Odmor!

 

REKEL SEM da bom naslednjič napisal, kako samozavestno vstopiti v pribežališče. Toda tega ni mogoče pravilno obravnavati, če naše noge in srca niso trdno zakoreninjeni resničnost. In odkrito povedano, mnogi niso ...

 

V RESNICI

Nekateri se bojijo tega, kar so tu prebrali ali videli v nekaterih preroških sporočilih, objavljenih naprej Odštevanje kraljestvu. Kazen? Antikrist? Čiščenje? Res? En bralec je mojega prevajalca za francoščino vprašal:

Tudi če je bilo to »era miru« napovedano: ali lahko še vedno verjamemo v zmago brezmadežnega srca, ko bo umrlo na milijone ljudi zaradi ... dejanj novega svetovnega reda? Kdo bo pobegnil? Resnično, zaradi tega ne želite nadaljevati življenja. Kaj pa vsi tisti majhni otroci, ki bodo to doživeli? Ali resnično naš Gospod Jezus in Gospa sprejmeta vse te grozote? In vseeno moramo moliti in moliti, da se vse to vseeno zgodi?

Oprostite mi, vendar moram govoriti glasno in drzno.

Nikomur se ne opravičujem, ker sem navedel, kaj je najprej v Svetem pismu samem. Dejstvo, da mnogi pastorji v svojih homilijah raje preskočijo te težke teme, še ne pomeni, da niso resnice, ki bi KRISTUS NAS JE NAMENIL SLUŠATI v javnem razodetju Cerkve. V Stari zavezi so bili lažni preroki tisti, ki so ljudem govorili, kar so želeli slišati; Božji preroki so bili tisti, ki so jim govorili, kaj so potrebna slišati. In očitno je Jezus menil, da moramo vedeti, da bo "Narod, ki se dviguje proti narodu, lakota, kuge in potresi ... gnusobe, lažni preroki in lažni mesije ..." ^[1]prim. Matej 24 In potem je preprosto izjavil:

Glejte, to sem vam že povedal. (Matej 24:25)

Že to bi nam moralo povedati, da nas Jezus ni hotel prestrašiti, ampak pripravijo nas, kdaj bi prišli tisti časi. To pomeni, da Skrbel bo za svoje, kajti ni rekel: "Ko vidite te stvari, obupajte!" Precej:

Ko se te stvari začnejo dogajati, poglejte gor in dvignite glave, ker se vaše odrešenje bliža. (Luka 21:28)

Očitno bo torej skrbel za vse svoje otroke:

Ker ste ohranili moje sporočilo o vzdržljivosti, vas bom varoval v času preizkušnje, ki bo prišla na ves svet, da bi preizkusila prebivalce zemlje. Kmalu pridem; držite, kar imate, da se nihče ne more prijeti za vašo krono. Kdor zmaga, bom postavil steber v templju mojega Boga. (Razodetje 3: 10–12)

Toda to ne pomeni, da Bog oporoke lahko izkusimo te "grozote" (kolikor je njegova aktivna Volja, čeprav so te preizkušnje res dovoljene po njegovi permisivna Volja, da nas kot ljubečega Očeta očisti in popravi [prim. Heb 12: 5-12])! Tudi zdaj, tudi po stoletju dveh svetovnih vojn in zdaj začetek tretjine; tudi zdaj po stotine milijonov splavljenih dojenčkov brez konca na vidiku; tudi zdaj kot a svetovna kuga pornografije uniči milijarde duš in nasilje in demonsko gledanje na televiziji; tudi zdaj kot definicija resničnega zakona in pristne človeške spolnosti je bila praktično prepovedana; tudi zdaj po javne maše za nedoločen čas odpadejo in svet se spusti v policijsko državo… mi bi drzneš pravijo, da so božje poti nekako krivične? Ezekielove besede slišim všeč grom v moji duši:

Pravite, "Gospodova pot ni poštena!" Sliši zdaj, hiša Izraelova: Ali je moj način nepošten? Ali vaši načini niso krivi? Ko se pravični odvrnejo od pravičnosti, da naredijo zlo in umrejo, morajo zaradi zla, ki so ga storili, umreti. Če pa se hudobci obrnejo od hudobnosti, ki so jo storili, in storijo, kar je prav in pravično, rešijo svoja življenja; ker so se odvrnili od vseh grehov, ki so jih storili, bodo živeli; ne bodo umrli. Toda Izraelova hiša pravi: "Gospodova pot ni poštena!" Ali moja pot ni poštena, Izraelska hiša? Ali niso vaši načini pravični? Zato vas bom sodil, Izraelska hiša, vse po vaših poteh ... (Ezekiel 18: 25-30)

