Kristus in dobri tat, Tizian (Tiziano Vecellio), c. 1566
TAMO je danes toliko zmede, kaj pomenijo "ljubezen", "usmiljenje" in "sočutje". Tako zelo, da je celo Cerkev marsikje izgubila svojo jasnost, silo resnice, ki grešnike hkrati vabi in odganja. To ni nič bolj očitno kot v tistem trenutku na Kalvariji, ko Bog deli sramoto dveh tatov ...
RAZKRITO USMILJENOST
Eden od dveh tatov, križan z Jezusom, se mu je posmehoval:
»Ali nisi Mesija? Rešite sebe in nas. « Drugi [tat] pa mu je očital: "Ali se nimate strahu pred Bogom, ker ste podvrženi isti obsodbi? In res, obsojeni smo bili pravično, kajti kazen, ki smo jo prejeli, ustreza našim zločinom, toda ta človek ni storil ničesar kaznivega. " Nato je rekel: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo." Odgovoril mu je: "Amen, rečem ti, danes boš z mano v raju." (Janez 23: 39–43)
Tu stojimo v strahu, v globoki tišini nad dogajanjem v tej izmenjavi. To je trenutek, ko Odkupitelj človeštva začne veljajo zasluge njegove strasti in smrti: Jezus tako rekoč trdi prvi grešnik k sebi. To je trenutek, ko Bog razkrije namen svoje požrtvovalne ljubezni: da usmili človeštvo. To je ura, ko bo Božje srce razprto in usmiljenje bo izbruhnilo kot plimski val, ki bo napolnil svet kot ocean nedojemljive globine, odplaknil smrt in propad ter pokril doline kosti mrtvih moških. Rodi se nov svet.
Pa vendar je v tem trenutku usmiljenja, ki je milijarde angelov ustavil, le še ena tat, ki mu je podeljena ta božja dobrotljivost: »danes jo bo z mano v raju. " Jezus ni rekel: »Danes oba .... ampak “je odgovoril na njega, " to je drugi tat. Tu vidimo načelo, zelo preprost načelo, ki je 2000 let vodilo nauk Cerkve:
MILOST PREDHODI POKAJANJE—
ODPROŠČANJE NAREDI POKAJANJE
Zapomni si te besede; se jih oklepajte, kot bi se rešili boje Duhovni cunami prevare, ki v tem času teče po svetu, skuša prevrniti to resnico, ki tvori prav to trup Petra Barka.
"Usmiljenje je pred kesanjem"
To je bistvo evangelijev, sam potisk Kristusovega sporočila, ko je hodil po Galilejski obali: Iskal sem te, izgubljena ovca.To je globok prolog ljubezenske zgodbe, ki se odvija v vsaki vrstici evangelijev.
Kajti Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi vsak, ki verjame vanj, poginil, ampak bi imel večno življenje. Kajti Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi ga obsodil, ampak da bi se svet po njem rešil. (Janez 3: 16–17)
To pomeni, da Ljubezen ni mogla več čakati. Svet je postal kot prešuštna nevesta, toda Jezus je kot ljubosumen ženin skušal svojo obarvano in razdraženo nevesto vzeti nazaj k sebi. Ni čakal na naše kesanje; temveč je izkazal svojo ljubezen do nas, iztegnil roke, bil preboden za naše grehe in razkril njegovo srce, kot da bi rekel: ne glede na to, kdo ste, ne glede na to, kako počrnili ste svojo dušo zaradi greha, ne glede na to, kako daleč ste odpadli ali kako strašno ste se uprli ... Jaz, ki sem sama Ljubezen, vas ljubim.
Bog dokazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. (Rim 5: 8)
Zakaj torej Jezus ni razširil raja prvemu tatu?
"Odpuščanje sledi kesanju"
Če ne obstajajo, evangelijev ne moremo imenovati za resnično »ljubezensko zgodbo« dva ljubitelji. Moč te zgodbe je ravno v svobodi, v kateri je Bog ustvaril človeka, v svobodi, da ljubi svojega Stvarnika -ali ne. Bog postane človek, da bi poiskal tistega, ki ga ne ljubi več, da bi ga povabil nazaj v svobodo in srečo njihovega prvega objema ... uskladiti. In zato je v raj sprejet le drugi tat: on je edini od dveh, ki sprejme tisto, kar očitno vidi pred seboj. In kaj sprejema? Najprej, da je "pravično obsojen", da je grešnik; ampak tudi, da Kristus ni.
Vsakega, ki me prizna pred drugimi, bom priznal pred svojim nebeškim Očetom. Kdor pa me zanika pred drugimi, bom zanikal pred svojim nebeškim Očetom. (Mat. 10:32)
Seveda je jasno, da se oba tatova dobro zavedata Jezusovega poslanstva, več kot bi lahko pričakovali. Prvi tat v določeni meri prizna Kristusa kot Mesija; drugi tat priznava, da je Jezus kralj z "kraljestvom". Toda zakaj je potem v poročno dvorano sprejet šele drugi tat? Ker priznati Jezusa pred drugimi pomeni priznati tako, kdo je in kdo Jaz sem, namreč grešnik.
Če priznamo svoje grehe, je zvest in pravičen in nam bo odpustil grehe ter nas očistil vsake napake. Če rečemo: »Nismo grešili«, ga označimo za lažnivca in njegove besede ni v nas. (1. Janezovo 1: 9–10)
Janez je tu naslikal čudovito sliko zakonske postelje križa. Kristus, Ženin, želi v svojo Nevesto »vsaditi« besedo, ki ima moč, da rodi večno življenje. Kot je rekel Jezus drugje: "Besede, ki sem vam jih rekel, so duh in življenje." [1]John 6: 63 Da bi lahko »sprejeli« to »besedo življenja«, se moramo »odpreti« v veri, spustiti greh in sprejeti tistega, ki je »resnica«.
Nihče, ki ga je Bog rodil, ne greši, ker božje seme ostane v njem; ne more grešiti, ker ga je Bog rodil. (1. Janezovo 3: 9)
S svojo vero v Jezusa je bil drugi tat popolnoma potopljen v božjo usmiljenost. Lahko bi rekli, da se je tat v tistem trenutku odrekel grešnemu življenju, pokoroval na križu in se v kontemplativnem pogledu na Obraz ljubezni že preoblikoval od znotraj od »slave do slave«, kot da bi že ljubil Kristusa na edini verodostojni način:
Če me ljubiš, boš spoštoval moje zapovedi. (Janez 14:15)
Poglejte, kako bogato je božje usmiljenje!
… Ljubezen zajema množico grehov. (Janez 14:15; 1. Pet 4: 8)
Toda tudi, kako je Bog pravičen.
Kdor verjame v Sina, ima večno življenje, kdor pa Sina ne uboga, ne bo videl življenja, ampak božja jeza ostane na njem. (Janez 6:36)
PRAVO USMILJENO
Tako Jezus dokaže, kaj resnično usmiljenje je. Ljubiti nas je takrat, ko smo najbolj neljubi; vabiti nas je, ko smo najbolj uporni; iskati nas je takrat, ko smo najbolj izgubljeni; poklicati nas je
ko smo najbolj gluhi; umreti bo za nas, ko smo že umrli v svojem grehu; in nam odpustiti, ko smo najbolj neodpustljivi da bomo lahko svobodni.
Za svobodo nas je Kristus osvobodil; zato bodite trdno in se ne podrejajte zopet suženjskemu jarmu. (Gal 5: 1)
In prejmemo Prednosti te usmiljenosti, to je svoboda, samo kdaj bomo radi ljubljeni; le če se nehamo upirati; samo, če se odločimo, da nas bodo našli; samo takrat, ko se strinjamo, da bomo poslušali; šele ko vstanemo od svojih grehov s prošnjo za odpuščanje za neodpustljivo. Šele potem, ko se začnemo vračati k njemu v "duhu in resnici", so se vrata raja odprla tudi nam.
Zato ne bodite zavedeni, ljubljeni prijatelji: samo tisti, ki se odvrnejo od svojih grehov in jih ne opravičujejo kot prvi tat, so primerni za Božje kraljestvo.
POVEZANO BRANJE
Hvala vsem, ki ste podprli
to polnočasno službo skozi
vaše molitve in darila.
Opombe
| ↑1 | John 6: 63 |
|---|