ZDAJ BESEDA O MASOVNIH BRANJIH
za ponedeljek devetega tedna običajnega časa, 1. junij 2015
Spomenik svetega Justina
Liturgična besedila tukaj
STRAH, bratje in sestre, marsikje utiša Cerkev in s tem zapiranje resnice. Stroške naše treme lahko štejemo v duše: moški in ženske, ki so odšli trpeti in umreti v svojem grehu. Ali sploh razmišljamo več na tak način, mislimo na duhovno zdravje drug drugega? Ne, v mnogih župnijah ne, ker se bolj ukvarjamo z status quo kot citiranje stanja naših duš.
V prvem današnjem branju se Tobit pripravlja na praznovanje binkoštnih praznikov. On reče,
... bila je pripravljena dobra večerja me… Miza je bila postavljena za me.
Toda Tobit se je zavedal, da naj bi blagoslove, ki jih je prejel, delil. In zato prosi svojega sina Tobijo, naj "gre ven in poskusi najti revnega človeka", da si deli hrano.
Kot katoličani smo dobili pravi praznik resnica, mu zaupali polnost Razodetja, tako rekoč »celo« resnico o zadevah vere in morale. Ampak to ni praznik samo za "mene."
Kako bi se lahko razvila ideja, da je Jezusovo sporočilo ozko individualistično in je namenjeno samo vsakemu posamezniku? Kako smo prišli do te razlage »odrešenja duše« kot bega pred odgovornostjo za celoto in kako smo krščanski projekt pojmovali kot sebično iskanje rešitve, ki zavrača idejo služenja drugim? - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Spe Salvi (shranjeno v upanju), n. 16.
Tobit prosi svojega sina, naj s seboj pripelje "iskrenega božjega častilca". To pomeni, da naše poslanstvo kot Cerkve ni vsiljevanje resnice tistim, ki je ne želijo, in božja beseda se šibajo kot palica. Toda zaradi naše plahosti so tudi tisti, ki so danes odprti za resnico, prikrajšani za to "hrano". Prikrajšani so, ker se bojimo, da bi nas zavrnili in preganjali, zato si zapečatimo ustnice. "Oseba v strahu," pravi papež Frančišek,
... ne naredi ničesar, ne ve, kaj storiti: je prestrašena, prestrašena, osredotočena nase, da se ji ne bo zgodilo kaj škodljivega ali slabega ... strah vodi v sebični egocentrizem in nas ohromi. —PAPE FRANJO, jutranja meditacija, L'Osservatore Romano, Tedenska izd. v angleščini, n. 21., 22. maja 2015
Tobit se ni bal odpreti svojega srca revnim. Toda njegov sin Tobiah se vrne in reče:
Oče, eden od naših je bil umorjen! Njegovo telo leži na tržnici, kjer so ga ravno zadavili!
Tobit je brez obotavljanja skočil na noge, odnesel mrtvega z ulice in ga postavil v eno od svojih sob, da bi ga naslednje jutro pokopal. Nato je svoj obrok pojedel "v žalosti". A vidite, Tobit tega ni storil brez stroškov. Sosedje so se mu posmehovali, rekoč
Še vedno se ne boji! Nekoč so ga ravno zaradi tega lovili zaradi usmrtitve; a zdaj, ko je komaj pobegnil, tukaj spet pokopava mrtve!
Danes smo povsod okoli nas duhovno revni in »mrtvi«, še posebej žrtve spolne nemorale. Nenehno spodbujanje alternativnih oblik zakonske zveze, poželenje, spolne zlorabe, grafična spolna vzgoja, pornografija in podobno »ubijajo« dušo človeka, najbolj zaskrbljujoče mlade. Pa vendar, strah, politična korektnost in želja po odobritvi so kastracijo in utišanje Kristusovega telesa. Programi pogosto pomirjajo naš ego, nas ne kličejo k pokesanju in se izogibajo vprašanjem "vročih gumbov", ki bi sprožile polemike, če ne celo preganjanje. Škofje izdajajo široke in elegantne izjave izza svojih vrat, ki jih mediji večinoma prezrejo in le redko 
prebrali laiki. Laiki pa si zapirajo usta na delovnem mestu, v šolah in na trgu, da bi "ohranili mir".
Moj bog, ali nismo podobni duhovniku in levitu iz prilike o blagem Samarijancu, ki spet hodi po »nasprotni strani« ceste, da bi se izognil osebnemu soočenju, oblačenju in celjenju ran umirajočih bratov in sestre? Pozabili smo, kaj to pomeni "Jokajte s tistimi, ki jočejo." [1]prim. Rim 12: 15 Tako kot Tobit tudi mi jočemo nad zlomljenostjo te generacije? In če je tako, ali jokamo, ker je svet postal "tako slab" ali jočemo iz sočutja do drugih, ki so v sužnji? Besede svetega Pavla mi hitijo v mislih:
Povem vam, bratje, čas teče. Odslej naj se tisti, ki imajo žene, obnašajo, kot da jih nimajo, tisti, ki jočejo, kot da ne jočejo, tisti, ki se veselijo, kot da se ne veselijo, tisti, ki kupujejo kot ne posedujejo, tisti, ki uporabljajo svet, kot da ga ne uporabljajo v celoti. Kajti svet v sedanji obliki mineva. (1. Kor 7: 29–31)
Da, tej generaciji zmanjkuje časa - skoraj vsak verodostojni prerok na svetu trobi v to trobento (za tiste, ki imajo ušesa). Papež Benedikt je pozval Cerkev, naj se prebudi na zlo, ki nas obkroža:
Zaradi naše zaspanosti do božje navzočnosti smo neobčutljivi na zlo: Boga ne slišimo, ker nočemo, da bi ga motili, in tako ostajamo brezbrižni do zla."... takšno ravnanje vodi do "A določena brezčutnost duše do moči zla ... zaspanost učencev ni problem tistega trenutka, temveč celotne zgodovine, "zaspanost" je naša, tistih, ki nočemo videti polne sile zla in nočemo vstopiti v njegovo Strast. " —PAPE BENEDIKT XVI, Katoliška tiskovna agencija, Vatikan, 20. april 2011, Splošno občinstvo
Svet torej potrebuje več kot resnico resnica v ljubezni. Se pravi, kot Tobit, modre in prizadete duše čakajo, da jih sprejmemo v "sobo" našega srca, kjer jih lahko oživimo. Šele ko duše vedo, da jih imamo radi, so resnično odprte za prejemanje zdravil resnice, ki jih ponujamo.
Ali smo na to pozabili resnica nas osvobaja? Danes vse več katoličanov kupuje laž, ki strpnost, je pot do miru. In tako je naša generacija začela dopuščati, z izjemo nekaj pogumnih duš, skoraj vsako abberacijo, ki si jo lahko predstavlja človeštvo. "Kdo sem jaz, da sodim?", Pravimo, kar zvija smisel modne izjave papeža Frančiška. Tako ohranjamo mir, a lažni mir, ker če nas resnica postavlja f
ree, potem laž zasužnji. Lažni mir je a seme uničenja da bo slej ko prej oropal naše duše, družine, mesta in narode pristen mir, če ga pustimo, da raste, raste in se ukorenini med nami "Ker tisti, ki seje za svoje meso, bo požrl pokvarjenost iz mesa" [2]prim. Gal 6:8.
Christian, ti in jaz smo poklicani pogum, ne udobje. Začutim, kako danes Gospod joka in nas prosi:
Ali boš moje brate in sestre pustil mrtve?
Ali bomo podobno kot Tobit pritekli k njim z evangelijem življenja - kljub posmehovanju in preganjanju, ki ga tvegamo, da si ga nataknemo?
Glede na današnja branja želim ta teden začeti drzno serijo spisov O človeški spolnosti in svobodi da bi spregovorili svetlobo v popolno temo, ki je v naših časih napadla to najdragocenejše darilo naše spolnosti. V upanju, da bo nekdo nekje našel duhovno hrano, ki jo potrebuje, da bo lahko začel celjenje ran svojih src.
Raje imam cerkev, ki je poškodovana, prizadeta in umazana, ker je bila zunaj na ulicah, kot pa cerkev, ki je nezdrava, da bi bila zaprta in se drži svoje varnosti ... Če bi nas nekaj pravilno motilo in motilo našo vest, bi to je dejstvo, da toliko naših bratov in sester živi brez moči, luči in tolažbe, rojene v prijateljstvu z Jezusom Kristusom, brez skupnosti vere, ki bi jih podpirala, brez smisla in cilja v življenju. Upam, da nas bolj kot zaradi strahu pred zablodami ne bo strah, da bomo ostali zaprti znotraj struktur, ki nam dajejo lažen občutek varnosti, znotraj pravil, zaradi katerih bomo ostri sodniki, v navadah, zaradi katerih se počutimo varne, medtem ko pred našimi vrati ljudje stradajo in Jezus se ne utrudi, da bi nam rekel: "Dajte jim kaj pojesti" (Mk 6: 37). —PAPE FRANJO, Evangelii Gaudium, n 49
POVEZANO BRANJE
Hvala za vaše molitve in podporo.