Iskreno sem zgrožen, da bi kdo predlagal, da naš Lord ali Gospa "sprejme vse te grozote". Že več kot dve stoletji nam nebesa pošiljajo enega za drugim glasnike, da nas opozorijo in pokličejo nazaj s prepada, v katerem smo, Ravno ker je obstajala druga pot! Jezus je Božji služabnici Luisi Piccarreta rekel v enem najbolj grozljivih razodetj, kar sem jih kdaj prebral:

Torej, kazni, ki so se zgodile, niso nič drugega kot uvod v tiste, ki bodo prišle. Koliko mest bo še uničenih…? Moja pravičnost ne prenese več; Moja volja želi zmagati in bi želel zmagati z ljubeznijo, da bi vzpostavil svoje kraljestvo. Toda človek noče priti spoznati te ljubeznizato je treba uporabiti pravičnost. —Jesus k božjemu služabniku, Luisa Piccarreta; 16. novembra 1926

Kako lahko krivimo Boga, ko se človek po svoji volji odloči, da bo sprožil sprožilec - pa naj bo to na pištoli ali izstrelitvi? Kako lahko krivimo Boga za stradajoče družine v svetu, ki je prenatrpan s hrano, ko jo požrešni poberejo celi narodi in bogati kopičijo njihove blagoslove? Kako lahko krivimo Boga za vsako motnjo in neskladje, ko pa mi ne upoštevamo njegovih zapovedi, ki prinašajo življenje? Osebno niti za trenutek ne verjamem, da je "Bog poslal COVID-19." To počne človek! To je plod narodov, ki zavračajo božjo pot in s tem zanemarjajo etiko in zaščitne ukrepe, ki so v preteklih časih prepovedovali človeško eksperimentiranje in nadzor populacije ki je zdaj imel močne. Ne, to, kar je naš Ljubeči Oče vedno znova govoril, je »Imate svobodno voljo. Prosim, izberite pot miru, moji otroci, ki vam jo je razodel Moj sin, Jezus in jo je ponovno napovedala Njegova mati «:

Bog je na začetku ustvaril človeška bitja in jih naredil po svoji lastni izbiri. Če se odločite, lahko spoštujete zapovedi; zvestoba je izpolnjevanje božje volje. Postavite pred vas ogenj in vodo; karkoli izberete, iztegnite roko. Preden bodo vsi življenje in smrt, karkoli se bodo odločili, jim bo dano. (Sirah 15: 14–17)

In s tem:

Ne zavajajte se; Bog se ne posmehuje, kajti človek poseje, da bo tudi požel. (Galatom 6: 7)

V Fatimi, naša Gospa izrecno, jasno dal pravna sredstva, da to zadrži Meč pravičnosti. Poslušajte jih še enkrat, da nihče ne more kriviti Boga za nesreče, ki zdaj prizadenejo človeštvo:

Prišel bom prosit za posvetitev Rusije mojemu Brezmadežnemu Srcu in obljubo reparacije ob prvih sobotah. Če bodo moje zahteve uslišane, bo Rusija spreobrnjena in bo mir. V nasprotnem primeru bo [Rusija] svoje napake razširila po vsem svetu in povzročila vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni; sveti oče bo moral veliko trpeti; bodo uničeni različni narodi. —Masaža Fatime, vatican.va

Ne pravi, da bo Bog povzročil to, človek pa bo z nepokorstvom - tistimi napakami, ki bi popolnoma uničile ne samo narode, ampak še posebno podobo, v kateri smo ustvarjeni.

Težava je po vsem svetu!… Doživljamo trenutek izničenja človeka kot božje podobe. —PAPE FRANJO, srečanje s poljskimi škofi ob svetovnem dnevu mladih, 27. julij 2016; vatican.va

Toda le redki so poslušali takšna "zasebna" razkritja, zlasti v hierarhiji. Zakaj torej za to, kar prihaja, krivimo Boga? Zakaj mislimo, da nebesa »sprejemajo« grozote, ki si jih človek dela sam nad seboj, še posebej takrat, ko podobe in kipi našega Gospoda in naše Gospe jokajo ponekod po vsem svetu?

... ne recimo, da je Bog tisti, ki nas kaznuje na ta način; nasprotno, ljudje sami pripravljajo svojo kazen. V svoji dobroti nas Bog opozori in pokliče na pravo pot, hkrati pa spoštuje svobodo, ki nam jo je dal; zato so ljudje odgovorni. –Sr. Lucija, ena od fatimskih vizionark, v pismu Svetemu očetu 12. maja 1982; vatican.va 

Toda tudi zdaj - celo zdaj- Bog nam še naprej pošilja glasnike, da posredujejo Gospine prošnje: moške in ženske, ki zbirajo te nebeške solze in jih ponujajo Cerkvi in ​​svetu, rekoč: »Oče te ima rad. Želi, da njegovi otroci preprosto pridejo domov. Pričakuje vas z odprtimi rokami, da vrnete izgubljene sinove in hčere. Toda pohiteti. Bodi hiter! Kajti pravičnost zahteva, da Bog posreduje, preden Satanu uspe uničiti vse stvarstvo! "

Kaj pa smo storili? Posmehovali smo se našim prerokom in jih znova kamenjali. Pravimo, da nam ni treba poslušati zasebnega razodetja (kot da je vse, kar Bog lahko reče, nepomembno). Pravimo, da se Gospa nikoli ne bi pojavila pogosto kot »poštar« in da bi rekla samo »to« in samo »tisto«. Z drugimi besedami, slišati mora kot jaz, sicer ne more govoriti! Tako si pričaramo svoje formule in gradimo svoje majhne škatle ter zahtevamo, da se Bog v njih ujema - ali pa naj vas prekleti preroki! Bodi prekleti vidci! Prekleti bodite, ki zabadate naše cone udobja in nas vlečete za vest ter pritiskate proti našim inteligentnim stolpom.

Tisti, ki so padli v to svetost, gledajo od zgoraj in od daleč, zavračajo prerokbo svojih bratov in sester ... —PAPE FRANJO, Evangelii Gaudium, n. 97.

Petnajst let sem te zapise posvetil vnašanju vseh prerokb, vseh zasebnih razodetjev (vključno z mojimi) v Sveto tradicijo. Citiral sem papeže in njihove ostre besede, da ste lahko mirno naslonili glavo na lok Petra Barquea. Citiral sem cerkvene očete, da ste lahko zaupali trupu izročila. In po potrebi sem citiral sporočila iz nebes, da boste lahko videli Svetega Duha, ki ji piha v jadra, in začutili hladen vetrič božje božje previdnosti.

Toda na meni ni, da urejam Boga.

Želite, da rečem, da bodo vsi šli v dobo miru? Nemorem. Pravzaprav, ko bo velika nevihta končana, je res, da mnogi, ki so danes tukaj, jutri ne bodo več. Sveto pismo jasno nakazuje, da bodo drugi mučeni in da tisti, ki ga zavrnejo, na koncu ne morejo ostati na zemlji, da bi lahko vzpostavili »kraljestvo božanske volje«, ki bo Svete spise izpolnilo.

Lahko vam rečem, da je Bog zdaj z vami. Ta doba miru že obstaja v vašem srcu če bi se za trenutek ustavili in po molitvi iskali kraljestvo v sebi. Da je naša prihodnost in vedno je bila nebesa. Da boste danes zvečer lahko umrli in vsa vaša skrb za jutri je zaman. To »Če živimo, živimo za Gospoda, in če umremo, umremo za Gospoda; torej, če živimo ali umremo, smo Gospodovi. " (Rimljani 14: 8).

Če se bojite umiranja, je to zato, ker še niste popolnoma zaljubljeni v Gospoda.

V ljubezni ni strahu, toda popolna ljubezen izžene strah. Kajti strah je povezan s kaznovanjem in kdor se boji, ni izpopolnjen v ljubezni. (1. Janezovo 4:18)

Končno gre za strah pred smrt in trpljenje, ki je povezano s tem. S. Emmanuel iz skupnosti blažencev je v zadnjem času povedala nekaj lepega. Da bi morali posveti našo smrt Gospodu. To je preprosto moliti (in to so moje besede):

Oče, dal sem ti uro smrti v roke. Jezus, trpljenje te noči polagam v tvoje srce. Sveti Duh, predam strahove tistega dne v tvojo skrb. In moja dama, dal sem Namen te Ure v vaše roke. Zaupam, oče, da sinu nikoli ne bi dal kamna, ko bi prosil za hlebček. Zaupam, Jezus, da svoji hčerki nikoli ne bi dal kače, ko bi prosila za ribo. Zaupam, Sveti Duh, da me ne bi nikoli dal v večno smrt, ko si po mojem krstu pečat in obljuba večnega življenja. In tako, Presveta Trojica, Po najsvetejši materi vam posvečujem svojo smrt in vse manire in zla, s katerimi lahko pride, vedoč, da je tvoja moč popolna v šibkosti, da mi zadošča tvoja milost in da je tvoja presveta volja moja hrana.

Koliko je zgodb svetnikov, ki so umrli z nasmehom na obrazu! Koliko zgodb o mučenikih, ki so bili v stanju navdušenja mučeni! Koliko je tistih, ki se tudi v današnjem času soočajo s smrtjo z nenadno vedrino, kakršne še nikoli niso imeli, ker jim je Bog v svoji previdnosti dal milosti, ki so jih potrebovali, ko so jih potrebovali!

Veste, Kristusovim besedam ne moremo ubežati sredi tiste nevihte v evangelijih niti velike nevihte, ki zdaj prekriva zemljo:

Naenkrat je na morje prišla silovita nevihta, tako da so čoln preplavili valovi; pa je spal. Prišli so in ga zbudili, rekoč: »Gospod, reši nas! Propadamo! « Rekel jim je: "Zakaj ste prestrašeni, maloverni?" (Matej 8:26)

Ko se število smrtnih žrtev COVID-19 povečuje, to je dan vere. Ko se oprijem nadzora zaostri, to je ura vere. Ko se vidijo sledovi preganjanja in bakle sovraštva do Cerkve, to je noč vere. Prišel je trenutek, da zaupamo, da ima Bog kljub vsemu načrt - celo poskuša rešiti hudobne sredi kaosa (glej Usmiljenje v kaosu). Gospa bo Zmaga nad zlom. Jezus bo premagati hudobne. Tema ne bo premagala dneva.

Resnica je, da res obstaja zatočišče. Resnično obstaja prostor za vse nas počitek, tudi v tej nevihti. In tam je z Jezusom. Dokler pa ne pozabite na orjaške valove v naslovih; dokler verjamete, da nas lahko ti demonski vetrovi premagajo; dokler zanemarjate vse načine, kako sta nas Gospa in Gospod povabila v to zatočišče, to skrinjo... kaj potem lahko še rečem?

 

SKUPINA SKRBIŠČA

To: končna skrinja je Kristusovo srce. Tam najdemo resnično zavetje pred nevihto pravičnosti, ki jo zahtevajo naši grehi. Ampak dovolite nam nikoli pozabite, da je Jezus naredil tako rekoč vidno podobo svojega Svetega srca tukaj na zemlji, imenovano »Cerkev«. Kajti iz nje izliva kri in vodo ki je švignil z Odrešenikove strani v Zakramenti; iz Matere Cerkve izlije ljubezen Odrešenika v njeni dobrodelnosti drug do drugega; in iz Njenih številk naprej Resnica ki varuje njene otroke. Cerkev je torej najpomembnejša skrinja, ki jo je Bog ves čas dal za zaščito svojega ljudstva v najhujših nevihtah.

Cerkev je »svet spravljen«. Je tisto lubje, ki "v polnem jadru Gospodovega križa z dihom Svetega Duha varno pluje po tem svetu." Po drugi podobi, ki jo imajo cerkveni očetje, jo je predoblikovala Noetova barka, ki edina rešuje pred poplavo. -Katekizem katoliške cerkve, n. 845.

Cerkev je tvoje upanje, Cerkev je tvoje odrešenje, Cerkev je tvoje zavetišče. —St. John Krizostom, Hom. de capto Euthropio, n. 6; prim. E Supreme, n. 9.

Nobenega zasebnega razodetja ali preroka, ne glede na to, kako globok je ali obdarjen z mističnimi darovi, ne more kdaj preseči tega velikega Barquea. To rečem zato, ker so me v zadnjem času obtožili, da sem privrženec tega ali onega vidca; obtoženi, da so bili "prevarani". Popolna neumnost. Jaz sem učenec nikogar, razen Jezusa Kristusa.^[2]"Kajti nihče ne more postaviti drugega, razen tistega, ki je tam, namreč Jezusa Kristusa." (1. Korinčanom 3:11) Če sem napisal kaj lažnega ali neresničnega, potem v dobrodelne namene molim, da bi tako rekli. Odgovorna sem za to, kar pišem; vi ste odgovorni za to, kar ste prebrali. Toda vsi smo dolžni ostati zvesti resničnemu učiteljstvu in nikoli ne odstopiti od njenih naukov.

Tudi če bi vam mi ali angel z nebes oznanil evangelij, ki je v nasprotju s tem, kar smo vam oznanili, naj bo preklet. (Galatom 1: 8)

Z drugimi besedami, še naprej bom ubogal ukaz Svetega pisma, ne glede na to, ali nekateri bralci to želijo ali ne:

Ne zaničujte besed prerokov,
vendar preizkusite vse;
držite se dobrega ...
(1 Solun 5: 20-21)

Mislim, da naslednji razmislek kardinala Roberta Sarah primerno povzema uro, do katere smo prispeli ... kraj, kjer nam ostanejo zgolj trenutki, da se odločimo, koga bomo ljubili in mu služili: Boga ali sebe. Prava prevara niso opozorila v tem ali onem zasebnem razodetju; to je ideja, da lahko to "kulturo smrti" in naš popustljiv način življenja nadaljujemo v nedogled. Kajti to je vse, kar je Antikrist: utelešenje ljubezni do sebe, ponosa, upora in propada - izkrivljeno ogledalo vsega, kar je človeška volja prinesla na zemljo s svojim odmikom od Božanske volje.

Božja pravica je, da jo izvrši, da obnovi to božansko voljo svojemu stvarstvu in stvarjenje sebi.

Ta virus je deloval kot opozorilo. Zdi se, da je v nekaj tednih propadla velika iluzija materialnega sveta, ki je mislil, da je vsemogočen. Pred dnevi so politiki govorili o rasti, pokojninah, zmanjševanju brezposelnosti. Bili so prepričani vase. In zdaj je virus, mikroskopski virus, ta svet postavil na kolena, svet, ki gleda nase, ki si ugaja, pijan od samozadovoljstva, ker se mu je zdel neranljiv. Trenutna kriza je prispodoba. Razkrilo je, kako vse, kar počnemo in vabljeni, da verjamemo, je bilo nedosledno, krhko in prazno. Rekli so nam: uživate lahko brez omejitev! Toda gospodarstvo je propadlo in borze propadajo. Stečaji so povsod. Zmagovalna znanost nam je obljubila, da bomo še naprej premikali meje človeške narave. Povedali so nam o umetni reprodukciji, nadomestnem materinstvu, transhumanizmu, okrepljeni človečnosti. Hvalili smo se, da smo sintetični človek in človeštvo, ki bi ga biotehnologije naredile nepremagljivim in nesmrtnim. Toda tu smo v paniki, zaprti z virusom, o katerem ne vemo skoraj nič. Epidemija je bila zastarela, srednjeveška beseda. Nenadoma je postal naš vsakdan. Verjamem, da je ta epidemija pregnala dim iluzije. Tako imenovani vsemogočni človek se pojavi v svoji surovi resničnosti. Tam je gol. Njegova šibkost in ranljivost sta očitna. Upamo, da bomo omejeni na svoje domove, da bomo svojo pozornost spet usmerili na najnujnejše, ponovno odkrili pomen našega odnosa z Bogom in s tem osrednjo vlogo molitve v človeškem obstoju. In v zavedanju svoje krhkosti se zaupamo Bogu in njegovemu očetovskemu usmiljenju. —Kardinal Robert Sarah, 9. april 2020; Katoliški register

 

POVEZANO BRANJE

Lahko zanemarite zasebno razodetje?

Zakaj svet ostaja v bolečini

Ko so poslušali

 

Na pot z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.