Rembrandt van Rijn, "Vrnitev izgubljenega sina"; c.1662
OF seveda lahko prosimo Boga neposredno odpustiti človeku svoje lažne grehe in On ga bo (če seveda odpustimo tudi drugim. Jezus je bil pri tem jasen.) Takoj lahko, tako rekoč, ustavimo krvavitev iz rane našega prestopka.
Toda tu je zakrament spovedi tako potreben. Kajti rana, čeprav ne krvavi, je lahko še vedno okužena s "jazom". Izpoved potegne muha ponosa na površje, kjer je Kristus v duhovniški osebi (John 20: 23), ga obriše in nanese zdravilni Očetov balzam z besedami, "... naj ti Bog odpusti in pomiri, in odvežem te grehov ..." Nevidne milosti kopajo poškodbo, saj - z znamenjem križa - duhovnik oblači Božje usmiljenje.
Ko greste k zdravniku zaradi slabega reza, ali le ustavi krvavitev ali vam rane ne zašije, očisti in ne obleče? Kristus, Veliki zdravnik, je vedel, da bomo to potrebovali, in več pozornosti svojim duhovnim ranam.
Ta zakrament je bil torej njegov protistrup za naš greh.
Medtem ko je v mesu, si človek ne more pomagati, da ne bi imel vsaj nekaj lahkih grehov. Toda ne prezirajte teh grehov, ki jim pravimo »svetloba«: če jih jemljete za lahke, ko jih tehtate, trepetajte, ko jih štejete. Številni lahki predmeti tvorijo veliko maso; število kapljic napolni reko; število zrn naredi kup. Kaj je potem naše upanje? Predvsem izpoved. —St. Avguštin, Katekizem katoliške cerkve, n. 1863.
Cerkev kljub temu močno priporoča priznanje vsakdanjih napak (lažnih grehov). V resnici nam redno priznanje naših grozljivih grehov pomaga oblikovati vest, se boriti proti hudobnim težnjam, pustiti si, da nas Kristus ozdravi in napredovati v Duhovem življenju.—Katehizem katoliške cerkve, n 1458