cerkev vodi duše k svobodi? To so resnični primeri z resničnimi in morda večnimi posledicami. Toda odgovor na ta vprašanja ustvarja obilo interpretacij kristjanov, ki "verjamo v Biblijo", ki običajno dobro pomenijo, vendar si popolnoma nasprotujejo.

Je Kristus res zgradil Cerkev tako naključno, tako kaotično, kontradiktorno?

 

KAJ JE BIBLIJA - IN NI

Fundamentalisti pravijo, da je Biblija edini vir krščanske resnice. Vendar ni nobenega Svetega pisma, ki bi podpiral takšno pojmovanje. Biblija ne recimo:

Vsa pisava je navdihnjena od Boga in so uporabna za poučevanje, ovržanje, popravljanje in usposabljanje v pravičnosti, da bi bil tisti, ki pripada Bogu, sposoben in opremljen za vsako dobro delo. (2. Tim 3: 16-17)

Kljub temu to nič ne govori o tem, da je to ne avtoriteta ali temelj resnice, le da je navdihnjena in je torej resnična. Poleg tega se ta odlomek posebej nanaša na Staro zavezo, saj še ni bilo nobene zaveze. To je bilo v celoti sestavljeno šele v četrtem stoletju.

Biblija ne pa kaj povedati o čem is temelj resnice:

Vedeti bi morali v Božji hiši, ki je cerkev živega Boga, steber in temelj resnice. (1. Tim 3:15)

O Cerkev živega Boga je steber in temelj resnice. Iz Cerkve torej izhaja resnica, torej Božja beseda. "Aha!" pravi fundamentalist. »Torej Božja beseda is resnica." Da, popolnoma. Toda Beseda, dana Cerkvi, je bila izrečena, Kristus pa je ni napisal. Jezus ni zapisal niti ene besede (in tudi njegove besede niso bile zapisane v pisni obliki šele leta kasneje). Božja beseda je nepisana Resnica, ki jo je Jezus posredoval apostolom. Del te besede je bil zapisan s črkami in evangeliji, vendar ne vse. Kako vemo? Sveto pismo nam samo pove, da:

Jezus je storil tudi marsikaj drugega, toda če bi jih opisovali posamezno, mislim, da ves svet ne bi vseboval knjig, ki bi bile napisane. (Janez 21:25)

Zares vemo, da se je Jezusovo razodetje sporočalo v pisni obliki in od ust do ust.

Veliko vam moram pisati, vendar ne želim pisati s peresom in črnilom. Namesto tega upam, da se kmalu vidimo, ko se bomo lahko pogovorili iz oči v oči. (3. Janez 13-14)

Katoliška cerkev temu pravi tradicija: tako pisna kot ustna resnica. Beseda "tradicija" prihaja iz latinščine traditio kar pomeni "oddati". Ustno izročilo je bilo osrednji del judovske kulture in način prenosa učenja iz stoletja v stoletje. Seveda fundamentalist citira Marko 7: 9 ali Kol 2: 8, da pravi, da Sveto pismo obsoja Tradicijo, pri čemer ne upošteva dejstva, da je Jezus v teh odlomkih obsojal številna bremena, ki so jih na izraelsko ljudstvo postavili farizeji in ne Bog. izročilo Stare zaveze. Če bi ti odlomki obsojali to verodostojno izročilo, bi si Biblija nasprotovala:

Bratje, zato bodite trdno in se držite tradicije, ki ste jo bili naučeni, bodisi z ustno izjavo bodisi z našim pismom. (2. Tes. 2:15)

In spet,

Hvalim vas, ker se me v vsem spominjate in se držite tradicije, tako kot sem vam jih izročil. (1 Kor 11: 2). Upoštevajte, da protestantski kralj James in New American Standard uporabljata besedo "tradicija", medtem ko priljubljeni NIV daje besedo "učenja", kar je slab prevod iz prvotnega vira, latinske Vulgate.

Izročilo, ki ga Cerkev čuva, se imenuje »depozit vere«: vse, kar je Kristus učil in razodel apostolom. Naložili so jih, da so poučevali to tradicijo in skrbeli, da se je ta polog zvesto prenašal iz generacije v generacijo. To so storili od ust do ust, občasno pa s pismom ali poslanico.

Cerkev ima tudi običaje, ki jih pravilno imenujemo tudi tradicije, podobno kot imajo ljudje družinske tradicije. To bi vključevalo zakone, ki jih je ustvaril človek, na primer vzdržanje mesa ob petkih, post na pepelnično sredo in celo duhovniški celibat - vse to papež, ki je dobil moč, da se "veže in razveže", lahko spremeni ali celo opusti ( (Mat. 16:19). Sveto izročilo pa -napisana in nepisana Božja beseda -ni mogoče spremeniti. Odkar je Kristus razodel svojo besedo pred 2000 leti, noben papež ni nikoli spremenil te tradicije, tj absolutna priča moči Svetega Duha in obljuba Kristusove zaščite, da bo njegovo Cerkev varovala pred vrati pekla (glej Matevž 16:18).

 

APOSTOLSKO NASLEDSTVO: BIBLIJSKO?

Torej smo se približali odgovoru na temeljni problem: kdo je torej pristojen za razlago Svetega pisma? Zdi se, da je odgovor sam po sebi: če so bili apostoli tisti, ki so slišali Kristusovo pridiganje in so bili nato obtoženi, da so te nauke prenašali naprej, bi morali sami presoditi, ali je kateri koli drug nauk, ustni ali pisni resnica. Toda kaj bi se zgodilo po smrti apostolov? Kako bi resnico zvesto predali prihodnjim generacijam?

Prebrali smo, da so apostoli obtoževali drugi moški prenesti to "živo tradicijo". Katoličani te moške imenujejo apostolovi "nasledniki". Toda fundamentalisti trdijo, da so si apostolsko nasledstvo izmislili moški. To preprosto ne piše v Bibliji.

Ko se je Kristus povzpel v nebesa, je bilo učencev še vedno malo. V zgornji sobi se jih je zbralo sto dvajset, vključno z enajstimi preostalimi apostoli. Njihovo prvo dejanje je bilo nadomestite Juda.

Nato so jim dali žreb in žreb je padel na Matijo in bil je preštet z enajstimi apostoli. (Apd. 1:26)

Justus, ki ni bil izbran za Matijo, je bil še vedno privrženec. Toda Matija je bil "štet z enajstimi apostoli". Ampak zakaj? Zakaj bi zamenjal Juda, če je bilo privržencev vseeno več kot dovolj? Ker je Juda, tako kot ostalim enajstim, Jezus dobil posebno avtoriteto, pisarno, ki je ni imel noben drug učenec ali vernik - vključno z njegovo materjo.

Bil je uvrščen med nas in mu je bil dodeljen delež v tem ministrstvu ... Naj drug prevzame njegovo funkcijo. (Apd. 1:17, 20); Upoštevajte, da so temeljni kamni novega Jeruzalema v Razodetju 21:14 vpisani z imeni dvanajstih apostolov in ne enajstih. Juda očitno ni bil eden izmed njih, zato mora biti Matija dvanajsti preostali kamen, ki zaključuje temelje, na katerih je zgrajena preostala Cerkev (prim. Ef 2).

Po spustu Svetega Duha se je apostolska oblast prenašala z polaganjem rok (glej 1. Tim 4:14; 5:22; Apd. 14:23). To je bila trdno uveljavljena praksa, kot slišimo od četrtega naslednika Petra, ki je vladal v času, ko je apostol Janez še živel:

Skozi pokrajino in mesto [apostoli] so oznanjevali in postavili svoje prve spreobrnjence, ki so jih preizkušali po Duhu, za škofe in diakone bodočih vernikov. Tudi to ni bila novost, saj so o škofih in diakonih pisali že dolgo prej. . . [glej 1. Tim 3: 1, 8; 5:17] Naši apostoli so po našem Gospodu Jezusu Kristusu vedeli, da bo prišlo do prepira za škofovsko službo. Iz tega razloga so torej, ko so prejeli popolna predznanja, imenovali že omenjene in nato dodali nadaljnjo določbo, da bi morali, če umrejo, na njihovi službi naslediti drugi odobreni možje. —PAPE SV. KLIM RIMA (80 AD), Pismo Korinčanom 42:4–5, 44:1–3

 

DEDENJE OBLASTI

Jezus je tem apostolom in očitno njihovim naslednikom dal svojo oblast. 

Amen, pravim vam, kar koli zavežete na zemlji, bo vezano v nebesih in vse, kar boste izgubili na zemlji, bo zrahljano v nebesih. (Mat. 18:18)

In spet,

Čigar grehe odpuščate, jim odpuščajo in katerih grehe obdržite. (Janez 20:22)

Jezus celo reče:

Kdor te posluša, posluša mene. Kdor te zavrne, zavrne mene. (Luka 10:16)

Jezus pravi, da kdor posluša te apostole in njihove naslednike, posluša njega! In vemo, da je to, kar nas učijo ti možje, resnica, ker jim je Jezus obljubil, da jih bo vodil. Na zasebni večerji pri zadnji večerji je dejal:

… Ko pride, Duh resnice, vas bo vodil do vse resnice. (Janez 16: 12-13)

Ta karizma papeža in škofov, da bi resnico učili "nezmotljivo", je bila v Cerkvi že od nekdaj razumljena:

[I] T je dolžan ubogati prezbiterje v Cerkvi - tiste, ki imajo, kot sem že pokazal, nasledstvo apostolov; tisti, ki so skupaj z nasledstvom škofovstva prejeli nezmotljivo karizmo resnice, po Očetovem ugodju. —St. Irinej iz Lyona (189 n. Št.), Proti herezam, 4: 33: 8 )

Upoštevajmo, da so samo tradicijo, nauk in vero Katoliške cerkve od začetka, ki jo je dal Gospod, apostoli oznanjevali, očetje pa so jo ohranili. Na tem je bila ustanovljena Cerkev; in če kdo odstopi od tega, ga niti ni, niti ga ne bi smeli več imenovati kristjan ... —St. Atanazije (360 n. Št.), Štiri pisma Serapionu Thmiusu 1, 28

 

TEMELJNI ODGOVOR

Biblije si človek ni izmislil niti angeli v lepi kožni izdaji niso predali. Skozi proces intenzivnega razločevanja, ki ga je vodil Sveti Duh, so nasledniki apostolov v četrtem stoletju določili, kateri od spisov njihovega časa je Sveto izročilo - »Božja beseda« - in ki niso bili navdihnjeni spisi Cerkve. Tako Tomažev evangelij, Apostolska dela sv. Janeza, Mojsijeva vnebovzetja in številne druge knjige niso nikoli prišli do izraza. Toda 46 knjig Stare zaveze in 27 knjig Nove je vsebovalo "kanon" Svetega pisma (čeprav so protestanti pozneje nekaj knjig opustili). Za ostale je bilo ugotovljeno, da ne pripadajo Depozitu vere. To so potrdili škofje na kartaških koncilih (393, 397, 419 AD) in Hippo (393 AD). Ironično je torej, da fundamentalisti uporabljajo Biblijo, ki je del katoliške tradicije, da bi zanikali katolištvo.

Vse to pomeni, da v prvih štirih stoletjih Cerkve ni bilo Biblije. Kje je bilo torej v vseh teh letih najti apostolski nauk in pričevanja? Zgodnji cerkveni zgodovinar JND Kelly, protestant, piše:

Najbolj očiten odgovor je bil, da so ga apostoli ustno predali Cerkvi, kjer so jo predajali iz roda v rod. - Zgodnjekrščanski nauki, 37

Tako je jasno, da so nasledniki apostolov tisti, ki jim je bila dana pooblastila, da določajo, kaj je Kristus izročil in kaj ne, ne na podlagi lastne osebne presoje, temveč na podlagi tega, kar imajo prejetih.

