Človeška spolnost in svoboda - II. Del

 

O DOBROTI IN IZBIRAH

 

TAMO je nekaj drugega, kar je treba povedati o ustvarjanju moškega in ženske, ki je bilo določeno "na začetku". In če tega ne razumemo, če tega ne dojamemo, potem vsaka razprava o morali, pravilnih ali napačnih odločitvah, sledenju Božjim načrtom tvega razpravo o človeški spolnosti na sterilni seznam prepovedi. Prepričana sem, da bi to samo še poglobilo ločnico med čudovitimi in bogatimi nauki Cerkve o spolnosti in tistimi, ki se ji zdijo odtujeni.

Resnica je, da smo ne samo vsi ustvarjeni po Božji podobi, ampak tudi:

Bog je pogledal vse, kar je naredil, in se mu je zdelo zelo dobro. (1. Moj. 31:XNUMX)

 

SMO DOBRI, PA PADLI

Narejeni smo po Božji podobi in torej po podobi tistega, ki je sama dobrota. Kot je napisal Psalmist:

Oblikovali ste moje globoko bitje; pleteš me v maternici moje matere. Hvalim vas, ker sem čudovito narejen. (Psalm 139: 13–14)

Blažena Devica Marija je gledala popoln odsev sebe, ko je v naročju držala Kristusa, ker je bila vse njeno življenje v popolni harmoniji s svojim Stvarnikom. Bog želi to harmonijo tudi za nas.

Zdaj smo vsi v različni meri sposobni početi tisto, kar počne vsako drugo bitje v stvarstvu: jesti, spati, loviti, se zbirati itd. Ker pa smo narejeni po Božji podobi, imamo tudi sposobnost ljubiti. Zato ne bi smelo biti presenečenje, če bi našli par, ki živi zunaj zakonske zveze in je tudi dober starš. Ali dva sonavadna homoseksualca, ki sta zelo radodarna. Ali mož, zasvojen s pornografijo, ki je pošten delavec. Ali ateist, ki je nesebičen služabnik v sirotišnici itd. Evolucionisti poleg špekulacij in omejenega področja znanosti pogosto niso mogli pojasniti, zakaj želimo biti dobri ali celo kaj je ljubezen. Cerkveni odgovor je, da smo ustvarjeni po podobi Njega, ki je tako Dober kot Ljubezen sam, in tako, v nas je naravni zakon, ki nas vodi k tem ciljem. [1]prim Človeška spolnost in svobodaDel I Tako kot gravitacija drži zemljo v orbiti okoli sonca, prav ta dobrota - "gravitacija" ljubezni - ohranja človeštvo v harmoniji z Bogom in vsem stvarstvom.

Vendar je bila ta harmonija z Bogom, med seboj in z vsem stvarstvom porušena s padcem Adama in Eve. Tako pri delu vidimo še eno načelo: sposobnost delati narobe in biti usmerjen k sebičnim ciljem. Ravno v to notranjo bitko med željo po dobrem in željo po zlu je Jezus vstopil, da nas "reši". In tisto, kar nas osvobaja, je resnica.

Brez resnice se dobrodelnost izrodi v sentimentalnost. Ljubezen postane prazna lupina, ki se napolni poljubno. V kulturi brez resnice je to usodno tveganje za ljubezen. Postane plen pogojnih subjektivnih čustev in mnenj, beseda "ljubezen" je zlorabljena in izkrivljena do te mere, da gre za nasprotno. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Karitas v Veritateu, n 3

Pornografija je ikona "civilizacije ljubezni" brez resnice. Želja je ljubiti, biti ljubljena in imeti odnos - vendar brez resnice o svoji spolnosti in njenem notranjem pomenu. Tudi druge spolne oblike izražanja, čeprav želijo biti "dobre", so lahko tudi izkrivljanje resnice. Kar smo poklicani, je to, kar je v »neredu«, spraviti v »red«. In milost in milost našega Gospoda sta nam v pomoč.

To pomeni, da moramo priznati in spodbujati dobro v drugih. Vendar tudi ne moremo dovoliti, da se dobro, ki ga vidimo, spremeni v sočutje v "sentimentalnost", kjer je nemoralno preprosto pometeno pod preprogo. Gospodovo poslanstvo je tudi poslanstvo Cerkve: sodelovati pri odrešenju drugih. Tega ni mogoče doseči s samozavajanjem, ampak samo z resnica.

 

PONOVNO ODKRIVANJE MORALNIH Absolutov

In to je kje moralo Morala, torej zakoni ali pravila, pomagajo razsvetliti našo vest in usmerjati naša dejanja v skupno dobro. Zakaj pa v današnjih časih velja, da je naša spolnost »brezplačna za vse«, ki bi se morala popolnoma odvezati od kakršne koli morale?

Tako kot vse naše druge telesne funkcije tudi tukaj obstajajo zakoni, ki urejajo našo spolnost in jo urejajo k zdravju in sreči? Na primer, vemo, če pijemo preveč vode, se hiponatremija lahko začne in celo ubije. Če jeste preveč, vas debelost lahko ubije. Če celo prehitro dihate, vam lahko povzroči hiperventilacija zgruditi se. Torej vidite, urejati moramo celo vnos blaga, kot so voda, hrana in zrak. Zakaj potem mislimo, da nepravilno upravljanje našega spolnega apetita nima tudi resnih posledic? Dejstva govorijo drugačno zgodbo. Spolno prenosljive bolezni so postale epidemije, stopnje ločitev naraščajo, pornografija uničuje zakonske zveze, trgovina z ljudmi pa je eksplodirala v skoraj vseh delih sveta. Mogoče ima tudi naša spolnost meje, ki jo vzdržujejo v ravnovesju z našim duhovnim, čustvenim in fizičnim zdravjem? Poleg tega, kaj in kdo določa te meje?

Morala obstaja za usmerjanje človeškega vedenja v lastno dobro in skupno dobro. Vendar niso samovoljno izpeljani, kot smo razpravljali v Del I. Izhajajo iz naravnega zakona, ki "izraža dostojanstvo osebe in določa podlago za njene temeljne pravice in dolžnosti." [2]prim Katekizem katoliške cerkve, n. 1956.

Toda resna nevarnost našega časa je ločitev etike in morale od naravnega zakona. Ta nevarnost je še bolj zakrita, ko so zavarovane "pravice" Izključno z "ljudskim glasovanjem". Zgodovina nosi dejstvo, da celo večina prebivalstva lahko začne kot »moralno« sprejemati nekaj, kar je v nasprotju z »dobroto«. Ne glejte dlje od preteklega stoletja. Suženjstvo je bilo upravičeno; tako tudi omejevanje volilne pravice žensk; in seveda, ljudje so demokratično izvajali nacizem. Vse to pomeni, da ni nič tako muhastega kot mnenje večine.

To je zlovešč rezultat relativizma, ki vlada brez nasprotovanja: »desnica« preneha biti takšna, ker ni več trdno utemeljena na nedotakljivem dostojanstvu osebe, temveč je podrejena volji močnejšega dela. Na ta način se demokracija, ki nasprotuje lastnim načelom, dejansko premakne k obliki totalitarizma. - POJDITE JOHN PAUL II, Evangelium Vitae, "Evangelij življenja", n. 18., 20.

To so nenavadni časi, ko samooklicani "homoseksualni ateist" dvomi v katoliško cerkev na Irskem, ne zaradi njenih naukov, temveč zaradi "filozofske zmešnjave, ki jo verski konservativci naredijo na svojem primeru." Nadaljuje z vprašanjem:

Ali ti kristjani ne vidijo, da moralne osnove njihove vere ni mogoče iskati v aritmetiki anketirancev? … Ali lahko prevladovanje javnega mnenja spremeni polarnost med vrlino in slabostjo? Bi se Mojzesu (kaj šele Bogu) za trenutek zgodilo, da bi se raje odložil molohu, ker je to večina Izraelcev želela storiti? Zagotovo mora biti v trditvi katere koli velike svetovne religije implicitno, da se večina v moralnih vprašanjih moti ... -Matthew Parris, Gledalec, Maj 30th, 2015

Parris ima popolnoma prav. Dejstvo, da se moralni temelji sodobne družbe spreminjajo s komaj borbo, je zato, ker so resnico in razum zasenčili šibki cerkveni možje, ki so resnico ogrozili iz strahu ali lastne koristi.

... potrebujemo znanje, potrebujemo resnico, saj brez njih ne moremo trdno stati, ne moremo naprej. Vera brez resnice ne reši, ne zagotavlja zanesljive podlage. Ostaja lepa zgodba, projekcija našega globokega hrepenenja po sreči, nekaj sposobnega zadovoljiti nas do te mere, da smo se pripravljeni zavajati. —PAPE FRANJO, Lumen Fidei, Enciklično pismo, n. 24

Namen te serije o človeški spolnosti in svobodi je spodbuditi nas, da se vprašamo, ali se dejansko zavajamo, če smo se prepričali, da »svoboda«, ki jo izražamo s svojo spolnostjo v medijih, glasbi, način oblačenja, v naših pogovorih in v naših spalnicah je precej boljši zasužnjevanje tako sebe kot druge? Edini način, da odgovorimo na to vprašanje, je "prebuditi" resnico, kdo smo, in ponovno odkriti temelje morale. Kot je opozoril papež Benedikt:

Ustave in zakon lahko delujejo le, če obstaja takšno soglasje o bistvenem. To temeljno soglasje, ki izhaja iz krščanske dediščine, je ogroženo ... V resnici je razlog slep za tisto, kar je bistvenega pomena. Upreti se temu mrku razuma in ohraniti njegovo sposobnost, da vidi bistveno, da vidi Boga in človeka, da vidi, kaj je dobro in kaj je res, je skupni interes, ki mora združiti vse ljudi dobre volje. Ogrožena je sama prihodnost sveta. —PAPE BENEDIKT XVI, nagovor v Rimski kuriji, 20. december 2010

Ja! Prebuditi moramo resnico o svoji dobroti. Kristjani morajo iti dlje od razprav in v svet, skupaj z izgubljenimi, krvavitimi in celo tistimi, ki nas zavračajo, in naj nas vidijo, kako razmišljamo o njihovi dobroti. Na ta način lahko z ljubeznijo najdemo skupno točko za semena resnice. Morda bomo našli možnost, da v drugih prebudimo »spomin«, kdo smo: sinovi in ​​hčere, narejeni po Božji podobi. Kajti kot je rekel papež Frančišek, trpimo zaradi "velike amnezije v našem sodobnem svetu":

Vprašanje resnice je res vprašanje spomina, globok spomin, saj se ukvarja z nečim pred nami samimi in nas lahko uspe združiti na način, ki presega našo malenkostno in omejeno individualno zavest. Gre za izvor vsega, kar je, v čigar luči lahko pogledamo cilj in s tem pomen naše skupne poti. —PAPE FRANJO, Lumen Fidei, Enciklično pismo, 25

 

ČLOVEŠKI RAZLOG IN MORAL

»Mi mora biti bolj poslušen Bogu kot ljudem. "

To je bil odgovor Petra in apostolov voditeljem njihovega ljudstva, ko jim je bilo naročeno, naj prenehajo z nauki. [3]prim. Apostolska dela 5: 29 To bi moral biti tudi odgovor naših današnjih sodišč, zakonodajalcev in zakonodajalcev. Za naravni zakon, o katerem smo razpravljali v Del I ni izum človeka niti Cerkve. Spet je "nič drugega kot luč razumevanja, ki nam jo je dal Bog." [4]prim Katekizem katoliške cerkve, n 1955 Seveda lahko nekateri odvrnejo, da ne verjamejo v Boga in jih zato ne zavezuje naravni zakon. Vendar »moralni kodeks«, zapisan v stvarstvu, presega vse religije in ga lahko zazna samo človeški razum.

Vzemimo za primer dojenčka. Nima pojma, zakaj ima tisto "stvar" tam spodaj. Zanj nima nobenega smisla. Ko pa doseže razumno starost, izve, da ta "stvar" še naprej nima smisla razen ženskih genitalij. Tudi mlada ženska lahko sklepa, da njena spolnost nima smisla, razen moškega spola. So dopolnilni. To lahko razumemo samo s človeškim razumom. Mislim, če se enoletnik lahko nauči postaviti okrogel kljukico v okroglo luknjo, ideja, da je spolno eksplicitno izobraževanje v učilnicah "bistvenega pomena", postane nekoliko farsa in razkrije drug program…

Kljub temu je naš človeški razum zatemnil greh. Tako so resnice naše človeške spolnosti pogosto zamegljene.

Zapovedi naravnega prava vsi ne zaznajo jasno in takoj. V sedanjih razmerah grešni človek potrebuje milost in razodetje, tako da bodo moralne in verske resnice lahko poznali "vsi, ki so sposobni, trdno prepričani in brez primesi napak." -Katekizem katoliške cerkve (CCC), n 1960

To je deloma vloga Cerkve. Kristus ji je zaupal poslanstvo »naučiti vsega«, kar je učil naš Gospod. Sem ne spada le evangelij vere, ampak tudi moralni evangelij. Kajti če bi Jezus rekel, da nas bo resnica osvobodila, [5]prim. Janez 8:32 zdi se nujno, da bi natančno vedeli, katere resnice nas osvobajajo in tiste, ki zasužnjujejo. Tako je bilo Cerkvi naročeno, da uči tako »vero kot moralo«. To počne nezmotljivo po Svetem Duhu, ki je "živi spomin Cerkve", [6]prim CCC, n 1099 na podlagi Kristusove obljube:

… Ko pride, Duh resnice, vas bo vodil do vse resnice. (Janez 16:13)

Zakaj na to opozarjam v razpravi o človeški spolnosti? Ker kaj dobrega je razpravljati o tem, kaj je v resnici moralno "pravilno" ali "narobe" iz perspektive Cerkve, razen če razumemo kaj je referenčna točka Cerkve? Kot je dejal nadškof Salvatore Cordileone iz San Francisca:

Ko kultura ne more več dojeti teh naravnih resnic, potem temelj našega učenja izhlapi in nič, kar lahko ponudimo, ne bo smiselno. -Cruxnow.com, Junij 3rd, 2015

 

GLAS CERKVE DANES

Referenčna točka Cerkve je naravni zakon in razodetje Boga po Jezusu Kristusu. Niso se medsebojno izključujoči, ampak vsebujejo enotnost resnice iz enega skupnega vira: Stvarnika.

Naravni zakon, Stvarnikovo zelo dobro delo, zagotavlja trden temelj, na katerem lahko človek gradi strukturo moralnih pravil, ki vodijo njegove odločitve. Zagotavlja tudi nepogrešljiv moralni temelj za izgradnjo človeške skupnosti. Nazadnje zagotavlja potrebno podlago za civilno pravo, s katerim je povezan, bodisi z razmislekom, ki sklepa na podlagi njegovih načel, bodisi z dodatki pozitivne in pravne narave. -CCC, n 1959

Vloga Cerkve torej ni v konkurenci z državo. Namesto tega je zagotoviti nezmotljivo moralno vodilo za državo v njeni funkciji zagotavljanja, organiziranja in upravljanja skupnega dobrega družbe. Rad rečem, da je Cerkev »mati sreče«. Kajti jedro njenega poslanstva je pripeljati moške in ženske v »veličastno svobodo Božjih otrok«. [7] Rom 8: 21 ker "za svobodo nas je Kristus osvobodil." [8]Gal 5: 1

Gospod se ukvarja ne samo z našo duhovno blaginjo, ampak tudi z našo telesno (kajti duša in telo predstavljata eno samo naravo), zato cerkvena materinska skrb tudi za našo spolnost. Ali lahko bi rekli, njena modrost se razteza tudi do "spalnice", saj "ni ničesar skritega, razen da bi bilo videti; nič ni skrivno, razen če pride na dan. " [9]Ground 4: 22 Se pravi, da se dogaja v spalnici is skrb Cerkve, ker vsa naša dejanja vplivajo na naše odnose in interakcijo z drugimi na drugih ravneh, duhovno in psihološko, zunaj spalnice. Tako je pristna »spolna svoboda« tudi del Božje zasnove naše sreče in ta sreča je neločljivo povezana resnici.

Cerkev [torej] namerava še naprej dvigovati svoj glas v obrambo človeštva, tudi če se politika držav in večina javnega mnenja premika v nasprotno smer. Resnica resnično črpa moč iz sebe in ne iz količine privolitve, ki jo vzbudi. —PAPE BENEDIKT XVI, Vatikan, 20. marec 2006

 

V tretjem delu razprava o seksu v kontekstu našega naravnega dostojanstva.

 

POVEZANO BRANJE

 

Hvala za podporo tej polnočasni strežbi.

 

Prijavi se

 

Natisni prijazno, PDF in e-pošta

Opombe

Opombe
1 prim Človeška spolnost in svobodaDel I
2 prim Katekizem katoliške cerkve, n. 1956.
3 prim. Apostolska dela 5: 29
4 prim Katekizem katoliške cerkve, n 1955
5 prim. Janez 8:32
6 prim CCC, n 1099
7 Rom 8: 21
8 Gal 5: 1
9 Ground 4: 22
Objavljeno v DOMOV, VERA IN MORAL, ČLOVEŠKA SPOLNOST IN SVOBODA in označena , , , , , , , , , , , , , , .

Komentarji so zaprti.