Kjer se nebesa dotaknejo Zemlje

VII. DEL

 

IT naj bo naša zadnja maša v samostanu, preden bomo s hčerko odleteli nazaj v Kanado. Missalet sem odprl do 29. avgusta, spomina na Pasijon svetega Janeza Krstnika. Misli so se mi vrnile nazaj pred nekaj leti, ko sem med molitvijo pred Najsvetejšim v kapeli mojega duhovnega voditelja v srcu zaslišal besede: "Dajem vam službo Janeza Krstnika. " (Morda sem prav zato začutil, da me je Gospa med tem potovanjem poklicala s čudnim vzdevkom "Juanito". Toda spomnimo se, kaj se je na koncu zgodilo z Janezom Krstnikom ...)

"Torej, česa me hočeš naučiti danes, Gospod?" Vprašal sem. Moj odgovor je prišel trenutek kasneje, ko sem prebral kratko meditacijo Benedikta XVI:

Naloga, ki je bila postavljena pred Krstnikom, ko je ležal v zaporu, je bila blagoslov s tem nespornim sprejemanjem božje nejasne volje; doseči točko, da ne bi več prosil za zunanjo, vidno, nedvoumno jasnost, temveč namesto tega, da bi odkril Boga ravno v temi tega sveta in svojega življenja in tako postal globoko blagoslovljen. Janez se je moral celo v zaporniški celici še enkrat odzvati in na novo sprejeti svoj poziv metanoja… „Povečati se mora; Moram se zmanjšati ' (Jn 3). Boga bomo spoznali do te mere, da bomo osvobojeni sami sebe. —PAPE BENEDIKT XVI, Veličastno, Ponedeljek, 29. avgust 2016, str. 405

Tu je bil temeljit povzetek zadnjih dvanajstih dni tega, kar je učila naša Gospa: izprazniti se morate, da se napolnite z Jezusom - ki prihaja. ^[1]prim Dragi sveti oče ... Prihaja! Gospa je govorila, da moramo globoko in namerno živeti to, kar ona uči: pot samo-izničenje—in da se tega ne bojim.

Od tistega dne se je v mojem življenju nekaj "premaknilo". Gospod daje vedno več križev, da bi dosegel to samo-izničenje. Kako? Z možnostmi odrekanja my „Pravic“, odpovedati se my pot, my privilegiji, my želje, my ugled, celo moja želja, da bi me ljubili (saj je ta želja pogosto umazana z egom). To je pripravljenost, da nas ne razumejo, slabo razmišljajo o nas, da nas pozabijo, odstranijo in neopazijo. ^[2]Ena mojih najljubših molitev je Litanije ponižnosti.  In to je lahko boleče, celo zastrašujoče, ker je resnično smrt samega sebe. Toda tu je ključ do tega, zakaj to v resnici sploh ni grozno: smrt "starega jaza" sovpada z rojstvom "novega jaza", podobe Boga, v katerem smo ustvarjeni. Kot je rekel Jezus:

Kajti kdor želi rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, toda kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. (Luka 9:24)

Kljub temu pa je v vsem tem neverjeten kontekst - tak, da smo tako privilegirani in tako blagoslovljeni, da živimo v tej uri. In to je, da Gospa pripravlja majhen ostanek (in je majhen, ker le malo posluša) za posebno blagoslov, posebno darilo, ki v skladu z odobrenimi sporočili Elizabeth Kindelmann ni bilo nikoli podarjeno kot takšno “odkar je Beseda postala Meso.”Da pa bi lahko prejeli to novo darilo, moramo v bistvu postati kopije nje.

Božji služabnik Luis Maria Martinez, pokojni nadškof Mexico Cityja, je rekel takole:

… Nova ljubezen, novo imetje zahteva novo predajo, bolj radodarno, bolj zaupljivo, bolj nežno kot kdaj koli prej. In za tako predajo je potrebna nova pozaba, polna in popolna. Počivati ​​v Kristusovem Srcu pomeni potopiti se in izgubiti se vanj. Za ta nebesna dosežka mora duša izginiti v oceanu pozabe, v oceanu ljubezni. —Od Samo Jezus avtorica S. Mary St. Daniel; citirano v Veličastno, September 2016, str. 281

Sveta Terezija iz Kalkute je govorila, da je trpljenje »Kristusov poljub«. Toda morda bi nas zamikalo reči: "Jezus, nehaj me poljubljati!" To je zato, ker mi narobe razumeti, kaj to pomeni. Jezus ne dovoli, da bi trpljenje prišlo na našo pot, ker je trpljenje samo po sebi dobro. Trpljenje, če ga zajamem, izniči vse, kar je "jaz", da bi lahko imel več "njega". In bolj ko imam Jezusa, bolj srečen bom. To je krščanska skrivnost trpljenja! Če je križ sprejet, vodi do globljega veselja in miru - nasprotno od tega, kar svet misli. To je modrost Križa.

Sporočilo naše Gospe v teh "končnih časih" je tako neverjetno, tako skoraj nerazumljivo, da ga angeli tako trepetajo in veselijo. Sporočilo pa je naslednje: z našim posvečenjem Mariji (kar pomeni, da postanemo njene kopije zaupate, ponižnostin poslušnost), Bog bo iz vsake zveste duše naredil novo »božje mesto«.

Takšno je bilo sporočilo spet prvega branja tega dne:

Gospodova beseda je prišla k meni takole: Podpasi si ledja; vstani in jim povej vse, kar ti zapovedujem. Pred njimi ne bodite zdrobljeni; kajti jaz sem ta dan so vas postavili za utrjeno mesto... Borili se bodo proti tebi, vendar ne bodo prevladali nad tabo. kajti jaz sem s teboj, da te rešim, pravi Gospod. (Jeremija 1: 17–19)

Božje mesto. To je tisto, kar mora vsak od nas postati skozi Gospino zmagoslavje. Končna faza prečiščevalne poti Cerkve je, da iz nje postane čista in neokrnjena nevesta, da vstopi v svoje dokončno stanje v nebesih. Blažena Devica Marija je »prototip«, »ogledalo« in »podoba« tega, kar Cerkev je in kar bo postala. Pozorno poslušajte preroške besede sv. Louisa de Montforta, saj verjamem, da se začenjajo izpolnjevati zdaj sredi nas:

Sveti Duh, ki bo svojega dragega zakonca spet našel v dušah, bo prišel vanje z veliko močjo. Napolnil jih bo s svojimi darovi, zlasti z modrostjo, s katero bodo ustvarili milostna čudeža ... tista Marijina doba, ko se bodo mnoge duše, ki jih je izbrala Marija in ji jih dal Najvišji Bog, popolnoma skrile v njenih globinah duša, postanejo njene žive kopije, ljubijo in slavijo Jezusa.

Imamo razlog, da verjamemo, da bo Bog proti koncu časa in morda prej kot pričakujemo obudil ljudi, napolnjene s Svetim Duhom in prežete z Marijinim duhom. Preko njih bo Marija, najmočnejša kraljica, storila velika čudeža na svetu, uničila greh in postavila kraljestvo Jezusa, svojega Sina, na RASTINAH pokvarjenega kraljestva, ki je ta veliki zemeljski Babilon. (Raz. 18:20) - sv. Louis de Montfort, Razprava o resnični pobožnosti do Blažene Device, n. 58-59, 217

Zato so v času mojega samostana tiste besede iz Efežanov, ki nam jih je dal Bog, »vsak duhovni blagoslov v nebesih «mi je oživel. ^[3]prim. Efežanom 1: 3-4 So odmev besed, izrečenih Mariji ob oznanjevanju: »Zdravo, poln milosti. "

Izraz »milost poln« kaže na polnost blagoslova, omenjeno v Pavlovem pismu. Pismo nadalje nakazuje, da je "Sin" enkrat za vselej režiral dramatiko zgodovine k blagoslovu. Marija, ki ga je rodila, je torej resnično "polna milosti" - postane znamenje v zgodovini. Angel je pozdravil Marijo in od takrat naprej je jasno, da je blagoslov močnejši od prekletstva. Žensko znamenje je postalo znamenje upanja, ki vodi do upanja. —Kardinal Ratzinger (BENEDICT XVI) Marija: Božji Da človeku, str. 29-30

Da, znamenje Žene, oblečene v sonce, je postalo o "Znak časa." In tako, kot je učil sv. Janez Pavel II.

Marija tako ostaja pred Bogom in tudi pred celotnim človeštvom kot nespremenljivo in nedotakljivo znamenje božje volitve, o katerem govori Pavlovo pismo: "V Kristusu nas je izbral ... pred ustanovitvijo sveta ... Usodil nas je ... da bomo njegovi sinovi" (Efež 1:4,5). Te volitve so močnejše od kakršnega koli doživljanja zla in greha kot vsa "sovražnost", ki zaznamuje človeško zgodovino. V tej zgodovini Marija ostaja znamenje zanesljivega upanja. -Redemptoris Mater, n 12

... zato nas je nenehno spodbujal k "ne bojte se! "

 

DOMOV NA POTOVANJE ... IN ZUNAJ

Moj čas v samostanu je bil živa izkušnja Kristusovih besed iz Janezovega evangelija:

Kdor verjame vame, kot piše v Svetem pismu: 'Reke žive vode bodo tekle iz njega.' (Janez 7:38)

Pil sem iz teh voda na toliko ravneh, iz različnih duš in izkušenj. Toda zdaj to govori Jezus ti in jaz moramo se pripraviti, da postanemo ti živi vodnjaki milosti - ali pa bomo odneseni v satanski potop, ki se širi po našem svetu in vleče številne duše v pogubo. ^[4]prim Duhovni cunami

Komaj ko sem zapustil samostan, sem začutil gravitacijo mesa, težo sveta, v katerem živimo. Toda ravno v tej resničnosti sem še zadnjič videl prispodobo o vsem, česar sem se naučil ...

Ko smo se vračali na letališče, smo se v dolgi vrsti avtomobilov približali mehiško-ameriški meji. Bilo je vroče, vlažno popoldne v Tijuani, ko je tudi klimatska naprava komaj prerekla dušilno vročino. Ob naših vozilih je bilo običajno mesto prodajalcev, ki prodajajo vse od piškotkov do razpela. Toda od časa do časa bi skozi vozila šel prevoznik v upanju na kovanec ali dva.

Ko smo šli skozi mejo, se je pred avtomobili pojavil moški na invalidskem vozičku. Njegove roke in roke so bile tako hudo prikrajšane, da so skoraj postale neuporabne. Bili so stisnjeni ob njegovem telesu kot krila, tako da je edini način, kako je lahko manevriral med avtomobili na invalidskem vozičku, bil z nogami. Gledal sem, kako se je nerodno drvel po vročem pločniku pod gorečim opoldanskim soncem. Končno se je odprlo okno kombija in opazovali smo, kako je nekdo položil nekaj denarja v roke reveža, mu dal pomarančo ob strani in si v žep srajce nataknil steklenico vode.

Nenadoma je hčerka zapustila naše vozilo in se odpravila proti temu pohabljenemu človeku, ki je bil pred nami še nekaj vozil. Iztegnila je roko in se ga dotaknila ter mu spregovorila nekaj besed, nato pa mu nekaj dala v žep. Vrnila se je do našega kombija, kjer smo ostali, opazovali, kako se je vse to odvijalo, sedeli v tišini. Ko je avtomobilska linija nadaljevala, smo na koncu ujeli moškega. Ko je bil tik ob naju, so se vrata spet odprla in hči je še enkrat stopila do njega. Pomislil sem si: "Kaj za vraga počne?" Segla je v moški žep, izvlekla steklenico z vodo in mu začela dajati pijačo.

Še zadnjič v Mehiki so mi solze napolnile oči, ko se je starec nasmehnil od ušesa do ušesa. Kajti ljubila ga je do zadnje kapljicein za trenutek je našel zavetje v Božjem mestu.

 

  

Zahvaljujemo se vam za podporo tega apostolata.

 

Na potovanje z Markom v O Zdaj Word,
kliknite spodnjo pasico, da naročiti.
Vaše e-pošte ne bo delljeno z nikomer.