Papež ni absolutni suveren, čigar misli in želje so zakon. Nasprotno, papeževa služba je porok poslušnosti do Kristusa in njegove besede. —PAPE BENEDIKT XVI., Homilija z dne 8. maja 2005; San Diego Union-Tribune

Skupaj s papežem škofi sodelujejo tudi v Kristusovi naučni oblasti, da se "veže in razveže" (Mat. 18:18). Temu učiteljskemu avtoritetu pravimo »magisterij«.

… Ta Učiteljstvo ni nadrejeno Božji Besedi, je pa njen služabnik. Uči le tisto, kar mu je bilo predano. Na božji ukaz in s pomočjo Svetega Duha to predano posluša, predano varuje in zvesto razloži. Vse, kar predlaga za vero kot božansko razodetje, izhaja iz tega enega samega depozita vere. (Katekizem katoliške cerkve, 86)

Ti sam imajo pooblastilo za razlago Biblije s pomočjo filtra ustnega izročila, ki so ga prejeli z apostolskim nasledstvom. Samo oni končno določijo, ali je Jezus dobesedno mislil, da nam ponuja svoje telo in kri ali zgolj zgolj simbol, ali pa je hotel, da moramo svoje grehe izpovedati duhovniku. Njihovo razločevanje, ki ga vodi Sveti Duh, temelji na Svetem izročilu, ki se prenaša od začetka.

Torej ni pomembno, kaj vi ali menim, da odlomek Svetega pisma toliko pomeni kaj nam je rekel Kristus?  Odgovor je: vprašati moramo tiste, ki jim je to rekel. Sveto pismo ni stvar osebne razlage, temveč del razodetja, kdo je Jezus in kaj nas je učil in nam zapovedal.

Papež Benedikt je izrecno spregovoril o nevarnosti samomaziljenja, ko je nedavno nagovoril ekumensko srečanje v New Yorku:

Temeljna krščanska verovanja in prakse se v skupnosti včasih spreminjajo s tako imenovanimi "preroškimi dejanji", ki temeljijo na hermenevtični [metodi tolmačenja], ki ni vedno v soglasju z datumom Svetega pisma in izročila. Skupnosti se posledično odrečejo poskusu, da bi delovale kot enotno telo, namesto da bi se odločile za delovanje v skladu z idejo o "lokalnih možnostih". Nekje v tem procesu se izgubi potreba po ... občestvu s Cerkvijo v vseh obdobjih, ravno v času, ko svet izgublja smer in potrebuje prepričljivo skupno pričevanje o rešilni moči evangelija (prim. Rim 1-18). —PAPE BENEDIKT XVI., Cerkev sv. Jožefa, New York, 23. april 18

Morda se lahko kaj naučimo iz ponižnosti svetega Janeza Henryja Newmana (1801-1890). Je spreobrnjeni v katoliško cerkev, ki pri poučevanju o končnih časih (tema, onesnažena z mnenjem) pokaže pravilen način razlage:

Mnenje katere koli osebe, tudi če bi bil najprimernejši za oblikovanje, bi bilo komaj kakšno avtoriteto ali pa bi bilo vredno, da bi se predstavilo samo od sebe; ker sodbe in stališča zgodnje Cerkve zahtevajo in vzbujajo naš poseben pogled, kajti del tega, kar vemo, lahko izhaja iz apostolskih tradicij in ker so predstavljeni veliko bolj dosledno in soglasno kot kateri koli drugi sklop učiteljev.  —Advent pridige o Antikristu, pridiga II, “1 Janez 4: 3”

 

Prvič objavljeno 13. maja 2008.

 

NADALJNJE BRANJE:

Tvitnite

Kliknite tukaj, da Odjava or Prijavi se v ta časopis.

Hvala za vso podporo!

www.markmallett.com

-------

Kliknite spodaj, če želite to stran prevesti v drug jezik: