Mali kamen

VČASIH občutek moje nepomembnosti je izjemen. Vidim, kako obsežno je vesolje in kako je planet Zemlja le zrno peska sredi vsega tega. Še več, na tej kozmični piki sem le eden od skoraj 8 milijard ljudi. In kmalu bom, tako kot milijarde pred menoj, zakopan v zemljo in skoraj pozabljen, razen morda tistih, ki so mi najbližje. To je ponižujoča resničnost. In spričo te resnice se včasih borim z idejo, da bi se Bog sploh lahko ukvarjal z mano na intenziven, oseben in globok način, kot nakazujejo tako sodobno evangeličanstvo kot spisi svetnikov. In vendar, če vstopimo v ta osebni odnos z Jezusom, kot sem ga jaz in mnogi od vas, je res: ljubezen, ki jo lahko včasih izkusimo, je intenzivna, resnična in dobesedno »zunaj tega sveta« – do te mere, da pristen odnos z Bogom je resnično Največja revolucija.

Vseeno pa svoje malenkosti včasih ne čutim nič bolj intenzivno kot takrat, ko berem spise Božje služabnice Luise Piccarreta in globoko povabilo k živeti v Božanski volji...

KAMENČEK

Tisti, ki ste seznanjeni z Luisinimi spisi, dobro veste, kako se lahko človek skrči pred neizmernostjo tega, kar bo Bog dosegel v našem času – to je izpolnitev »Oče naš«, ki smo ga molili 2000 let: »Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja tako na zemlji kot v nebesih.” In Kako živeti v Božji volji, Povzel sem tako, kaj to pomeni, kot tudi, kako začeti živeti po Božji volji, kot je nekoč Adam pred padcem in izvirnim grehom. Vključil sem jutranjo (predhodno) molitev, ki se priporoča vernikom, da začnejo vsak dan. Vendar včasih, ko to molim, jaz občutek kot da delam malo ali sploh nič. Toda Jezus tega ne vidi tako.

Pred mnogimi leti sem hodil ob ribniku in vanj vrgel kamen. Kamen je povzročil, da se je valovanje razširilo do samih robov celotnega ribnika. V tistem trenutku sem vedel, da me ima Bog nekaj pomembnega za naučiti, in z leti to še naprej razpakiram. Šele pred kratkim sem odkril, da Jezus uporablja prav to podobo, da razloži vidike Božje volje. (Za nameček sem izvedel, da prav tam, kjer je ta ribnik, gradijo nov center za umik, kjer naj bi se očitno poučevali spisi o Božji volji.)

Nekega dne je Luisa čutila enak občutek nesmiselnosti, kot sem ga opisal zgoraj, in je potožila Jezusu: »Kakšna je korist od takšne molitve? Nasprotno, zdi se mi, da je to prej neumnost kot molitev.« In Jezus je odgovoril:

Moja hčerka, ali želiš vedeti, kaj je dobro in učinek tega? Ko pride bitje, da vrže kamenček svoje volje v neizmerno morje moje Božanskosti, ko ga vrže, če njena volja želi ljubiti, se neskončno morje voda moje ljubezni valovi, vznemirja in čutim valovi moje ljubezni oddajajo svoj nebeški vonj, in čutim ugodje, radosti moje ljubezni, ki jih vznemirja kamenček volje bitja. Če ona obožuje mojo svetost, kamenček človeške volje razburka morje moje svetosti. Skratka, kar koli hoče človeška volja storiti v Mojem, se kot kamenček vrže v vsako morje mojih atributov in ko jih vznemirja in valovi, čutim, da so mi dane moje lastne stvari in časti, slava, ljubezen, ki Mi jo lahko da na božanski način bitje. — 1. julij 1923; zvezek 15

Ne morem vam povedati, kakšno veselje mi prinaša ta beseda, ker zadnje čase res težko verjamem, da se moje suhoparne molitve dotikajo Odrešenikovega Srca. Seveda dobro vem, da rodovitnost molitve ne temelji na naših čustvih, ampak na veri, predvsem pa na ljubezen s katerimi jih molimo. Pravzaprav, bolj ko so naše molitve suhe, bolj razveseljujejo Gospoda, ker mu takrat rečemo: "Zdaj te ljubim in obožujem iz vere, ker je to tvoja dolžnost, ne zaradi čustev." Za Jezusa je to res »velika stvar«:

To pomeni vstopiti v mojo Voljo: vznemiriti — premakniti svoje Bitje in mi reči: »Ali vidiš, kako dober, ljubek, ljubeč, svet, neizmeren, močan si? Ti si Vse in želim Te premakniti celega, da bi Te ljubil in Ti dal zadovoljstvo. In se vam zdi to trivialno? - prav tam.

HVALNA DARITEV

Sveto pismo nas spominja:

… Brez vere mu je nemogoče ugajati, kajti vsak, ki se približa Bogu, mora verjeti, da obstaja in da nagrajuje tiste, ki ga iščejo. (Heb 11: 6)

In spet,

… vedno darujmo Bogu hvalno daritev, to je sad ustnic, ki izpovedujejo njegovo ime. (Hebrejcem 13:15)

Lahko pričujem, da čeprav lahko pride do suhih obdobij, je molitev redkokdaj taka za vedno. Bog vedno ve, kdaj mora »nagraditi tiste, ki ga iščejo« z milostmi, ki jih potrebujemo, ko jih potrebujemo. Toda naš kristjanski cilj je zrel v »polno Kristusovo postavo«.^[1]Eph 4: 13 In tako je občutek naše ničevosti, naše zavedanje greha in potrebe po očiščenju bistveno, da ostanemo ponižni pred našim Bogom in odvisni od njega.

Povedano ti je bilo, o človek, kaj je dobro in kaj GOSPOD zahteva od tebe: samo ravnati pravično in ljubiti dobroto ter hoditi ponižno s svojim Bogom. (Mihej 6:8)

Torej naslednjič, ko boste čutili, da so vaše molitve zaman … vedite, da je to lahko preprosto ponos ali celo skušnjava, da bi zaradi malodušja opustili molitev. Jezus je rekel, da je trta, mi pa mladike. Če te Satan lahko prepriča, da nehaš moliti, potem te je dejansko odrezal od soka Svetega Duha. Ali vidite ali čutite, kako v sadnem drevesu teče sok? Ne, pa vendar, sadje pride poleti, ko je čas.

Ostani v meni, kakor jaz ostajam v tebi. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne morete, če ne ostanete v meni. (Janez 15:4)

Torej ne obupajte. Še naprej hvalite Boga, vedno in povsod, kljub svojim občutkom.^[2]prim Mala pot sv. Pavla Vztrajajte še naprej in vedite, da je to ne narediti razliko - še posebej za Jezusa -, ki čuti valovanje kamna ljubezni, ki je vržen v morje Njegovega Božanstva.

Podprite Markovo polnočasno službo: