O homoseksualni poroki

TRDA RESNICA - II. DEL

ZAKAJ? Zakaj bi bila katoliška cerkev proti ljubezni?

To je vprašanje, ki ga mnogi zastavljajo, ko gre za cerkveno prepoved homoseksualnih zakonskih zvez. Dve osebi se hočeta poročiti, ker se imata rada. Zakaj ne?

Cerkev je v dveh kratkih dokumentih odgovorila jasno, pri čemer je uporabila logiko in razumen razum, ki izhaja iz naravnega prava, Svetega pisma in izročila: Premisleki glede predlogov za pravno priznanje sindikatom med istospolno usmerjenimi osebami in Pismo škofom katoliške cerkve o pastorali homoseksualnih oseb.

Cerkev je odgovorila tako jasno in odločno, kot trdi, da trdi, da je prešuštvo moralno narobe, kot je skupno prebivanje pred poroko, krajo ali ogovarjanje. Toda papež Benedikt (ki je bil podpisnik obeh dokumentov) je postavil pomembno točko, ki se zdi pozabljena:

Tako pogosto cerkveno protikulturno pričevanje v današnji družbi ne razumemo kot nekaj zaostalega in negativnega. Zato je pomembno poudariti dobro novico, evangeljsko sporočilo, ki daje življenje in krepi življenje (prim. Jn 10: 10). Čeprav je treba odločno spregovoriti o zlih, ki nas ogrožajo, moramo popraviti misel, da je katolištvo zgolj "zbirka prepovedi". -Nagovor irskim škofom; MESTO VATIKAN, OKT. 29, 2006

MAMA IN UČITELJ

Vlogo Cerkve kot »matere in učiteljice« lahko razumemo le v kontekstu Kristusovega poslanstva: Prišel nas je rešiti naših grehov. Jezus nas je prišel osvoboditi sužnosti in suženjstva, ki uničuje dostojanstvo in potencial vsakega človeka, ustvarjenega po Božji podobi.

Jezus ima res rad vse homoseksualce in geje na planetu. Obožuje vsakega "naravnost" človeka. Obožuje vsakega prešuštnika, nečistnika, tatu in trače. Toda vsakemu človeku razglaša: "Pokori se, kajti nebeško kraljestvo je blizu" (Mt 4). »Pokesajte se«, da bi prejeli »nebeško kraljestvo«. Dve strani Kovanec resnice.

Preljubnica, ki jo ujamejo z roko, je Jezus, ko je videl, kako rdečelične množice odvržejo kamenje in odide, rekel: "Tudi jaz vas ne obsojam ..." To je,

Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi ga obsodil, ampak da bi se svet lahko rešil po njem. (Janez 3:17)

Ali morda, kot je rekel papež Frančišek, "Kdo sem jaz, da sodim?" Ne, Jezus uvaja dobo usmiljenja. Toda tudi Usmiljenje skuša osvoboditi in tako govori resnico. Kristus ji torej reče: "Pojdi in ne greši več."

"... kdor ne verjame, je bil že obsojen."

Ljubi nas, zato nas želi osvoboditi in ozdraviti iluzije in posledic greha.

… Dejansko njegov namen ni bil zgolj potrditi svet v njegovi posvetnosti in biti njegov spremljevalec, tako da je ostal popolnoma nespremenjen. —PAPE BENEDIKT XVI, Freiburg im Breisgau, Nemčija, 25. september 2011; www.chiesa.com

Ko torej Cerkev razglaša meje zakona in meje človeškega delovanja, ne omejuje naše svobode. Namesto tega še naprej opozarja na varovala in smerokaze, ki nas varno usmerjajo proti Res svobode.

Svoboda ni zmožnost, da naredimo karkoli hočemo kadar koli želimo. Svoboda je zmožnost odgovornega življenja resnice našega odnosa z Bogom in med seboj. —PAPE JOHN PAUL II, St. Louis, 1999

Prav zaradi ljubezni Cerkve do osebe, ki se bori s svojo spolno usmerjenostjo, jasno govori o moralni nevarnosti, da bo ravnala v nasprotju z naravnim moralnim zakonom. Osebo pokliče, naj vstopi v Kristusovo življenje, ki je »resnica, ki nas osvobaja«. Opozarja na pot, ki nam jo je dal sam Kristus, to je poslušnost po Božjih načrtih - ozka cesta, ki vodi do blaženosti večnega življenja. In kot mati opozarja, da je "plača za greh smrt", ne pozabi pa z veseljem zavpniti še zadnji del tega Svetega pisma:

... ampak Božji dar je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. " (Rimljanom 6:23)

RESNICA V LJUBEZNI

Torej, moramo biti jasni, če resnico govorimo v ljubezni: Cerkev ne govori le, da lahko beseda "zakon" pripada upravičeno le heteroseksualnim parom; ona to govori zveza kaj razvrščanje med homoseksualnimi osebami je »objektivno neurejeno«.

Civilni zakoni so strukturiranje načel človekovega življenja v družbi, tako za dobro kot za bolnega. "Imajo zelo pomembno in včasih odločilno vlogo pri vplivanju na vzorce mišljenja in vedenja". Življenjski slog in osnovne predpostavke ne izražajo samo zunanjega življenja družbe, temveč tudi spreminjajo dojemanje in vrednotenje oblik vedenja mlajše generacije. Pravno priznanje homoseksualnih zvez bi zameglilo nekatere temeljne moralne vrednote in povzročilo razvrednotenje zakonske zveze. -Premisleki glede predlogov za pravno priznanje sindikatom med istospolno usmerjenimi osebami; 6.

To ni hladna nepristranska zapoved, ampak odmev Kristusovih besed: "Pokori se, kajti nebeško kraljestvo je blizu". Cerkev priznava boj, vendar zdravila ne razredči:

… Moške in ženske s homoseksualnimi nagnjenostmi „je treba sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in občutljivostjo. Izogibati se je treba vsem znakom neupravičene diskriminacije. " Tako kot drugi kristjani so poklicani, da živijo po čednosti. Vendar je homoseksualna nagnjenost "objektivno neurejena", homoseksualne prakse pa so "grehi, ki so v nasprotju s čistostjo" —Ibid. 4.

Tako kot prešuštvo, nečistovanje, krajo in ogovarjanje hudih grehov. Poročen moški, ki se zaljubi v sosedovo ženo, ker se "zdi tako prav", prav tako ne more slediti njegovim nagnjenjem, ne glede na to, kako močni so. Kajti njegovo (in njeno) ravnanje bi bilo torej v nasprotju z zakonom ljubezni, ki ju je vezal v prvih zaobljubah. Ljubezen tukaj ni romantičen občutek, temveč darilo sebe drugemu "do konca".

Kristus nas želi osvoboditi objektivno neurejenih nagibov - ne glede na to, ali gre za homoseksualna ali heteroseksualna nagnjenja.

ČESTITOST JE ZA VSE

Cerkev ne kliče samohranilcev, duhovščine, vernikov ali tistih, ki imajo istospolne nagnjenosti, k čistosti. Tudi vsak moški in ženska so poklicani k čistosti, tudi poročeni pari. Kako to, se lahko vprašate !?

Odgovor je spet v resnični naravi ljubezni, in to je dajo, ne samo prejemanje. Kot sem napisal v Intimno pričevanje, nadzor nad rojstvom ni del božjega načrta za zakonsko ljubezen iz več razlogov - namenov, ki so ključnega pomena za zdrav zakon. Torej, ko se nekdo poroči, ni nenadoma "brezplačno za vse", ko gre za seks. Mož mora spoštovati naravne ritme telesa svoje žene, ki vsak mesec prehaja skozi "letne čase", pa tudi njene "čustvene sezone". Tako kot polja ali sadna drevesa pozimi "počivajo", obstajajo tudi obdobja, ko žensko telo prehaja skozi cikel pomlajevanja. Obstajajo tudi letni časi, ko je plodna, in zakonca, čeprav ostajata odprta za življenje, se lahko v teh časih vzdržita tudi zato, da ustrezno načrtujeta svojo družino v duhu ljubezni in radodarnosti do otrok in življenja. ^[1]prim Humanae Vitae, n 16 V teh priložnostih zakonske čistosti torej mož in žena gojita globlje medsebojno spoštovanje in ljubezen drug do drugega, ki je osredotočen na dušo, v nasprotju z obsesivno genitalno usmerjeno kulturo, v kateri zdaj živimo.

Cerkev prva pohvali in pohvali uporabo človeške inteligence pri dejavnosti, pri kateri je racionalno bitje, kakršen je človek, tako tesno povezano s svojim Stvarnikom. A zatrjuje, da je treba to storiti v mejah stvarnega reda, ki ga je vzpostavil Bog. —PAPEJ PAVLE VI, Humanae Vitae, n. 16.

Tako se cerkvena vizija spola precej razlikuje od nekoliko utilitarnega in kratkotrajnega pogleda na svet. Katoliška vizija upošteva celoti oseba, duhovna in fizična; prepozna lepoto in resnično moč seksa tako v njegovi razmnoževalni kot skupni razsežnosti; in nazadnje je to vizija, ki seks vključuje v večje dobro vseh, pri čemer ugotavlja, da to, kar se dogaja v spalnici, dejansko vpliva na večjo družbo. Se pravi, da je bila objektivizacija telesa videti zgolj kot »izdelek« uporablja, vpliva na način, kako se navezujemo in komuniciramo z drugimi na drugih ravneh, duhovno in psihološko. Danes očitno desetletja tako imenovanega »feminizma« le malo prispevajo k spoštovanju in dostojanstvu, ki pripada vsaki ženski. Naša pornografska kultura je moške in ženske uničila do te mere, da bi prebivalci poganskega Rima zardeli. Papež Pavel VI je dejansko opozoril, da bo kontracepcijska miselnost povzročila nezvestobo in splošno omalovaževanje človeške spolnosti. Povsem preroško je rekel, da če bi sprejeli nadzor nad rojstvom ...

… Kako lahko bi ta način delovanja na široko odprl pot zakonski nezvestobi in splošnemu zniževanju moralnih meril. Za popolno izkušnjo ni potrebno veliko izkušenj zavedajoč se človekove šibkosti in razumeti, da ljudje - in še posebej mladi, ki so tako izpostavljeni skušnjavam - potrebujejo spodbude, da spoštujejo moralni zakon, in zla je, da jim olajšajo kršenje tega zakona. Drug učinek, ki povzroča zaskrbljenost, je, da lahko moški, ki se navadi na uporabo kontracepcijskih metod, pozabi na spoštovanje do ženske in jo ob neupoštevanju njenega fizičnega in čustvenega ravnovesja zmanjša na zgolj instrument za zadovoljstvo svojih lastne želje, ne da bi jo več obravnaval kot svojo partnerico, ki bi jo moral obdajati s skrbjo in naklonjenostjo. —PAPEJ PAVLE VI, Humanae Vitae, n. 17.

Vendar pa se takšna moralna drža danes vse bolj šteje za pristransko in nestrpno, tudi če se govori v nežnosti in ljubezni.

Preveč glasnega vpitja proti cerkvenemu glasu se krepi s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi. Toda za Cerkev ni presenetljivo, da ji je, nič manj kot njenemu božanskemu Ustanovitelju, namenjeno "znamenje protislovja". ... Nikoli ne bi bilo prav, da bi razglasila za zakonito tisto, kar je v resnici nezakonito, saj je to že po svoji naravi vedno v nasprotju z resničnim blagom človeka. —PAPEJ PAVLE VI, Humanae Vitae, n. 18.

EPILOG

V času, ko je bilo to prvič napisano (decembra 2006), je imel kanadski establišment, ki še naprej vodi Zahod v družbeno eksperimentiranje, priložnost, da spremeni svojo odločitev, ki je v prejšnjem letu na novo opredelila zakon. Vendar novi "zakon" stoji tak, kot je. Zares nesrečno, ker je povezano s prihodnostjo družbe, za katero je Janez Pavel II dejal, da "gre skozi družino". In za tistega, ki ima oči, da vidi in ušesa, je to tudi povezano svoboda govora, in prihodnost krščanstva v Kanadi in drugih državah, ki opuščajo naravni moralni zakon (glej Preganjanje! ... Moralni cunami.)

Opozorilo in spodbudo papeža Benedikta v Kanado bi lahko naslovili na katero koli državo, ki bi se lotila nepremišljenega eksperimentiranja s temelji prihodnosti ...

Kanada ima dobro zaslužen sloves velikodušne in praktične zavezanosti pravičnosti in miru ... Hkrati pa so se nekatere vrednote, ločene od svojih moralnih korenin in polnega pomena v Kristusu, razvile na najbolj moteč način. V imenu "strpnost" je morala vaša država prenašati neumnost ponovne opredelitve zakonca in se v imenu "svobode izbire" sooča z vsakodnevnim uničenjem nerojenih otrok. Ko se Storičev božji načrt prezre, se resnica človeške narave izgubi.

Napačne dihotomije znotraj krščanske skupnosti niso neznane. Še posebej škodujejo, ko krščanski državljanski voditelji žrtvujejo enotnost vere in sankcionirajo razpadanje razuma in načel naravne etike, tako da se prepustijo kratkotrajnim družbenim trendom in lažnim zahtevam javnomnenjskih raziskav. Demokracija uspe le, kolikor temelji na resnici in pravilnem razumevanju človeške osebe ... V razpravah s politiki in državljanskimi voditelji vas spodbujam, da pokažete, da je naša krščanska vera, ki še zdaleč ni ovira za dialog, most , ravno zato, ker združuje razum in kulturo. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Nagovor škofom v Ontariu v Kanadi, obisk "Ad Limina", 8. septembra, Vatikan