GOD je neskončno. Vedno je prisoten. Vse ve… in On je ustaviti.
Danes zjutraj me je v molitvi prišla beseda, za katero se počutim prisiljen deliti z vami:
Z vašim Bogom obstajajo neskončni začetki, neskončni novi brsti milosti in večni deževi, ki spodbujajo in hranijo novo življenje. Si v bitki, moj otrok. Začeti morate znova in znova. Ne oklevajte in spet začnite z mano! Ponižno dušo bom dvignil še dlje, kot je bila pred padcem, kajti modrost jo ponese v nove višine.
Naj bo vaše srce vedno odprto in ne bom okleval, da ga napolnim s svojo dobroto. Ali ni to sovražnikova taktika - da mi zaradi dvoma in obupa zaprete svoje srce? Povem ti, otrok, ni tvoj greh tisti, ki me drži stran, ampak pomanjkanje vere. Vse zmorem v srcu grešnika, ki verjame in se pokesa; toda tistemu, ki se v dvomu zapre, je Bog ustavljen. Grace hiti proti srcu te duše kot valovi, ki trkajo ob kamniti zid, spet padajo nazaj, ne da bi vanj prodrli.
... Ne bodi neumen, ampak hodi po poteh, na katerih te učim. Bodite pozorni; ne zaspi; bodi pozoren do mene, kajti ljubezen je vedno pozorna do tebe.
ZAUPANJE JE KLJUČ
Končno je bil izvirni greh Adama in Eve a pomanjkanje zaupanja v Bogu, izraženo v neposlušnem dejanju. In tako ponavadi izrazimo pomanjkanje vere v Boga: tako, da ravnamo v nasprotju 
Njegova volja, v nasprotju s tem, kar nam govori vest. Kadar smo kompulzivni, obsesivni, jezni ali nestrpni, je to pogosto zato, ker smo se odrekli veri v Očeta, da bi zadovoljili svoje potrebe in delali po njegovem načrtu. Preprosto nismo zadovoljni z njegovim načrtom, ker traja predolgo, preveč obvozov ali preprosto ni rezultat, ki smo ga iskali. In tako se upiramo. To je bistvena drama človeške zgodovine, ki se igra v vsaki generaciji, od najmanjše do največje, ateistke do vernice. Biti bog podoben je bila usoda, za katero smo bili ustvarjeni; biti bogovi je usoda, ki jo dojamemo vsakič, ko zavrnemo Stvarnikov načrt in posežemo po prepovedanem sadu greha.
Bog dobro ve, da se vam bodo v trenutku, ko ga boste pojedli, odprle oči in postali boste kot bogovi, ki vedo, kaj je dobro in kaj slabo. (3. Mojzesova 5: XNUMX)
Dejansko greh odpira dve poti pred nami: do dobrega ali do slabega. Ravno na tem razcepu na cesti kjer je bil postavljen Kristusov križ. Na tej izhodiščni točki nas Jezus povabi, naj sledimo dobri poti, dobri poti, ki vodi v večno življenje. Greh zatemni um in ima potencial, da otrdi srce. Takrat je trenutek odločitve ... ali mu bom zaupal, se obrnil k njemu in sprejel Pot, Njegovo pot, ki so Njegove zapovedi in zgled? Ali pa bom zavrnil njegovo ljubezen, izberite my in svoj nabor osebnih "zapovedi"?
Kajti Božja ljubezen je ta, da spoštujemo njegove zapovedi. In njegove zapovedi niso obremenjujoče, kajti kdor ga je Bog rodil, premaga svet. In zmaga, ki osvoji svet, je naša vera. (1. Janezovo 5: 3-4)
Jezusovo sporočilo je jasno, čudovito, ljubezenska pesem: Vaš greh in sramota me ne odbijata, ampak le pomanjkanje vere, saj sem že umrl, da bi vam odvzel greh. Potrebujete samo zaupanje v mojo ljubezen in usmiljenje ter pridite in sledite mi ...
Bolj ko se duša poniža, večja prijaznost, s katero ji Gospod pristopa. - sv. Faustina, Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, n. 1092
Otrok moj, vsi tvoji grehi niso tako boleče ranili mojega srca, kot to počne tvoje sedanje pomanjkanje zaupanja, da bi po toliko prizadevanjih moje ljubezni in usmiljenja še vedno dvomil v mojo dobroto. - Jezus do svete Favstine, Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, n. 1486
Milosti Mojega usmiljenja so narisane samo z eno posodo in to je - zaupanje. Bolj ko duša zaupa, več bo prejela. Duše, ki brezmejno zaupajo, so mi v veliko tolažbo, ker vanje vlivam vse zaklade svojih milosti. Veselim se, da veliko prosijo, saj je moja želja dati veliko, zelo veliko. Po drugi strani pa sem žalostna, ko duše prosijo za malo, ko zožijo srce. —Jezus k sveti Favstini, n. 1578
Ko se približate spovednici, vedite, da vas tam čakam Sama. Skriva me samo duhovnik, sam pa delujem v tvoji duši. Tu se beda duše sreča z Bogom usmiljenja. Povejte dušam, da iz tega vrela usmiljenja duše črpajo milosti samo s posodo zaupanja. Če je njihovo zaupanje veliko, Moja velikodušnost ni omejena. Milostni hudourniki preplavijo skromne duše. Ponosni ostanejo vedno v revščini in bedi, ker se moja milost od njih obrača ponižnim dušam. —N. 1602
Otrok moj, sprejmi odločitev, da se nikoli ne zanašam na ljudi. Popolnoma se zaupajte moji volji, rekoč: "Ne tako, kot hočem, ampak po Tvoji volji, o Bog, naj se to naredi meni." Te besede, izrečene iz globine srca, lahko v kratkem času dvignejo dušo na vrh svetosti. V takšni duši sem navdušen. Taka duša mi daje slavo. Taka duša napolni nebesa z dišavo svoje kreposti. Toda razumejte, da moč trpljenja prihaja iz pogostih obhajil. Zato se pogosto približujte tej vrelki usmiljenja, da s posodo zaupanja narišete vse, kar potrebujete. —N. 1487
Kliknite tukaj za prevod te strani v drug jezik:
